Gradivo v četrti knjigi odstira nenavaden vpogled v pisateljev atelje: v njegove rokopisne dramske osnutke in delovne zapiske od odmevne uprizoritve Afere v okviru alternativnega Odra 57 do pisanja Kongresa. Razkriva vztrajno prodiranje umetnika in filozofa v navzkrižju utopičnih in pragmatičnih slinic v slovenski družbi v 60. letih 20. stoletja, njegovo kritičnost do porevolucijskega avtokratskega oblastništva tako dogmatičnega kakor reformističnega toka, predvsem pa njegovo razbiranje vloge in aktivizma intelektualcev. Priča o pisateljevem grajenju dialoga in dramatičnih spopadov kot najznačilnejših prvin v njegovi dramaturgiji, pa tudi o sosledju v oblikovanju glavnih tipov dramskih oseb, recimo politika Reformista in intelektualca Opozicionalca oz. Kontrapolitika. In potrjuje, kako si dramatik v skladu s svojim prepričanjem o ontološki funkciji gledališča prizadeva, da bi sam in z njim tudi gledalec ravnala sebi zvesto in neprilagodljivo sredi družbenih, etičnih pa osebnih zagat in perspektiv.

Božo Vodušek (1905–1978) kljub majhnemu številu pesniških objav (nekaj nad 100) velja za modernega klasika slovenske poezije. Prva knjiga Zbranega dela obsega vso Voduškovo poezijo, tako natisnjeno (knjižno in revijalno) kot rokopisno (mladostne pesmi). Glavnina teh pesmi je nastala v 20. in 30. letih 20. stoletja, nekaj pa še v 50. letih – potem pa je Vodušek opustil pisanje izvirne poezije in se posvetil predvsem prevajanju (zlasti Goethejevega Fausta, Baudelairja in nekaterih evropskih modernističnih pesnikov). Pesnik je objavil prav vse pesmi, ki jih je napisal; velika večina jih je ohranjena tudi v tipkopisu ali rokopisu v zapuščini, zlasti povojne pesmi pa nazorno izpričujejo genezo Voduškovega pesnjenja. V obsežnem komentarju so povzeti kritiški odmevi o njegovi poeziji, posamične študije in literarnozgodovinska dognanja; izredno številne so diplomske naloge o posamičnih značilnostih pesnikovega opusa, umeščenega v sočasno literarno dogajanje ali slovensko pesniško tradicijo. Poudariti je treba zlasti obdelavo pesnika kot sonetista, pa tudi dejstvo, da je bil Vodušek sorazmerno nezaželen v šolskih čitankah.

Letošnji 32. mednarodni literarni festival Vilenica postavlja v središče norveško literaturo, ki kljub bogati tradiciji in mednarodni odmevnosti skandinavskih kriminalk ter nedavnemu prodoru posameznih avtorjev, kot so Karl Ove Knausgard, Per Petterson, Jon Fosse ali Maria Parr, še vedno spada med manj poznane pisave pri nas.Antologija sodobne norveške književnosti z naslovom Innsyn prinaša 28 svežih pesniških in pisateljskih glasov iz Norveške po vsebinskem izboru kulturne novinarke Birgit Hatlehol, programske vodje več norveških literarnih festivalov. Izbrana besedila, ki so v slovenščini predstavljena prvič, so poslovenili Darko Čuden, Nada Grošelj, Iva Klemenčič, Jana Kocjan, Martina Noč, Tanja Petrič in Marija Zlatnar Moe.

Knjiga prinaša prva prevoda dveh Evripidovih manj znanih tragedij, Prošnjice in Heraklovi otroci, ki pa sta zaradi tematike, ki jo obravnavata, danes prav gotovo bolj aktualni kot katera koli druga tragedija, ki se nam je ohranila iz antike. Prošnjice sodijo v tebanski ciklus in uprizarjajo, vzporedno z Antigono, sklepno dejanje tega mita, le da se v Antigoni pravica do pokopa obravnava na ravni posameznika, v Prošnjicah na ravni kolektiva – za vrnitev trupel in pokop prosijo matere padlih Polinejkovih soborcev. V Heraklovih otrocih spremljamo usodo junakovih otrok po njegovi apoteozi: pred gotovo smrtjo zbežijo od doma in, od povsod pregnani, končno dobijo azil v Atenah.

Knjižica je izšla ob 70. obletnici izhajanja Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, najstarejše in najobsežnejše knjižne zbirke v slovenščini, ki je tudi središče znanstvenega proučevanja in izdajanja slovenske literature. Izdajatelji in uredniki so v njej podrobneje prikazali historiat zbirke, njene konceptualne značilnosti in uredniška načela pa tudi programske zasnove in načrte. Na koncu je predstavljena uredniška zasnova nove podzbirke Zbranih del z naslovom Dela starejšega slovenskega slovstva.

Avditorni izklop ima še eno posledico: izklop od frontalnih zvokov omogoči percepcijo težje zaznavnih, konstantnih, samoumevnih zvokov, tistih, ki jih ne preizprašujem, a so vedno tu. Lovljenje ravnovesja med obema ekstremoma – iluzijo o prisotnosti in iluzijo o neprisotnosti – razširi percepcijski horizont; ne da bi šlo za eskapizem, omogoča kreiranje (drugačnega) prostora in dopušča sobivanje radikalno različnih realnosti. To je tudi utopija o ljubezenskem diskurzu, ki želi ubežati postajanju Medeja.

Preberite članek v časniku DELO.

Kocbekova esejistika se v desetletju 1941–1951 močno prevesi v programsko-politično pisanje, ki deloma še vztraja na nivoju družbenokritične esejistike, pogosto pa se že spušča na ravnino praktičnosporazumevalnih besedil (poročila, okrožnice, navodila, politični pamflet ipd.). Velika množina gradiva nam je narekovala delitev desete knjige na dve vsebinsko in časovno zaokroženi celoti.