Michel Vovelle, profesor zgodovine 18. stoletja, je eno največjih imen francoske nove zgodovine. Vovelle se preizkuša v obeh smereh modernega zgodovinopisja: od sociografskih raziskav je prešel k mentalnemu in začel preučevati zgodovino mentalitet, eno najprodornejših novih področij, ki jih je uveljavilo francosko novo zgodovinopisje.

Chastelov prispevek k odpiranju novih obzorij v stroki, ki se je s tako imenovano dunajsko šolo umetnostne zgodovine znašla v primežu stilne evolucije in zgodovine duha, je razkrivanje razvoja kot metafore, ki je konstitutivni del mitskih reprezentacij časa od Hezioda naprej. Chastela, ki je strokovnjak za renesanso, moramo brati v okviru epistemoloških sprememb na zgodovinopisnem področju. Prevedeno delo predstavlja avtorjev postopek, ki temelji na predpostavki, da se delo ujema s predmetom-dogodkom. Pohod na Rim spominja na križarski pohod z napačno destinacijo in hkrati na zgodnjo srednjeveško razzio.

Avtor je zgodovinar, učenec Jacquesa Le Goffa in njegov najpomembnejši naslednik. Knjiga o gestah obravnava govorico gest v srednjem veku s širšega antropološkega gledišča: oriše njen zgodovinski razvoj, pri čemer upošteva vse njene pomene, od pravnih, ekonomskih in političnih do psiholoških in intimnih. Srednji vek je civilizacija geste, saj je bila tedaj le peščica ljudi pismena. Gesta v družbenih odnosih odseva politično, zgodovinsko, etično in teološko situacijo, včasih pa ima celo moč zakona.

Delo je v naš prostor stopilo v času največjega vpliva novih družbenih gibanj, ki jim je ustrezalo avtoričino ponovno odkritje zgodovinske realnosti; to realnost je namreč delavsko zgodovinopisje potlačilo. Avtorica se teoretsko loči od tradicionalne socialistične teorije in od spontane sociologije delavskega gibanja in izpelje konkretno socialno analizo historične realnosti ("rekonstruira preteklo razredno dejavnost").

Knjiga preučuje načine mišljenja v Franciji osemnajstega stoletja. Ne prizadeva si prikazati le, kaj so ljudje mislili, ampak kako so mislili - kako so konstruirali svet, ga napolnjevali s pomenom in mu vlivali čustva.

Po učbenikih in v obči rabi velja Habermas za dediča prve generacije frankfurtske šole, katere. poglavitni predstavniki so bili Max Horkheimer, Theodor W. Adorno in Herbert Marcuse, ter za sociologa in filozofa, čigar misel se upira tehnokratski viziji sveta in birokratskemu marksizmu »vzhodnega« bloka in ga navdihujeta predvsem Adorno in Horkheimer.

Herbert Marcuse je eden izmed stebrov tako imenovane »frankfurtske šole« oziroma kritične teorije družbe, ki je v mednarodnih filozofskih in družboslovnih razpravah 20. stoletja pustila neizbrisen pečat.

Knjiga je zbirka šestih krajših esejev, ki so jih o slovitem renesančnem vsestranskem ustvarjalcu napisali slovenski avtorji. Vsebinsko in stilsko zelo raznolika besedila se dotikajo različnih polj Leonardovega delovanja - slikarstva, teorije slikarstva, znanosti in izumiteljstva.

Gre za klasiko etnozgodovine, ki nas s kombinacijo prijemov etnologije, branja arruvskih virov in kronik osvajalcev ter arheologije vzvratno v času peljekrekonstrukciji ohranjanjain preobrazb andske kulturne dediščine in mentalnih okvirov navzlic pokristjanjenju in celo v osrčju najpomembnejših katoliških verskih obredov.

Hobbes je vrnil veljavo filozofskemu nauku o naravnem zakonu in ustvaril nov tip politične doktrine: izhajal je iz naravnih pravic in ne več iz naravnih dolžnosti.