Leta 1852, natančneje 27. maja, je bil v habsburški monarhiji sprejet Kazenski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih, ki je stopil v veljavo 1. septembra 1852. Na Slovenskem je ta zakon, seveda s spremembami, veljal vse do 1. januarja 1930, ko je stopil v veljavo Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Samo področje definiranja in sankcioniranja beračenja, potepanja in delomrznosti je natančneje sicer urejal zakon z dne 24. maja 1885 št. 89, zakon izdan istega dne, št. 90, pa je urejal ustanovitev, ureditev in vzdrževanje prisilnih delavnic ter poboljševalnic. V prvem obdobju po razpadu habsburške monarhije, torej po letu 1918 in novi državni ureditvi, v kateri je zaživel večji del slovenskega prostora, je kaznovanje potepanja urejal Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 1. avgusta 1921. Glede beračenja in splošno zatiranja delomrznosti pa so ostajali še naprej v veljavi avstrijski predpisi, vse do leta 1930, ko je v veljavo stopil Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Po drugi svetovni vojni, maja 1945, je Slovenijo zapustilo prek dvajset tisoč Slovencev, med njimi skoraj dvanajst tisoč domobrancev, ki so bili le dva meseca kasneje vrnjeni in pomorjeni, v veliki meri pa je odšla tudi slovenska gospodarska, kulturna, politična in prosvetna elita. V taboriščih na Koroškem je ostalo šest tisoč slovenskih beguncev, več tisoč Slovencev pa se je po vojni znašlo v taboriščih v Italiji. Toda v primerjavi s tistimi v Avstriji, kjer so bili skoraj vsi Slovenci naseljeni v štirih, kasneje pa celo v treh taboriščih, so bili slovenski begunci v Italiji poslani v številna taborišča, v letih, ki so jih preživeli tam, pa so jih pogosto selili.

Potem ko so v zadnjem letu svetovne vojne z ustanovitvijo Narodnega sveta za Slovenijo in Istro 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani na Slovenskem v vsenarodnem okviru politično uveljavili ime Slovenije, je v slovenskem narodnem gibanju, ki ga je vzpodbudila Majniška deklaracija 30. maja 1917, nastopil čas neposrednih priprav na ustanovitev samostojne, zunaj habsburške monarhije oblikovane jugoslovanske države. Narodni svet je bil nadstrankarska organizacija politične pobude, utemeljen z namenom, da na podlagi majniške deklaracijske zahteve po državni osamosvojitvi habsburških Jugoslovanov (takrat še v okviru monarhije) izrazi voljo slovenskega ljudstva v pogledih na narodno samoodločbo in vzpostavitev neodvisne jugoslovanske državne skupnosti. Vodil ga je tedanji vodilni slovenski politik, načelnik katoliške Vseslovenske ljudske stranke (VLS) dr. Anton Korošec.

Mladinska revija GALEB prestavlja vse od svojega nastanka leta 1954 nezamenljivo oporo pri širjenju slovenskega jezika in kulture med pripadniki mlajše generacije Slovencev v Italiji.

Monografija je razdeljena v dve knjigi. V prvi knjigi avtorica obravnava obdobje od začetkov do druge svetovne vojne, druga knjiga pa se ukvarja s sodobnim gledališčem po drugi svetovni vojni do slovenske osamosvojitve leta 1991.

Vprašanje razmerja med filozofijo in gledališčem (ali uprizarjanjem) je po eni strani eno najstarejših vprašanj na sploh, o čemer priča znamenita Platonova prispodoba o votlini kot izrazito gledališka metafora. Po drugi strani pa se je to vprašanje pokazalo kot pomembno polje inovativnih raziskav, za kar gre vsaj deloma zahvala ravno Freddieju Rokemu. Filozofi in gledališčniki se v to novo polje vpisuje s pregledom štirih neposrednih srečanj filozofov in gledališčnikov, od srečanja Sokrata z Agatonom in Aristofanom v Platonovem Simpoziju pa do pogovora med Walterjem Benjaminom in Bertoltom Brechtom o kratkem besedilu Franza Kafke. Rokem se podrobno posveti kompleksnemu in tragičnemu razcepu Hamleta kot filozofa in gledališčnika, pa tudi intenzivni korespondenci med Friedrichom Nietzschejem in Augustom Strindbergom. Njegova raziskava se ukvarja tako z zgodbo kot tudi z zgodovinskim ozadjem, vrhunec pa doseže z razpravo o konceptu performativnega, kakor izhaja iz diskurzivnih praks filozofije in uprizoritvenih umetnosti.

Ali obstajajo ljudje, ki ne poskušajo zbežati pred delom, temveč, presenetljivo, pred užitkom? In sicer tako, da ga delegirajo na druge osebe, na živali ali na aparate? Mar uporabljajo snemalne naprave zato, da jim ne bi bilo treba gledati televizijskih serij? Si tiskajo besedila, ali pa si jih shranjujejo na trdi disk, da jim jih ne bi bilo treba brati? Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s športom? Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu? In jim je ljubše, da se drugi ljudje smejijo, da jočejo ali da verjamejo v nekaj namesto njih; ali tudi, da so namesto njih drugi pijani kot Dioniz, razuzdani kot Mesalina, nedejavni kot Oblomov ali vulgarni kot ameriški predsednik? Zakaj svojih užitkov nočejo imeti zase? In zakaj jim je tako pomembno, če že nočejo užitkov zase, da jih nekdo drug užije zanje? –Robert Pfaller

"Neločljivo povezanost resničnosti, sanjskega, pravljičnega in mitskega skozi celotno zbirko lepo zaokroži zadnja pesem Tja – skoznjo prisluškuje vesoljno uho in tam je prehod v četrto dimenzijo. In znova se lahko vrneš v katerega od časov, ki se nahajajo v zbirki, pa naj bo to pradavnina, bližnji predniki ali pa prihodnost, v katerih se bo kak Če razrešil, še več pa se jih bo pojavilo …

Zgodba o naložbi TEŠ6 je zelo tipična zgodba o ugrabitvi države s strani velikega kapitala – takšen je duh kapitalizma na začetku enaindvajsetega stoletja. Tako delujejo lobiji v Bruslju, Washingtonu, Ljubljani in tudi v Šoštanju ... Tisto, kar je v Šaleški dolini drugačnega, kar je 'moteči dejavnik' v tej sicer preprosti igri interesov, so ljudje. Njihova delovna mesta, socialna varnost, dolgoročna gospodarska perspektiva, skratka 'razvoj'.