Tretja in zadnja knjiga Zbraneg dela Boža Voduška obsega pisateljevo duhovnoidejno in politično publicistiko ter jezikoslovne spise. Vodušek je kot član mladinskega križarskega gibanja sredi 20. let začel sodelovati z revijo Križ na gori; v njej je objavil več esejev in refleksij (Pismo, Poslanica, Etika in politrična miselnost Slovencev), v katerih je zagovarjal načela krščanske etike, zavračal psihologijo, metafiziko in politiko sodobnega Slovenca ter napovedal federalno samostojnost Slovenije v okvirih unitaristične Jugoslavije.....

Monografija je dialektološka predstavitev krajevnega govora Krope, ki je točka T202 Slovenskega lingvističnega atlasa. Delo je zgrajeno iz več poglavij: uvodnemu delu z zemljepisno-upravno in družbenozgodovinsko predstavitvijo Krope ter raziskovalnih metod in informantov sledi slovnični opis krajevnega govora.

Znanstvena monografija Oživljeni Vodnik: Razprave o Valentinu Vodniku želi počastiti dvestoletnico smrti pomembnega slovenskega razsvetljenca in polihistorja Valentina Vodnika (1758–1819), duhovnika in frančiškana, pesnika in prevajalca, jezikoslovca in profesorja, urednika in vodníka z vrsto prvenstev na različnih strokovnih področjih.

Trženje se zadnja leta tako v teoriji kot v praksi sooča s številnimi spremembami. Spreminjajoče se poslovno okolje, za katerega so značilni ozaveščeni potrošniki, turbulentno tržišče, hiter razvoj informacijske in telekomunikacijske tehnologije ter vedno večja globalizacija, je številna podjetja prisililo, da postanejo izjemno inovativna na vseh področjih svojega poslovanja. Pomen in vloga trženja v sodobnih podjetjih sta v zadnjem času deležna vse več pozornosti. Trženje danes ni več funkcijsko področje znotraj podjetja, temveč postaja način poslovanja podjetja. Zavedajoč se teh sprememb, je skoraj nujno povezati splošno veljavna teoretična izhodišča in uporabo le teh v praksi.

Rimsko zgodovinopisje se za razliko od grškega ni razvilo iz znanstvenega kriticizma, pač pa iz občega tradicionalizma, čigar spominske prakse so premoščale vrzel med zasebnim in javnim življenjem. Zato ni presenetljivo, da se je rimsko zgodovinopisje v svoji izvirni fazi (analistiki) uveljavilo kot senatorska literarna disciplina. Čeprav na prvi pogled deluje kroniško, je analistično zgodovinopisje tudi politično in državotvorno.