John Tagg je v več kot treh desetletjih kritičnega premišljevanja in pisanja o fotografiji ostal presenetljivo konsistenten in zvest svojemu izvornemu prepričanju, da je fotografijo nujno treba premišljevati prvenstveno znotraj relacij družbene moči v specifičnih zgodovinskih kontekstih. Dobršen del Taggovih esejev je posvečen tovrstnim partikularnim zgodovinam poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, ki pa jih vseskozi spremlja tudi premislek o spremembah aparata fotografije v sedanjosti. Taggov fokus na aparat fotografije nikakor ne pomeni, da zanemarja pomenskost fotografske podobe. Kot umetnostni zgodovinar je Tagg izjemno pozoren bralec podob, saj jih analizira s filigransko natančnostjo, s katero odpira potencialna alternativna branja in subverzivne pomene. Nabor prevedenih esejev tako izrisuje svojevrsten Taggov ustvarjalni lok, ki se pne od zgodnjih, v britanske boje za politiko reprezentacij vpetih esejev do dveh sodobnejših esejev, ki vsak na svoj način tematizirata odmik fotografije od njene reprezentacijske vloge, ki nakazujeta vse večjo avtomatizacijo aparata fotografije in njegove povezanosti z mehanizmi discipliniranja.

Fotograf Janez Kukec Mezek občuduje ženska telesa v njihovi ranolikosti, neukraotljivosti in predanosti popolni svobodi. Njegovi ženski modeli živijo v iluziji, ki jo sam poskuša poustvarjati. Tako zelo drugačni so v nasprotju z neusmiljenim ritmom sodobnega življenja, katerega ujetniki smo in ki je povsem odvisno od tehnoloških dosežkov. Kadar je avtor želel prikazati žensko telo v vsej eleganci njenega gibanja, v objektiv ni lovil njenega celega telesa, pač pa izbrane sekvence v neobičajnih rezih in nenavadnih zornih kotih.

Današnje Tromostovje, nekdanji Spodnji in potem Špitalski most, je gotovo ena najznačilnejših ljubljanskih znamenitosti. Spodnji se je ta most imenoval zato, ker je malo više čez reko vodil v mesto še eden - Zgornji, tudi Šuštarski most, imenovan tako zaradi čevljarskih kolib, ki so bile po italijanskem vzoru razmeščene na njem. Spodnji pa se je Špitalski imenoval po špitalskem zavetišču na drugi strani reke. Kdor je hotel iz Širne Srednje Evrope skozi mesto na Balkan in dalje, je lahko to  storil samo po enem od obreh prehodov; meščani so seveda zaračunavali "primerno" mitnino. Takoj onkraj je lahko popotnik dobil tudi prenočišče v "špitalu"...citat Matjaža Kmecla.
Izvodi knjige so podpisani in numerirani.

Težko pričakovana ... napisana z Ljubeznijo ... lepe ter čiste misli o ljubezni, iskrenosti, čustvih, ženskah,.. podkrepljene s čutnimi fotografijami v knjigi ''BITJE LUČI''...
Idealno darilo za tiste, ki vas imajo resnično radi ... in tudi za tiste, ki vas imajo malo manj radi ... da vas bodo imeli - še bolj radi!!

Ob pomembni antološki razstavi posvečeni Franku Vecchietu, ki bo v tržaškem muzeju Revoltella na ogled od naslednjega tedna dalje, je pri Založništvu tržaškega tiska izšla monografija z naslovom Memorabilia.

Gorenjska je neizmerno bogata s kulturno in z naravno dediščino. Na Gorenjskem se je rodil in živel največji slovenski pesnik, dr. France Prešeren, tu izvira najdaljša slovenska reka, Sava, in v osrčju Julijskih Alp je naša najvišja gora, Triglav, simbol slovenstva.

Knjiga Fotografije/Photographies je prvi monografski izbor Peljhanovih fotografij, za katere je značilen konceptualni pristop. Posamezni sklopi fotografij ponujajo zaokrožene, a hkrati prepletajoče se téme, posamične fotografije pa ozaljšajo njihovi preprosti in razorožujoči naslovi. Naletimo na komunikativno fotografsko držo, ki nagovarja slehernika in ga spodbudi k nemudnemu asociativnemu razmisleku, v ozadju katerega se skriva humanizem najbolj žlahtne vrste.

Blizu so mu motivi ljudi ter arhitekture urbanega okolja, kjer poskuša ujeti po eni strani preproste in vsakdanje, po drugi strani pa izvirne in kontrastne motive, ki skozi igro elementarnih, splošno berljivih simbolov pripovedujejo zgodbe ali spodbujajo k drugačnemu razmišljanju.

Na vsaki strani boste spoznali novo nastavitev, orodje ali trik, s katerim boste svoje posnetke spremenili v fotografske razstavne eksponate. Če ste naveličani posnetkov, ki so »v redu« in si pri ogledu fotografij v revijah mislite: »Zakaj moji posnetki niso takšni?« potem je to knjiga za vas.

Dotiki pokrajine so novo delo pisatelja in filozofa Igorja Škamperleta, ki je ob tej priložnosti svoje moči združil s talentom fotografa Igorja Mezgeca. Nastala je knjiga, ki združuje lepoto narave – fotografije za publikacijo so nastale na Krasu in v Brkinih – in zgodbo o odnosu, ki že iz pradavnih časov tesno povezuje človeka s prostorom, v katerem živi.