Čeprav se Peter Semolič nepomirjen vrača k pisanju o minevanju in smrti od svojega prvenca, že skoraj četrt stoletja torej, je Druga obala, njegova najnovejša zbirka, bržčas najbolj neposredno soočenje s to témo doslej.

Razpoložena za Pariz je preplet presunljivih življenjskih zgodb in velemestnih ikon, različnih zgodovinskih obdobij in sodobnosti, ki jih Vesna Milek izriše na brezčasnem zemljevidu Pariza.

Monografija je velikega pomena za razvoj znanstvenega področja, saj vzorno združuje metodološko neoporečno raziskovanje in večdisciplinaren pristop (literarna, kulturna zgodovina, literarna teorija, traduktologija, jezikoslovje). Posega v območje slovenske literarne klasike oziroma kanonizirane književnosti (jenko, Gregorčič, Kocbek, Balantič) in literarne ustvarjalnosti, ki nastaja v prostorih, kjer je stik več kultur neizbežen ( pri slovenskih avtorjih, živečih na ozemlju Avstrije in Italije). Medtem ko se je večina literarnovednih raziskovalcev v zadnjem času usmerila k proučevanju spola, literature kot sistema in podobnim temam, avtor tvorno razvija njeno klasično paradigmo, pri čemer pa je inovativen...... iz recenzije.

Pričujoča zbirka zgodb z naslovom Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje...je nedvomno jasen in glasen krik proti vsakovrstnemu nasilju. A žal se ga je treba poslužiti za prikaz njegovega nesmisla.

Suban, policijski inšpektor iz obmejnega mesteca, se znajde v prestolnici, da bi poiskal hčer Hano, študentko, ki je po pričanju na rutinski policijski preiskavi zoper tatu koles izginila brez sledu. Zapleti, presenečenja in tudi nemoč, ki jo doživlja med iskanjem, razgalijo neprijetno resnico, da o svoji hčeri le malo ve in da jo je kot oče izgubil že zdavnaj prej. Njegovo iskanje tako postane tudi razreševanje odnosa s hčerjo, obenem pa odstre pogled v mračno zakulisje, ki se skriva za bleščečo fasado prestolnice.

Zbirka kratkih zgodb Deseti december se dotika različnih tem in problemov modernega (ameriškega) življenja. Njihova skupna podlaga je neke vrste psihološki realizem, ki črpa svoje pripovedi sicer iz neposredne, marsikdaj celo na videz banalne empirije, a je – kot odsev realnosti – vseskozi nekoliko sumljiv. Ta stvarnost namreč deluje tako, kot da bi jo avtor opisoval v nekem drugem, sicer neskončno bližnjem, a za nekaj bistvenih fizikalnih konstant, za ›fazni premik‹ vendarle toliko spremenjenem vesolju, da si z našim sicer deli ime in predmetno stvarnost, njegove čustvene, umske in moralne samoumevnosti pa kakor da so nekoliko ›mimo‹ (npr. Beg iz pajkove glave, Moj viteški fiasko).

Pavčkova tretja knjiga z naslovom Čas duše, čas telesa prinaša vrsto s spomini prepletenih esejev o življenju in svetu, o človekovi usojenosti, o iskanju samega sebe in ponavljanju takega iskanja za mnogoterimi drugimi iskalci. Kakor v prejšnjih dveh se tudi v tej še oglašata rodna Dolenjska in posvojena Istra.