Bojan Kovačič (1949–2017) je petnajst let vodil grafično šolo v Narodni galeriji. V njej se je do njegove nenadne smrti ob koncu leta 2017 zvrstilo sto gojencev. Umetnik je leta 2009 poklonil Narodni galeriji svoj dotedanji grafični opus, njegova vdova gospa Elena Martello Kovačič pa v lanskem letu grafične liste, nastale med 2011 in 2017. Tokratna razstava je posvečena spominu na učitelja in njegovim učencem v Narodni galeriji.

Leta 2019 v Muzeju novejše zgodovine Slovenije praznujejo 100-letnico rojstva Edija Šelhausa, enega najbolj znanih slovenskih vojnih in povojnih fotoreporterjev. Ob tej priložnosti so o njegovem življenju in delu pripravili pregledno razstavo in katalog z naslovom Edi Šelhaus. Retrospektiva. V Muzeju namreč hranijo večino Šelhausovega fotografskega fonda iz njegovega več kot šestdesetletnega ustvarjalnega obdobja, vse od druge svetovne vojne do začetka 21. stoletja.

Projekt Odrasti ne vključuje le sonaravnega polja, temveč tudi npr. blagostanje, pravičnost, solidarnost in demokracijo. Koncept Odrasti je zasnovan na enostavnosti, prostovoljni skromnosti, poudarjeni samooskrbi in nenasilju. Odrast torej ni zgolj uresničljiv projekt za doseganje okoljske trajnosti (npr. z ukrepi zmanjševanja ekološkega odtisa, omejenega vnosa materialov in snovi v proizvodnjo in potrošnjo, odmika od fosilnih goriv), je tudi koncept socialne in ekonomske trajnosti, gradnik večje družbene enakosti, sistemske solidarnosti in demokracije. Trajnostno družbeno-ekonomsko polje Odrasti namreč razen paradigmatičnega odklona od modela rasti preko učinkov nedenarne nadgradnje univerzalnega temeljnega dohodka v t. i. brezpogojno podporo za neodvisnost in hkratne obvezna uvedbe najvišjega sprejemljivega dohodka globinsko posega v vrednotne in socialne postulate kapitalizma.

Delavska moč: delavska gibanja in globalizacija od 1870 (Forces of Labour: Workers' Movements and Globalization since 1870, Cambridge University Press, 2003) Beverly J. Silver je odlična analiza zgodovine toka kapitala, ki poskuša s svojim begom in reogranizacijo produkcijskih razmerij omejiti moč dela. Avtorica svoje teze utemeljuje na podlagi podatkov o 91947 delavskih nemirih v 168 državah med letoma 1870 in 1996, ki jih je zbrala Raziskovalna skupina za svetovno delavstvo (World Labour Research Group). Konflikt med kapitalom in delom se nam pokaže kot ključno gonilo globalizacijskih procesov, ki so v knjigi prikazani izrazito materialno, kot način discipliniranja dela in ohranjanja profitne stopnje. Avtorica v razpravo o produkcijskih procesih vnaša vprašanje geografije, ki je v običajnih historičnih analizah zanemarjeno ter s tem pokaže, da v »globaliziranem« svetu prostor ne izginja, temveč se njegov pomen celo krepi. Dodaten doprinos te lucidne knjige je analiza vloge dela in njegove organizacije kot pomembnega gonila zgodovinskih procesov, ki so običajno opisani kot posledica delovanja političnih, gospodarskih ali vojaških elit. Ravno nasprotno: Silver pokaže, da se kapital ne peha po svetu zaradi lastne notranje logike, ampak ga v to sili organizirano delo.

Edna O'Brien že tako rekoč vse svoje odraslo življenje živi v Londonu, a je Irska kljub vsemu še vedno več kot prizorišče večine njenih zgodb: dežela, njeni prebivalci in irska družba niso nič manj njihovi protagonisti kot posamezniki, ki v njih nastopajo. Tudi z romanom V gozdu ni nič drugače. Na neki način je tudi ta knjiga kontroverzna; tudi ta je doživela literarno hvalo, pri bralcih pa dokaj neenoten sprejem. Njena zgodba je povzeta po resnični tragediji, ki se je zgodila leta 1994 v pisateljičinih krajih, in domačini so ji očitali, da si kuje zaslužek iz usode treh umorjenih in storilca, asocialnega in zmedenega mladeniča z zgodovino manjših kriminalnih dejanj. Toda sama pravi, da je v tistem gozdu preprosto začutila, da to zgodbo mora zapisati. Pisanje je bilo »peklenska« naloga, a rezultat je izjemen.