V izpraznjenem svetu, kjer je zelo malo takih, ki dajejo in ustvarjajo nove dimenzije, živi Sara in njena pozunanjena druga polovica jaza Lola. Sara, ki je nikoli nihče ni ljubil, ki si nikoli ničesar ne želi, ki ji je vse dobro, ki od nikogar ničesar ne pričakuje, lebdi kot nemi opazovalec v duhovni praznini sveta. Ta svet, v katerem se nič ne dogaja, napolnjujejo nategnjeni "kvazi poduhovljeni frisi in politički, ki kupčke podirajo", je o romanu zapisal pisatelj in svobodni raziskovalec Tone Komet.

»Gnus sooča avtorja s posebnimi problemi, kakršnih sorodne teme, denimo spolnost, ne porajajo. ... Gnus je še vedno treba opravičevati kot resno in dopustno temo. Spodbuja razprave o prepovedanih temah, ki ogrožajo priljubljene pretveze in pobožne predstave o spolnosti, primernosti in o človekovem dostojanstvu nasploh. ... Gnus je v mnogih svojih oblikah več kot zgolj odbijajoč in vsebina gnusnega je kompleksna ter včasih paradoksna.

Atene in Rim, Aleksandrija, Bizanc, Abu Simbel, Stonehenge, Borobodur, Machu Picchu, Chichen Itza, Xi'an, Novgorod, Zimbabve in druga imena, ki naseljujejo imaginarij današnjega zahodnega človeka in se pojavljajo v katalogih uspešnih turističnih agencij, so svoj pohod začela počasi in pred mnogimi desetletji, pravzaprav nekaj stoletji. Predvsem skozi literaturo so si utrla pot v vsakdanje življenje. Najprej v življenje elite, med mlade evropske aristokrate in povzpetnike, ki so dozorevali skozi grand tour do Rima, Neaplja in morda celo do turških Aten in Istanbula, nato pa še v življenje novega meščanstva, ob pomoči številnih odprav, vojaških Napoleona v Egipt in raziskovalnih tja in na Bližnji Vzhod. Vse to je bilo uspešno prepleteno z vohuni in njihovimi opravki, povezanimi s kolonialističnimi cilji evropskih velesil. O vsem tem pripoveduje tudi Agatha Christie. To je okolje in učinek nekega zanimanja za preteklost, ki je v devetnajstem stoletju postopoma prešlo iz ljubiteljskega in ljubosumnega zbirateljstva, polnega fantastičnih in eruditskih razlag hkrati, v posebno disciplino - arheologijo (Schnapp, 1993).