Študija obravnava organizacijo in delovanje Sodišča slovenske narodne časti, ki je bilo ustanovljeno na začetku junija 1945. To je bilo posebno sodišče, ki je sodilo tistim, ki so (naj bi) med vojno na kakršenkoli način sodelovali z okupatorji. Procesi pred sodiščem narodne časti so bili del t. i. čiščenja po koncu druge svetovne vojne, ko je sodstvo postalo orodje komunistične partije za obračun z dejanskimi ali velikokrat zgolj domnevnimi nasprotniki. Sodišče je vsem obsojenim izreklo kazen izgube narodne časti, bodisi za določen čas bodisi trajno. Sodišče je izrekalo tudi kazen prisilnega dela, lahkega ali težkega, ter kazen zaplembe premoženja; obsojenim je bilo premoženje zaplenjeno delno ali v celoti v korist države. Postopek pred sodiščem je bil hiter in kratek, v njem so sodelovali javno tožilstvo, narodna milica in Ozna.

Študija obravnava revolucionarno nasilje na območju južnega dela Republike Slovenije, to je južnega dela Notranjske. Obravnavano območje je med vojno sestavljalo šest občin: Begunje, Bloke, Cerknica, Rakek, Stari trg in Sv. Vid, njihove meje pa so enake mejam oziroma območju današnjih treh občin – Bloke, Cerknica in Loška dolina. V monografiji izraz revolucionarno nasilje pomeni nasilje, ki so ga na območju južne Notranjske med drugo svetovno vojno izvajale vojaške in druge oborožene enote pod odločujočim vplivom komunistične partije iz političnih in ideoloških razlogov.

Slovenci spadamo med narode, ki so izkusili različne variante nedemokratičnih režimov z različnimi ideološkimi pedigreji. Iz njihovih vrst so tako prihajali ljudje, ki so bili v vlogi nosilcev sistemske represije ter brutalnega omejevanja človekovih pravic in svoboščin. V znanstveni monografiji "V imenu ideologije: Obrazi totalitarizmov na Slovenskem" je ob uvodniku o značilnostih nedemokratičnih režimov 20. stoletja predstavljeno pet osebnosti, ki so zaznamovale tragično zgodbo v Sloveniji in tudi drugod po Evropi med drugo svetovno vojno (Emilio Grazioli, Erwin Rösener, Odilo Globočnik, Franc Frakelj, Ivan Maček - Matija).

Monografija predstavi koncept dela, ki je tako kot igra lasten človeškemu bitju ter ima hkrati močan socializacijski naboj in lahko predstavlja sredstvo discipliniranja. Ob tem, da problematizira dihotomijo med igro in delom kot konstruktom, ki je plod določenega zgodovinskega in geografskega konteksta, ki izhaja iz zgodnje industrializacije, uvede tudi koncept dela kot vzgojnega ter predstavi, kako se je spreminjal skozi čas glede na različne politične, družbene in ekonomske okoliščine.

Monografija se loteva zelo obsežnega in kompleksnega področja pedagoškega raziskovanja, njen namen pa je slednjemu postaviti ogrodje. S hitrimi družbenimi spremembami in trendi v družboslovnem raziskovanju se razvija tudi pedagoško raziskovanje, na kar mora odgovoriti teorija tega področja.

V znanstveni monografiji se avtorici dotakneta problematike sodobnega pojmovanja vrtcev in otrokovih pravic, opredelita splošne zakonitosti razvoja predšolskega otroka ter razčlenita problematiko dnevne rutine v vrtcu s poudarkom na prikritem kurikulumu. Razdelane so tudi vloge in naloge vzgojiteljev predšolskih otrok kot tudi vloge samih otrok in njihovih družin.

Hrana je kultura, kadar jo pridobivamo, kajti človek ne uporabi zgolj tega, kar najde v naravi (kot počno vse druge vrste živali), ampak si prizadeva tudi ustvariti svojo hrano, in sicer tako, da se proces pridelave prekriva s procesom predatorstva.