Zbornik Vilenica, ki izhaja od leta 1986, predstavlja poleg dobitnika mednarodne literarne nagrade vilenica tudi dela avtorjev, ki jih žirija Vilenica izbere za goste festivala. Besedila so objavljena v izvirniku, v slovenskem in angleškem prevodu. Poleg avtorjev iz Srednje Evrope, ki se potegujejo za kristal vilenice, nagredo za najboljši literarni prispevek v zborniku, Vilenica gosti tudi avtorje od drugod, ki so predstavljeni v posebni rubriki. V zborniku objavljamo tudi zmagovalne pesmi natečaja mlada vilenica.

Antologija Odprta okna, odprta vrata ob tridesetem vileniškem festivalu odpira pogled na najboljše pisanje iz Srednje Evrope, kot so ga presejale slovenske žirije. Prinaša zbir in izbor besedil, ki jih je 31 nagrajenih avtorjev in avtoric objavilo v posameznih letnikih vileniških zbornikov, s čimer bralstvu razpira pisano paleto narazličnejših srednjeevropskih avtorskih glasov, ki so odločilno zaznamovali sodobno evropsko in svetovno književnost.

Meditativne zgodbe Odmevi tišine so utrinki, ki so se mi porajali ob premišljevanju o sebi, o izkušnjah s sopotniki moje hoje skozi 70-letno življenje in o spoznanjih, ki mi jih je navrglo z doživetji pestro in duhovno bogato popotovanje skozi čas in prostor mojega bivanja. Je svojevrsten obračun s samim sabo in poravnava s svetom, v katerega sem bil narojen in mi je določal obzorja in meje mojega zorenja, Vsaktero človeško usodo zaznamujejo danosti njegovega okolja in so odsev sočlovekovih bližin in odtujevanj. Določa pa jo potovanje v lastno notranjost, iskren spogled s svojim duhovnim obličjem in neprizanesljiva sodba o sebi....avtor o knjigi.

Čeprav se Peter Semolič nepomirjen vrača k pisanju o minevanju in smrti od svojega prvenca, že skoraj četrt stoletja torej, je Druga obala, njegova najnovejša zbirka, bržčas najbolj neposredno soočenje s to témo doslej.

Razpoložena za Pariz je preplet presunljivih življenjskih zgodb in velemestnih ikon, različnih zgodovinskih obdobij in sodobnosti, ki jih Vesna Milek izriše na brezčasnem zemljevidu Pariza.

Knjiga obsega ekspresionistične enodejanke, pogosto verzificirane; nekatere so bile objavljene v periodiki tedanjega časa, druge so se ohranile v avtorjevi zapuščini. Naj jih naštejemo: Odgrinjanje plaščev (1921), Mesečnik na vulkanu (1921), Izgon iz raja (1922), Ognjeni zmaj (1923), Klic iz grobnice (1924). Tudi dramska pesnitev Vergerij, Jarčevo osrednje dramsko delo, je znana po treh objavljenih odlomkih (1927, 1929, 1932); literarna zgodovina jo je zato imela za fragmentarno, urednik pa je v različnih zapuščinah našel tri enake različice tipkopisa iz prve polovice 30. let, ki bržkone govori o dokončanosti pesnitve. Jarčevo dramatiko sklepajo trije odlomki iz nedokončanih del: Nočna igra (1933), Vaška Antigona (1939) in Gabrenja (1942). Doslej skoraj neznana pa je Jarčeva ustvarjalnost za lutkovno (marionetno) gledališče, ki se ji je avtor posvečal od leta 1923 naprej. Ohranjene so tri lutkovne igrice (Gašperčkovo božičevanje, Razbojnik Moroz, Gašperčkova pustolovščina), prav toliko besedil, o katerih govorijo časopisje in pisma iz tega časa, pa je očitno zgubljenih. Komentar h knjigi izčrpno analizira pisanje slovenskih kritikov in literarnih zgodovinarjev o Jarcu dramatiku.

Monografija je velikega pomena za razvoj znanstvenega področja, saj vzorno združuje metodološko neoporečno raziskovanje in večdisciplinaren pristop (literarna, kulturna zgodovina, literarna teorija, traduktologija, jezikoslovje). Posega v območje slovenske literarne klasike oziroma kanonizirane književnosti (jenko, Gregorčič, Kocbek, Balantič) in literarne ustvarjalnosti, ki nastaja v prostorih, kjer je stik več kultur neizbežen ( pri slovenskih avtorjih, živečih na ozemlju Avstrije in Italije). Medtem ko se je večina literarnovednih raziskovalcev v zadnjem času usmerila k proučevanju spola, literature kot sistema in podobnim temam, avtor tvorno razvija njeno klasično paradigmo, pri čemer pa je inovativen...... iz recenzije.

Tretja knjiga zaključuje Zbrano delo Vladimirja Truhlarja. V večjem delu zajema njegovo literarno in kulturno esejistiko, dodana pa so še njegova pisma. Na prvem mestu je predstavljena njegova esejistična knjiga Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju, v kateri je razčlenjeval enaindvajset slovenskih literarnih klasikov od Franceta Prešerna in Simona Jenka do Ivana Hribovška in Gregorja Strniše, vse s stališča bivanjskega dna pesnikove govorice, v katerem se zrcali ali izraža t.i. absolutno, transcendenca. To je pomenilo, da je glavnino slovenske klasike obravnaval zunaj tradicionalne povojne realsocialistične doktrine, kar je bila gotovo presenetljiva izjema v času nastanka knjige (1974–1975) in je v določenem smislu še danes. Sledijo nezbrani literarno kulturni eseji, ki jih je Truhlar objavljal v argentinskem Meddobju, tržaški Mladiki in celjski reviji Znamenje. Pomemben delež k prepoznavanju Truhlarjeve osebnosti in njegovega dela so objave njegovih pisem, pač v obsegu, ki je bil uredniku dostopen. S tem je v Zbranem delu predstavljen opus pesnika, katerega inspiracija se globoko razlikuje od usmeritev njegovih sodobnikov.