Orest je bil najpopularnejša tragedija v antiki in še danes nudi kljub kritikam, ki jih je bil deležen v preteklosti, obilo literarnih in gledaliških užitkov. Sodi med Evripidove pozne drame, katerih zaplet je skoraj v celoti avtorjev izmislek. Tradicionalno so Erinije Oresta po materinem umori gnale po svetu, dokler se v Delfih ni očistil in bil v Atenah deležen oprostilne sodbe, naslovni junak Evripidovega Oresta pa ostane doma in poskrbi za materin pogreb, nato pa blazen od Erinij obleži v oskrbi sestre Elektre in se – zanašajoč se na tradicionalno dober razplet – prepusti argejskim sodnim mlinom. A mesto se na umor odzove z zgražanjem – tradicionalno je bilo bodisi veselo bodisi indiferentno ­– in na ljudski skupščini izglasuje smrtno kazen; tradicionalno je Orestu sodil atenski sodni zbor pod Ateninim predsedstvom, tožnik so bile Erinije, zagovornik Apolon.

Druga knjiga Bartolovega zbranega dela prinaša vso tisto avtorjevo zgodnjo kratko prozo, ki ni bila objavljena v zbirki novel Al Araf. Izbor in ureditev gradiva, sprejetega v knjigo, se ravnata po genezi del: v izdajo je vključena vsa proza, ki je do leta 1935 nastala, četudi so bile nekatere pripovedi objavljene šele precej pozneje. To je 25 revialno objavljenih besedil, poleg tega pa še pet neobjavljenih iz zapuščine. Izbrana so bila tista, ki jih je Bartol v celoti izgotovil – izmed številnih drugih, ki so bolj ali manj fragmentarna ali vsaj nedokončana ali ne povsem razvita in bodo kot fragmenti objavljena posebej.

Pisatelj, nemara avtorjev alter ego, išče mir in navdih za pisanje na počasnem potovanju po deževni in megleni irski obali, od tam odpotuje v Belgijo in preko Ljubljane v Sarajevo, predvsem pa ga pot vodi vedno globlje v pokrajine lastne notranjosti. Pripoved je oblikovana kot asociativni tok misli, v katerem se časi, kraji in dogodki prelivajo v nenavadno zgodbo s številnimi pripovednimi glasovi. Čeprav vezi med njimi morda niso nemudoma očitne, se v skupni zgodbi ne znajdejo povsem slučajno. Med avtentičnimi pripovedovalci brez domovine tako izstopajo albanski šofer in priložnostni vodič Gjini, Američanka z irskimi koreninami Jane, emigrantska profesorica književnosti iz bivše Jugoslavije Spomenka, naključna poslušalka literarnega večera v Bruslju, sarajevski pesnik in še kdo.
Njihove pripovedi izrisujejo panoramski pogled na iskanje tistega, kar bi lahko imenovali dom.

V knjigo so predstavljena štiri dela in sicer:

• Jaz, batman (Igra za mladino, otroke, odrasle, dedke in babice)
• Tunel (Ena dejanska igra v trinajsktih delih)
• Drama (Drama)
• Zmenek (Burka)

Poezijo Denise Levertov od prve do zadnje pesniške zbirke zaznamuje zvestoba iskrenemu izpisovanju osebne izkušnje. Neposrednost, s katero govori, presega zgolj obvladovanje jezika, čeprav od sebe zahteva točnost besed, kjer je vsaka vejica, vsak prelom vrstice nepogrešljiv del celote, vsebina berazdružljivo zlita z obliko.

Hana je nadaljevanje romana Divja Klara, ki pa ga bralci in bralke lahko preberete tudi samostojno. Predstavlja zgodbo treh deklet, Klare, Zale in Hane. Slednja je tista katera zgodba najbolj izstopa, saj ruši še en tabu današnjega časa. Razmerje mlade ženske s precej starejšim moškim.

Rdeča nit zbirke kratkih zgodb je kajenje. Vendar ne gre za hvalnico cigareti, skozi zgodbe se bolj kot cigaretni dim vijejo žalost, osamljenost, obžalovanje in hrepenenje. Poročne priče v Las Vegasu, ki odide s fantovščine in se znajde v skrivnostnem kazinu sredi puščave, kjer se zdi, da je čas obstal, in tam naleti na kadilca, ki ležerno izpihuje dimne like ter v svojo pripoved vplete prenekatero življenjsko modrost; moškega, ki ga po smrti staršev izdelava družinskega drevesa popelje na pot iskanja sorojencev, za katere sploh ni vedel, da obstajajo; ranjene ženske, ki na obisku pri premožnem bratu začne verjeti, da bo lahko pustila za seboj svoje izpraznjeno življenje v zakajeni garsonjeri; žene, ki prevzame nase breme krivde ljubljenega moža ... Zadnja zgodba je poklon mojstru kratke zgodbe Raymondu Carverju.
Evers z občutljivim očesom za podrobnosti in notranja psihološka stanja v minimalističnem slogu izpisuje svet osamljenosti, neprilagojenosti, upanja in zamujenih priložnosti.