Knjiga obsega ekspresionistične enodejanke, pogosto verzificirane; nekatere so bile objavljene v periodiki tedanjega časa, druge so se ohranile v avtorjevi zapuščini. Naj jih naštejemo: Odgrinjanje plaščev (1921), Mesečnik na vulkanu (1921), Izgon iz raja (1922), Ognjeni zmaj (1923), Klic iz grobnice (1924). Tudi dramska pesnitev Vergerij, Jarčevo osrednje dramsko delo, je znana po treh objavljenih odlomkih (1927, 1929, 1932); literarna zgodovina jo je zato imela za fragmentarno, urednik pa je v različnih zapuščinah našel tri enake različice tipkopisa iz prve polovice 30. let, ki bržkone govori o dokončanosti pesnitve. Jarčevo dramatiko sklepajo trije odlomki iz nedokončanih del: Nočna igra (1933), Vaška Antigona (1939) in Gabrenja (1942). Doslej skoraj neznana pa je Jarčeva ustvarjalnost za lutkovno (marionetno) gledališče, ki se ji je avtor posvečal od leta 1923 naprej. Ohranjene so tri lutkovne igrice (Gašperčkovo božičevanje, Razbojnik Moroz, Gašperčkova pustolovščina), prav toliko besedil, o katerih govorijo časopisje in pisma iz tega časa, pa je očitno zgubljenih. Komentar h knjigi izčrpno analizira pisanje slovenskih kritikov in literarnih zgodovinarjev o Jarcu dramatiku.

Tretja knjiga zaključuje Zbrano delo Vladimirja Truhlarja. V večjem delu zajema njegovo literarno in kulturno esejistiko, dodana pa so še njegova pisma. Na prvem mestu je predstavljena njegova esejistična knjiga Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju, v kateri je razčlenjeval enaindvajset slovenskih literarnih klasikov od Franceta Prešerna in Simona Jenka do Ivana Hribovška in Gregorja Strniše, vse s stališča bivanjskega dna pesnikove govorice, v katerem se zrcali ali izraža t.i. absolutno, transcendenca. To je pomenilo, da je glavnino slovenske klasike obravnaval zunaj tradicionalne povojne realsocialistične doktrine, kar je bila gotovo presenetljiva izjema v času nastanka knjige (1974–1975) in je v določenem smislu še danes. Sledijo nezbrani literarno kulturni eseji, ki jih je Truhlar objavljal v argentinskem Meddobju, tržaški Mladiki in celjski reviji Znamenje. Pomemben delež k prepoznavanju Truhlarjeve osebnosti in njegovega dela so objave njegovih pisem, pač v obsegu, ki je bil uredniku dostopen. S tem je v Zbranem delu predstavljen opus pesnika, katerega inspiracija se globoko razlikuje od usmeritev njegovih sodobnikov.

Pričujoča zbirka zgodb z naslovom Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje...je nedvomno jasen in glasen krik proti vsakovrstnemu nasilju. A žal se ga je treba poslužiti za prikaz njegovega nesmisla.

Suban, policijski inšpektor iz obmejnega mesteca, se znajde v prestolnici, da bi poiskal hčer Hano, študentko, ki je po pričanju na rutinski policijski preiskavi zoper tatu koles izginila brez sledu. Zapleti, presenečenja in tudi nemoč, ki jo doživlja med iskanjem, razgalijo neprijetno resnico, da o svoji hčeri le malo ve in da jo je kot oče izgubil že zdavnaj prej. Njegovo iskanje tako postane tudi razreševanje odnosa s hčerjo, obenem pa odstre pogled v mračno zakulisje, ki se skriva za bleščečo fasado prestolnice.

Zbirka kratkih zgodb Deseti december se dotika različnih tem in problemov modernega (ameriškega) življenja. Njihova skupna podlaga je neke vrste psihološki realizem, ki črpa svoje pripovedi sicer iz neposredne, marsikdaj celo na videz banalne empirije, a je – kot odsev realnosti – vseskozi nekoliko sumljiv. Ta stvarnost namreč deluje tako, kot da bi jo avtor opisoval v nekem drugem, sicer neskončno bližnjem, a za nekaj bistvenih fizikalnih konstant, za ›fazni premik‹ vendarle toliko spremenjenem vesolju, da si z našim sicer deli ime in predmetno stvarnost, njegove čustvene, umske in moralne samoumevnosti pa kakor da so nekoliko ›mimo‹ (npr. Beg iz pajkove glave, Moj viteški fiasko).

Prehajalec prehaja med fiziko in metafiziko in se sprašuje, katera stvarnost je sploh resnična: ali ta, ki jo vidimo, ali tista, ki jo občutimo. Prehajanja med stvarnostmi so nanizana v osmih zgodbah, napisanih v tekočem, na videz preprostem, izredno berljivem jeziku, kar bo nedvomno pritegnilo tudi tiste bralce, ki običajno ne posegajo po tovrstni (psihedelični) literaturi. Skozi takšno lahkotno pisateljsko govorico pa se nam razkriva vsebina, ki presega okvir razvedrilnega, kratkočasnega branja ob čaju in piškotih v dolgih zimskih večerih.
Koliko zgodbenosti je v tej zbirki prehajanj take, da jo lahko umestimo v konvencionalno stvarnost, in koliko je one druge, metafizične? O tem bo odločal bralec sam – ob lastnem prehajanju skozi zgodbe.

Zgodovinsko - pravljični roman Jasmina Imamovića, Prosim te, zapiši, je v temelju klasično formirano romaneskno delo, ki svoje posebnosti poudarja v ganglijih zgodovine, ljubezni, erotike in človeškega hrepenenja...

Preberite člank v časniku Delo.

Roman Kokoška in ptiči je knjiga o uporu, iskanju moči in samoorganiziranju v času krize.V ospredje je postavljeno dogajanje v letih 2011 in 2012, ko protestniki in protestnice v okviru gibanja 15o zasedejo ploščad pred borzo in se za šest mesecev utaborijo v kampu Bojza. Vanj se ugnezdi Kokoška, ki išče skupnost, v kateri bi lahko izrazila svoj nemir in se pridružila širšemu uporu proti kapitalizmu.

Orest je bil najpopularnejša tragedija v antiki in še danes nudi kljub kritikam, ki jih je bil deležen v preteklosti, obilo literarnih in gledaliških užitkov. Sodi med Evripidove pozne drame, katerih zaplet je skoraj v celoti avtorjev izmislek. Tradicionalno so Erinije Oresta po materinem umori gnale po svetu, dokler se v Delfih ni očistil in bil v Atenah deležen oprostilne sodbe, naslovni junak Evripidovega Oresta pa ostane doma in poskrbi za materin pogreb, nato pa blazen od Erinij obleži v oskrbi sestre Elektre in se – zanašajoč se na tradicionalno dober razplet – prepusti argejskim sodnim mlinom. A mesto se na umor odzove z zgražanjem – tradicionalno je bilo bodisi veselo bodisi indiferentno ­– in na ljudski skupščini izglasuje smrtno kazen; tradicionalno je Orestu sodil atenski sodni zbor pod Ateninim predsedstvom, tožnik so bile Erinije, zagovornik Apolon.