Rojen sim 3. svizhana 1758 ob 3 uri sjutra v'gorni Shishki najami per Shibertu iz Ozhetajosefa, inu materejere Panze is Vizha. Dedezjuri Vodnikje rojen v'ShentJakobu uni kraj Save, seje pershenil na Trato pod Goro nad Dravlami k'hishi Shibert.

Z Divjim jezerom sem se prvič srečal okrog leta 1965, ko smo na tedanji republiški zavod za spomeniško varstvo dobili pobudo, da bi to naravno posebnost pravno zavarovali. Predlog je prišel iz Mestnega muzeja v Idriji, podpirala pa sta ga tudi idrijska občina in gozdarska služba. V svojo sramoto moram priznati, da do tedaj za Divje jezero nisem vedel. Ne spominjam se več, kdo vse je bil priso ten na uradnem komisijskem ogledu, dobro pa se spominjam, kakšen mogočen vtis je napravilo Divje jezero name, ko sem ga prvič videl.

Bovško je del Gornjega Posočja, kamor sodi še Kobariško in Tolminsko. Toje gorska pokrajina v Julijskih Alpah. Zanjoje značilna povezanost globokih dolin Koritnice z Možnico in Bavšico, Soče z Zadnjo Trento, Zadnjico, Vrsnikom in Lepeno, ki se združijo v Bovško kotlino in nadaljujejo še v žagarsko-srpeniško kotanjo, kjer se izteka dolina Učje. Jedro tega ozemlja je porečje Soče. Prav ta značilna pokrajina je bila eden izmed dejavnikov, ki je vplival na izoblikovanje meja. Bovška mejna lega, tako krajinska kot upravna, je dala Bovški poseben pečat.

Mariborsko okolico deli reka Drava na dve pokrajinsko različni polovici. Severna polovica obsega vzhodna slemena Kobanskega in severozahodni del Slovenskih goric, ki ga prepreda pesniško povirje . Sestavljajo jo tri geografske enote. Prva je Dravska dolina, prodnata diluvialna tvorba, ki se nekoliko razširi le pri Selnici. Spremlja jo kopasti Kozjak, živahno razčlenjeno hribovje z globoko urezanimi grabami, ki sega do Šobra nad Mariborom, kjer prehaja v Slovenske gorice, terciarno gričevje, ki so ga rečice in potoki slikovito razrezali, po sredini pa ga deli mokrotna dolina Pesnice.

Preden se Kamniška Bistrica, okrepljena s potoki iz Tuhinjske doline in doline Črne, prebije iz ozkih predalpskih grap na prodnato Kam nisko - dupliško polje, mora premagati še zadnjo tesen med Bre gantovo goro (Starim gradom) na vzhodu in Žalskim hribom ter Kalvarijo na zahodu. To tesen močno zožuje apnenčast skalni gre ben, ki kot prava dolinska zapora povezuje oba hriba. Vztrajna Bi strica si je prav ob vznožju Bregantove gore, tam, kjer naj bi se ta staknila s skalno pregrajo in povsem zapahnila kotanjo na severu, sicer utrla svojo strugo, a tako ozko, da je človek obnjo komaj še stisnil pot zase.

Leta 1995 je minilo trideset let od izida. prvega v seriji vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Posvečen je bil simbolu Slovenije, Triglavu in Triglavskemu narodnemu parku. Istega leta so izšle še številke z naslovi: Rog, Vrba, Ptuj, Škocjanske jame. Cilj je bil jasno začrtan: vsako leto izdati najmanj pet drobnih knjižic, ki so na visoki strokovni ravni, vendar dostopne vsakomur, ki želi spoznavati naše naravno in kulturno bogastvo.

Že ime samo zveni nenavadno. Skozi vse čase je spodbujalo in razburjalo ljudsko domišljijo. Enaa izmed števil nih legend, ki so se spletle okoli Crngroba in njegove mo gočne cerkve, govori o nastanku imena in pravi, da je v času zidave zvonika prišel iz mesta (Škofje Loke) glavar, se povzpel na še ne dokončan stolp in podil zidarje z nje-ga, češ da ne dovoli zidati tako visokega zvonika. V tistem trenutku je zapihal močan veter in ga vrgel z visokega odra na tla. Pogreznil se je globoko v zemljo, in na tem mestu je nastal grob, na katerem je še naslednjih petdeset let rasla črna trava.

Kot 40 km dolgo korito med Krasom in Trnovskim gozdom se Vipavska dolina zajeda od Soče v gorato celinsko notranjost, na zahodu odprta na stežaj proti morju in v prostrano furlansko nižino, na vzhodu pa se v zavetju Nanosa sklene ob podnožju iliro-italskih (postojnskih) vrat. Od morja jo dosegajo in preplavljajo tople sape ter ji nadevajo mediteranski navdih, razpoznaven v podnebju, v podobi pokrajine in v dušah ljudi. Svoje dodaja še druga vremenska posebnost doline, silovita in mrzla burja, očiščevalni severovzhodik, ki se bučno spušča čez ostri rob Podrte Gore ter z višav Cavna in Nanosa.

Osamljen skalni vršac Ajdna (1046 ml, ki kot prižnica štrli iz južnega pobočja Stola, je v dvajsetih letih arheološkega raziskovalnega in konservatorskega dela povsem opravičil pričakovanja, ki so jih arheologi gojili ob pričetku teh del. Pričakovanja so temeljila na ljudskem izročilu, ki se je spletalo okrog te gore, na njeni izjemno naravno zavarovani legi in seveda na njenem "arheološkem" imenu. Prav je, da rezultate dvajsetletnega dela predstavimo javnosti, zato se delo na Ajdni ne omejuje le na raziskave, temveč se odkrita arhitektura sproti utrjuje in prezentira. Del te prezentacije je tudi pričujoči vodnik, ki skuša predstaviti spoznanja o življenju na Ajdni v prostoru in času, ko so na njej še tlele zadnje iskre zamirajoče antične kulture.