Leta 1979 je imel profesor Max Imdahl šest seminarjev na temo sodobne umetnosti, posebej prirejenih za delavsko občinstvo. V brošuri je objavljen prvi seminar, ki govori o tem, kako gledati slike Josepha Albersa, Maxa Billa in Pabla Picassa (zlasti njegovo Risbo ženske glave iz leta 1940).

O vprašanjih retro- in neoavantgarde nikjer ne razpravljajo tako intenzivno kakor v Sloveniji, pravi avtor Žepne 6, in upa, da bo slovenski prevod njegovega besedila prispeval k tem diskusijam. Za primer jemlje precej neznano retroavantgardno gibanje, imenovano neoizem, ker se v njem jasno kaže tisto, kar je po avtorjevem mnenju ena najbolj določujočih značilnosti avantgarde: prirojena težnja k samozgodovinjenju, se pravi, k pisanju lastne zgodovine.

Besedila v tem zborniku poskušajo rekonstruirati evolucijo moskovske umetnostne scene 90-ih let, a tudi avtorjevo lastno teoretsko in kritiško evolucijo. Za nas pa je še posebno pomembno, da je avtor v zbornik vključil tudi besedila, povezana z ljubljansko umetnostno sceno ali napisana prav zanjo. Morda naj zlasti opozorimo na tekst z naslovom "Interpol: apologija poraza", ki govori o razstavi Interpol, saj je ves projekt postal znan po škandalu, v katerem so se pokazale globoke razlike, ki ločijo zahodnoevropsko umevanje komunikacije, institucij in vrednot od vzhodnoevropskega. Skratka, katastrofa (škandal) na otvoritvi razstave Interpol je marsikomu na sodobni likovni sceni odprla oči. Če parafraziramo: Že dolgo ni več vse zlato, kar prihaja z Zahoda.

"Izjavljam, da sem si izmislil življenje in dela srbskega umetnika Darka Mavra, ki se je rodil v Krupnju leta 1962...", takole začenjajo besedilo avtorji (Luther Blissett in skupina 0100101110101101?).

David Šalamun je že zelo zgodaj postal ledvični bolnik, preživetveno vezan na tri dialize tedensko. Njegova knjiga je zato nekakšen nenavaden vodnik po mestih, ki jih je David obiskal in opazoval skozi prizmo svojega posebnega položaja. V vseh omenjenih krajih je, hočeš nočeš, spoznaval tudi oddelke za dializo. Vendar pa knjiga nikakor ni patetična ali zamorjena pripoved težkega bolnika, prav narobe, je zanimiva avtorefleksija bolezni in deloma antropološka humorna pripoved o krajih (Ljubljana, Celovec, Izola, Nikozija, Madrid, Sarajevo, New York, Berlin) in njihovih prebivalcih.

David Šalamun je pisatelj mlajše generacije, ki v glavnem živi in ustvarja v Nemčiji, hkrati pa kljub temu, da je hudo bolan, veliko potuje. Veliko piše za berlinski radio. V slovenščini je že izšla njegova knjiga Dobrodošli v Dializiju, v kateri opisuje velika svetovna mesta in njegove prebivalce skozi prizmo uporabnika dialize.

V brošuri je objavljeno predavanje, ki ga je imela na prireditvi Mesto žensk oktobra lani Rosi Braidotti, svetovno znana feministka, filozofinja in predavateljica ženskih študijev, trenutno živeča na Nizozemskem. Knjigi je dodana tudi okrogla miza, na kateri so vodilne feministke iz nekdanje Jugoslavije razmišljale in razpravljale o aktualnih temah feminizma.

Knjiga se loteva klasičnega vprašanja: problema družbene določenosti miselnih procesov. Tudi avtoričino izhodišče je klasično: izhaja iz zastavitve, ki jo je postavil Emile Durkheim in po kateri so individualna miselna dejanja možna le v okviru shem ali "predstav", ki so kolektivne.