In takšna, podobna burleski, je [vojna] v romanu... prikazana. Morda je ravno to razlog, da prvi recenzenti te knjige smeha, a ne pozabe, niso priporočili za objavo, nedvomno pa je prav zaradi tega, potem ko je bila objavljena, doživela prisrčen sprejem bralcev in literarne kritike.

Knjiga se loteva klasičnega vprašanja: problema družbene določenosti miselnih procesov. Tudi avtoričino izhodišče je klasično: izhaja iz zastavitve, ki jo je postavil Emile Durkheim in po kateri so individualna miselna dejanja možna le v okviru shem ali "predstav", ki so kolektivne.

Pričujoča knjiga si prizadeva narediti presek skozi celotno delo indijskega ekonomista in Nobelovega nagrajenca Amartye Sena (Nobelovo nagrado za dosežke na področju ekonomije blaginje je dobil 1998). Osnovna avtorjeva teza, ki ji je posvetil celo scoje življenje, je, da kakovost življenja ljudi zagotavlja in izboljša le pravična porazdelitev materialnega bogastva in politične moči.

Od druge svetovne vojne naprej je ameriška svetovna hegemonija temeljila na kombinaciji gospodarske učinkovitosti, politične prevlade, ki so jo priznavale ameriške zaveznice v Evropi in Aziji, ter na vojaški superiornosti. Danes se ameriška gospodarska učinkovitost sooča z endogenimi težavami finančne likvidnosti, predvsem pa z močno konkurenco zahodnoevropskih zaveznic, Japonske in "azijskih tigrov". Zato tudi ameriška politična prevlada ni več tako zelo samoumevna niti pri njenih tesnih zaveznicah. Kar danes ostaja, je nesporna ameriška vojaška premoč. Toda, če Združene države tako zelo vojaško in obveščevalno prevladujejo, kako se je lahko sploh zgodil 11. september? Ta je zgolj "metafora" za dogajanja, ki so se začela desetletja poprej, pravi Wallerstein, in bodo trajala še nekaj naslednjih; to obdobje pa lahko označimo kot čas zatona ameriške moči.

Delo je oster spopad s pragmatistično znanstveno ideologijo, ki prevladuje v Ameriki in ki ji obstoječa kapitalistična družbena ureditev velja za "normalo", tako da z njo kot "modelom" interpretira druge kulture in kulturni razvoj.

Anthony Giddens, profesor in rektor Univerze v Cambridgeu, gotovo sodi v sam vrh svetovne sociologije in je tudi sicer izjemno odmeven, "bestsellerski" avtor. V devetdesetih letih je izdal serijo referenčnih knjig, med katere sodi tudi delo Preobrazba intimnosti. Knjiga je prvič izšla leta 1992, a postaja posebej aktualna prav v najnovejšem času, ko vrsta najpomembnejših družboslovcev izjavlja, da je končno napočil čas za temeljite premisleke o pomenu dogajanj in sprememb v zasebnosti in intimnosti.

Filolog, folklorist, zgodovinar kulture, antropolog J. M. Meletinski sodi skupaj z Mihailom Bahtinom in Vladimirjem Proppom med najbolj znane predstavnike ruske lingvistične šole. Ukvarjal se je s številnimi področji, predvsem pa s poetiko ljudske pravljice, epiko, primerjalno zgodovino folklore in mitologijo.

Bourdieu je zdaj malone že klasik sodobne sociologije. K pomembnosti njegovega dela je bržkone pripomoglo tudi to, da je bil eden redkih sodobnih sociologov, ki so sistematično ohranjali dialog s klasično sociološko tradicijo.

Filozof in sociolog Zygmunt Bauman je postal ob koncu 90-ih let 20. stoletja eden najbolj branih in upoštevanih družboslovcev s kopico objavljenih knjig o najbolj aktualnih družbenih temah. V Tekoči moderni postavi nov koncept tega pojma. Knjiga je razdeljena na pet poglavij (o emancipaciji, individualnosti, času in prostoru, delu, skupnostih).