Z delom Rožencvet se končuje Hočevarjeva trilogija (Porkasvet, Za znoret) o vase zagledanem, zafrustriranem, šovinističnem junaku, "sinu slovenskega naroda", ki tretji, zadnji del večinoma preživi v zaporu. Tam se sreča z dvema pri Hočevarju še neuporabljenima temama, s homoseksualnostjo in sodobno umetnostjo: tudi o njiju ima junak posebno mnenje, ki se kajpada lepo ujema z njegovim siceršnjim "svetovnim nazorom". Junak tudi dopolni petdeseto leto, kar je izgovor za "metafizična" junakova razmišljanja o smislu življenja in iztočnica za njegovo "spreobrnitev".

... Roman se je po uredniških predalih valjal pet let, preden ga je "vzela nova založba *cf. ... Očitno imajo tukajšnji uredniki velike težave, ko naletijo na besedilo, ki je blago ironično, humorno, duhovito in se gladko bere ter ima nespregledljivo literarno težo, da so zmožni spregledati knjigo, ki se potem uvrsti med pet najboljših literarnih naslovov sezone.

In takšna, podobna burleski, je [vojna] v romanu... prikazana. Morda je ravno to razlog, da prvi recenzenti te knjige smeha, a ne pozabe, niso priporočili za objavo, nedvomno pa je prav zaradi tega, potem ko je bila objavljena, doživela prisrčen sprejem bralcev in literarne kritike.

Knjiga se loteva klasičnega vprašanja: problema družbene določenosti miselnih procesov. Tudi avtoričino izhodišče je klasično: izhaja iz zastavitve, ki jo je postavil Emile Durkheim in po kateri so individualna miselna dejanja možna le v okviru shem ali "predstav", ki so kolektivne.

Pričujoča knjiga si prizadeva narediti presek skozi celotno delo indijskega ekonomista in Nobelovega nagrajenca Amartye Sena (Nobelovo nagrado za dosežke na področju ekonomije blaginje je dobil 1998). Osnovna avtorjeva teza, ki ji je posvetil celo scoje življenje, je, da kakovost življenja ljudi zagotavlja in izboljša le pravična porazdelitev materialnega bogastva in politične moči.

Od druge svetovne vojne naprej je ameriška svetovna hegemonija temeljila na kombinaciji gospodarske učinkovitosti, politične prevlade, ki so jo priznavale ameriške zaveznice v Evropi in Aziji, ter na vojaški superiornosti. Danes se ameriška gospodarska učinkovitost sooča z endogenimi težavami finančne likvidnosti, predvsem pa z močno konkurenco zahodnoevropskih zaveznic, Japonske in "azijskih tigrov". Zato tudi ameriška politična prevlada ni več tako zelo samoumevna niti pri njenih tesnih zaveznicah. Kar danes ostaja, je nesporna ameriška vojaška premoč. Toda, če Združene države tako zelo vojaško in obveščevalno prevladujejo, kako se je lahko sploh zgodil 11. september? Ta je zgolj "metafora" za dogajanja, ki so se začela desetletja poprej, pravi Wallerstein, in bodo trajala še nekaj naslednjih; to obdobje pa lahko označimo kot čas zatona ameriške moči.

Delo je oster spopad s pragmatistično znanstveno ideologijo, ki prevladuje v Ameriki in ki ji obstoječa kapitalistična družbena ureditev velja za "normalo", tako da z njo kot "modelom" interpretira druge kulture in kulturni razvoj.

Filolog, folklorist, zgodovinar kulture, antropolog J. M. Meletinski sodi skupaj z Mihailom Bahtinom in Vladimirjem Proppom med najbolj znane predstavnike ruske lingvistične šole. Ukvarjal se je s številnimi področji, predvsem pa s poetiko ljudske pravljice, epiko, primerjalno zgodovino folklore in mitologijo.

Bourdieu je zdaj malone že klasik sodobne sociologije. K pomembnosti njegovega dela je bržkone pripomoglo tudi to, da je bil eden redkih sodobnih sociologov, ki so sistematično ohranjali dialog s klasično sociološko tradicijo.