Umetnost tako imenovanega socialističnega realizma v Sloveniji so doslej razmeroma malo obravnavali, kar je prav­zaprav razumljivo. Socialistični realizem v splošni zavesti ni nastopal kot integralen del umetnostne tradicije, marveč kot svojevrsten eksces. Ostro je prelomil z modernistično (čeprav precej zmerno) tradicijo predvojne (delno tudi medvojne) umetnosti, in to niti ne toliko v formalnem pogledu, marveč predvsem v tem, da je odkrito prevzel ideološko funkcijo. Kot takje bil povezan z najbolj ortodoksno in grobo obliko komu­nističnega sistema.

Delo, kije pred vami, razkriva najmanj poznano, a eno naj­dragocenejših poglavij iz zgodovine slovenskega jezikoslovja in filozofije jezika: »odkritje«, oblikovanje in razvoj teorije performativnosti na koncu 19. in v začetku 20. stoletja.

v obdobju, v katerem živimo, še vedno govorimo o prvem, drugem in tretjem svetu, o srednjem, zgornjem in spodnjem razredu ali o prvo-, drugo- in tretjerazrednih stvareh. Členitev v triade je še vedno zakoreninjena v našem načinu razmišljanja in ravno tako delitev družbe in tudi sveta v stratifikacije, sloje in razrede. Očitno je, daje naša sodabnost s seboj prinesla tudi novo zavedanje o preteklosti; pomen, ki ji ga pripisujemo, postaja večji. Problem odvisnosti našega časa od preteklih predstavnih vzorcev - njihov dejavni vpliv v sodobnosti - je seveda zelo kompleksen in ga ni mogoče na kratko definirati.

Velika večina doslej dominantnih politik do drog nasploh, pa tudi v Sloveniji, seje oblikovala na podlagi dveh tipov diskurzov, medicine oziroma psihiatrije na eni strani (tu in tam še psihologije odvisnosti) in policijsko nadzorovalno represivnega aparata na drugi.