V izdaji sta objavljeni dve dvozborski liturgični skladbi s prehoda 16. v 17. stoletje – Missa Exaudi Deus in Magnificat secundi toni. Njun avtor je Lambert de Sayve (1548/49–1614), franko-flamski skladatelj, ki je deloval v habsburških deželah. Sayvova maša temelji na sedemglasnem motetu Exaudi Deus Giovannija Gabrielija, medtem ko magnifikat ni osnovan na kateri izmed že obstoječih skladb in izkazuje spremembo v okusu spričo poudarjene zvočne barvitosti in slikanja besed. Glede na čas in prostor, v katerem je nastal kodeks, ki vsebuje obe skladbi (NUK, MS 343), ter spričo dejstva, da je Magnificat secundi toni Sayvov edini ohranjeni magnifikat, sta kompoziciji zelo verjetno deli, ki ju omenja eden izmed arhivskih zapisov iz leta 1604. V njem je omenjeno, da je Sayve posvetil novo mašo in magnifikat nadvojvodi Ferdinandu II. Pričujoča edicija je nastala v upanju, da bodo kvalitete, ki jih izkazujeta deli, morebiti le pokazale, da je Sayvov potop v pozabo nezaslužen ter da je celostna znanstvena obravnava njegovega opusa več kot potrebna.

Široko razvejeni starogrški mit o zlatem runu je stalnica v evropskem imaginariju. Že sámo ime zlatega runa je našlo pot med vojaška odlikovanja, pohod grškega junaka Jazona in njegovih argonavtov v Kolhido (današnjo zahodno Gruzijo) je navdihnil množico vzporednih in stranskih zapletov, zgodba o ljubezni in poznejšem sovraštvu med Jazonom in kolhiško princeso, čarovnico Medejo, ki jo Jazon izkoristi za dosego cilja – runa – in potem zapusti, pa je navdihnila nekaj najodmevnejših umetnin vseh časov.

Po sedmih dneh obredov in preizkušenj doseže Christian Rosenkreuz naziv viteza Zlatega kamna. Njegovi zmagi niso botrovali sebičnost, prevara in ponos, temveč globoka ponižnost in samospoznanje. V sklepni besedi spregovori Jan van Rijckenborgh o videnju prihodnosti. Delo zajema besedilo zadnjih štirih dni Alkimične poroke Christiana Rosenkreuza, ki jo je napisal Johann Valentin Andreae (1616). Dodana je obširna ezoterična analiza.

Nenavadna zgodba, ki spremlja Christiana Rosenkreuza na poroko, je hermetična prispodoba, vodnik iskalcem, ki aktivno sodelujejo v procesu notranjega preoblikovanja. Z razkritjem zgodbe začenjamo razumevati pot, na kateri se duša ponovno prebudi v življenje in se združi z Duhom. Delo zajema besedilo prvih treh dni Alkimične poroke Christiana Rosenkreuza, ki jo je napisal Johann Valentin Andreae (1616). Dodana je obširna ezoterična analiza.

Četrti del opisuje rezultate osvobajajoče poti. Resnica, Sveti Duh, očiščuje človekovo srce in mišljenje, zakoni karme izgubljajo svoj vpliv. Porodita se nova zavest in mišljenje s katerima človek lahko doume resnico, ki ga osvobaja.

Knjiga opisuje ovire na poti. Hermetični spisi med drugim kažejo na človekovo zmedenost glede dobrega in zla, na posledice njegovega razuma, vpetega v sebične interese v politiki, družbi, kulturi in religiji. Obenem presega védenje in znanje človeka, prikovanega na zemeljsko življenje. Pri iskanju Edino-Dobrega, Boga, ga gnoza popelje do njegovih najglobljih globin, do jedra prvobitnega bitja. Tam je skrit ključ, ki vodi do novega življenja, do rojstva nove duše.

Drugi del govori o pogojih in stopnjah na poti osvoboditve. Pogoj za človekovo osvoboditev je njegov uvid v resnično stanje, da v svojem življenju ne pozna izvor svojega življenja. Da bi prekinil ločenosti od Boga, se mora otresti povezave s silami te narave. Na ta način odstrani vzrok smrti, nasprotnega gibanja, življenja, ki nasprotuje zakonom Duha. Združi se z nesmrtno resnico in doseže nesmrtnost. Za uresničitev te poti je potreben temeljni preobrat, odločitev za življenje iz gnoze in z njo ter da s tem ustvari prostor za svoje prvobitno sebstvo.