Gre za znanstveno delo o nastanku in razvoju mesta Metlike od konca 13. do začetka 19. stoletja, katerega avtorji so slovenski zgodovinarji Janez Weiss, dr. Miha Kosi, dr. Boris Golec, dr. Miha Preinfalk in dr. Dušan Kos. Zbornik na 378 straneh prikazuje podobe mesta in dežele, njenih ustanov in orisuje življenje prebivalstva v proučevanem obdobju.

Dramsko delo Pierra Corneilla (1606–1684) predstavlja eno od jeder klasicistične tragedije, čeprav se na prvi pogled težko poistoveti z zahtevami žanra. To velja tudi za Corneillevega Ojdipa (1659). Delo je bilo sámo pobujeno in navdahnjeno z grškim mitom. Francoski ustvarjalec zvesto sledi Sofoklu: od njega se oddalji le v snovanju politične intrige. Corneille zavrta v izvor legende in jo spremeni, pač glede na to, kar mu velevajo akademski kanoni iz 17. stoletja. Ojdip, ki vlada Tebam, mora nenehno utrjevati svojo avtoriteto kot naslednik kralja Laja. Še posebej trdega se mora izkazati proti Dirseji, hčeri Laja in Jokaste. Dirseja se ima za boljšo od njega: zanj preprosto meni, da je povzpetniški pritepenec, ki se mu je oblast naključila. Zato zavrača poroko z ženinom, ki ga je izbral tisti, kateremu edinemu je bilo dano odgonetiti Sfingino uganko. Dirseja namreč ljubi Tezeja. Ta bi bil prvi vreden njenega visokega položaja. Toda ravno takrat, ko vsi skupaj odkrijejo, da je Ojdip Lajev sin, kot tak pa legitimni kralj mesta, se grozota njegovega zločina razodene v vsej razsežnosti. Tedaj postane po antinomični igri paradoksa ­– čeprav je opolnomočen in vse kaj drugega kot tujec in povzpetnik – substrat večno travmatiziranega mita.

Knjiga je izbor razprav o sodobni slovenski likovni umetnosti z novim in svojstvenim pristopom, ki se bistveno razlikuje od uveljavljenih oziroma običajnih ocen in recenzij umetniške tvornosti in njenih avtorjev. Razmišlja o statusu in novem dojemanju in vrednotenju likovne umetnosti skozi konkretne avtorske predstavitve in na nov, teoretsko svež način z zelo temeljito refleksijo virov in referenčnih navezav pristopa k analizi in interpretaciji vidnih slovenskih umetnikov in njihovega vpliva na umetnost in na njeno interpretacijo v našem času. Gre za zanimiv prispevek k novi teoriji v umetnostni zgodovini in za uspešno povezovanje klasičnih, kanonskih konceptov z novimi načini in metodami vrednotenja prevladujoče vizualne produkcije v današnji kulturi.

Peti jezdec apokalipse je zbirka znanstveno fantastičnih zgodb, ki so ogledalo človekovega odnosa do okolja, do sočloveka in do drugih bitij, tako na zemlji kot tudi v stiku z drugimi razumnimi rasami v vesolju. Knjiga ponuja branje za razmislek o vlogi človeka, opisujejo njegovo zaverovanost vase in v svojo pomembnost in s prstom kaže na človekovo destruktivnost, ki nas lahko privede do katastrofe. Nekatere zgodbe so napisane s kančkom humorja in parodije, spet druge so temačne. Skozi knjigo spoznamo, da odgovornosti za svojo prihodnjost ne moremo prelagati na druge, za prihodnost človeštva je odgovoren prav vsak izmed nas. Na koncu nam knjiga nazorno pokaže, kdo je peti jezdec apokalipse.

Ob stoletnici konca prve svetovne vojne, ki je prinesel tudi razpad Avstro-Ogrske monarhije, je prav gotovo pravi čas za branje vojnih spominov Miloša Vauhnika