Knjiga, ki jo berete, je kronika najavljene smrti. V tržaških vodilnih ustanovah so imeli Tržaško kreditno banko, ustanovljeno v Trstu leta 1957 v okviru novega upravnopolitičnega stanja, nastalega z Londonskim memorandumom iz leta 1954, za tujek, ki ga je bilo treba trpeti, ker je na državni ravni, predvsem po letu 1954, dozorelo vsiljeno spoznanje, da je potrebno rešiti problem obstoja slovenske manjšine v Trstu in deželi, ta pa je potrebovala »globalno« zaščito, to je priznanje pravic celotni »etnični« skupnosti, če si izposodimo terminologijo Memoranduma in poznejše Osimske pogodbe.

Usoda Kočevske in njenih prebivalcev je tematika, kije bila v kulturni zavesti prebivalcev Slovenije do devetdesetih let 20. stoletja večinoma neznana. Od sredine 14. stoletja do 1. 1942 je bilo na Kočevskem okrog 800 km2 veliko nemško jezikovno območje.' Kočevski Nemci so bili med naj starejšimi nemškimi narodnimi skupinami zunaj Nemčije in Avstrije in edini agrarni nemški jezikovni otok na slovenskem ozemlju po prvi svetovni vojni.

Z vodnikom Kulturne poti vam želimo skozi obnovo spomenikov približati delo konservatorjev in vam omogočiti pretanjeno poznavanje spomenikov, saj se za obnovljenimi fasadami in freskami skrivajo živa dogajanja preteklih obdobij. Konservator ni le borec za ohranitev posameznega spomenika in njegov advokat, je tudi raziskovalec dediščine, ki ji sledi po arhivih, literaturi in jo prepoznava na terenu. S svojim raziskovanjem spomenika in oblikovanjem programa obnove nam nudi podobo pričevalnosti in avtentičnosti, ki je pogosto zavita v tančice ugotovitev, razmišljanj in odločitev. Pot do končne obnove spomenika je dolga. Vsa spoznanja in odkritja po obnovi na zidovih spomenikov niso vidna in ostanejo dokumentirana v zemlji ali zidovih ter v dosjejih in fotodokumentacijah zavodov za varstvo kulturne dediščine. Končna podoba obnovljenega spomenika je le ena od njego¬vih zgodb, zato vam želimo s tem vodnikom odkriti delčke zgodovine spomenikov, ki jih boste sami težje odkrili.

Z vodnikom Kulturne poti vam želimo skozi obnovo spomenikov približati delo konservatorjev in vam omogočiti pretanjeno poznavanje spomenikov, saj se za obnovljenimi fasadami in freskami skrivajo živa dogajanja preteklih obdobij. Konservator ni le borec za ohranitev posameznega spomenika in njegov advokat, je tudi raziskovalec dediščine, ki ji sledi po arhivih, literaturi in jo prepoznava na terenu. S svojim raziskovanjem spomenika in oblikovanjem programa obnove nam nudi podobo pričevalnosti in avtentičnosti, ki je pogosto zavita v tančice ugotovitev, razmišljanj in odločitev. Pot do končne obnove spomenika je dolga. Vsa spoznanja in odkritja po obnovi na zidovih spomenikov niso vidna in ostanejo dokumentirana v zemlji ali zidovih ter v dosjejih in fotodokumentacijah zavodov za varstvo kulturne dediščine. Končna podoba obnovljenega spomenika je le ena od njego¬vih zgodb, zato vam želimo s tem vodnikom odkriti delčke zgodovine spomenikov, ki jih boste sami težje odkrili.

Časovni okvir ustvarjanja je v knjigi postavljen v obdobje po prvi svetovni vojni, ker je bila arhitektura, nastala pred letom 1920, v isti zbirki DEKD že predstavljena v samostojni knjigi. Končna meja izbora se približuje letu 2000, čeprav konservatorji radi postavljamo mejo nekoliko prej in presojamo z večjo časovno oddaljenostjo. Izhodiščna časovna meja je dodatno pogojena z novim ustvarjalnim elanom po končani prvi svetovni vojni in z ustanovitvijo domače univerze z oddelkom za arhitekturo. Sovpada s prihodom največje avtoritete slovenske arhitekture v domač kulturni prostor, z vrnitvijo Jožefa Plečnika v rojstno Ljubljano. Zgodovina je skupaj z arhitekturno šolo poudarila večji pomen slovenske prestolnice in po njej poimenovane Ljubljanske šole za arhitekturo.

Slovenska etnologija že več kot stoletje znanstveno raziskuje kulturo in način življenja svojega naroda ter evropskih in svetovnih kultur. Za organizirano delo je, podobno kot ugledne evropske etnologije, razvila sistem raziskovanja, ki združuje poglavja iz materialne, družbene (socialne) in duhovne kulture ter obča etnološka, metodološka in metodična poglavja. Po zaslugi številnih raziskovalcev različnih generacij imamo raziskane številne vsebine omenjenih področij. Etnologi so svoje znanstveno in strokovno delo združili v različnih raziskovalnih, pedagoških, muzejskih in spomeniškovarstvenih ustanovah, pa tudi kot samostojni raziskovalci.

S pojmom industrijska arhitektura v tej knjigi označujemo stavbe. v katerih se razvija mehanizirana strojna proizvodnja. pa tudi vse tiste objekte. ki omogočajo njeno delovanje. Poleg proizvodnih objektov tovarn v industrijsko arhitekturo uvrščamo tudi upravne zgradbe. vodne postaje. kotlovnice. talilnice. delavnice. skladišča. garaže. železniške naprave pa tudi delavske stanovanjske hiše oziroma delavske kolonije.

Med fenomeni poznosrednjeveške družbe imajo mesta kot visoko organizirane naselbinske aglomeracije prav poseben položaj. S svojo pojavnost jo opredeljujejo bolj kot cerkve ali gradovi, kulturno in civilizacijsko stopnjo, ki jo je neka pokrajina dosegla v svojem razvoju, obenem pa zvesto odslikavajo družbena protislovja svoje dobe. Spričo tega je naravno, da se s preučevanjem mest ukvarjajo strokovnjaki najrazličnejših profilov, geografi in urbanisti, umetnostni zgodovinarji in sociologi, vsak s svojega specifičnega zornega kota. Vse te stroke so vsaka na svojem področju že posredovale pronicljiva spoznanja, vendar so njihove ugotovitve v naših razmerah v veliki meri ostale parcialne.

Pred nami je peti zvezek iz zbirke vodnikov Po poteh slovenske kulturne dediščine z naslovom Kulturna dediščina meniških redov in to v letu, ko se simbolično spominjamo 1250 letnice pokristjanjenja Slovencev ter 1200 letnice Čedajske sinode, katere namen je bil pospešiti pokristjanjenje naših predelov s pomočjo menihov iz benediktinskega samostana sv. Ivana v Štivanu pri Trstu

V letošnjem septembru skupaj z drugimi državami, članicami Sveta Evrope spet praznujemo Dneve kulturne dediščine. Ob tej priložnosti izhaja tretja knjiga v naši prestižni zbirki Vodniki po poteh slovenske kulturne dediščine. Prva med njimi, Po poti baročnih spomenikov Slovenije, je izšla leta 1992, lani pa druga knjiga, Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji. Obe sta naleteli na izjemen odmev ne le pri nas, temveč tudi v tujini, kar je še pomembnejše. Z njima smo Slovenci dokazali, da premoremo kulturno dediščino evropskega pomena in da naša skrb zanjo in kakovost njene predstavitve ne zaostajata za evropskimi merili.