Znanstvena monografija je pomemben prispevek za razumevanje procesov staranja in same starosti v luči naraščanja starejšega in starega prebivalstva v Republiki Sloveniji. Rdeča nit je spoznanje, da je za uspešno aktivno staranje v slovenski družbi premalo le ustrezno "delovanje" doma za starejše, ampak tudi odzivanje na dogajanje v njej vseh tistih, ki so z njo (in seveda starejši sami) kakorkoli povezani: starejši, zaposleni v domu, družina in svojci, širše socialno okolje.

Osnovni namen knjigem je analiza širokega in dokaj razvejanega področja, za katero se je v slovenskem jeziku uveljavil izraz "etika živali", ki posnema angleško poimenovanje "animal ethics". Kot lahko opazimo, je ta besedna zveza dvoumna, na kar bomo še posebej opozorili v prvem pglavju. Po eni strani lahko namreč "etiko živali" razumemo kot "človekovo moralno odgovornost do živali", po drugi pa kot "etiko, ki jo imajo živali". Razlika med tema pojmovanjema je velikanska. Po prvem pojmovanju gre namreč samo za razširitev človekove moralne odgovornosti na živali, kar je danes že dokaj dobro sprejeto stališče; mi ga bomo imenovali "šibka različica" etike živali.

Svetlana Alpers, rojena leta 1936, je ameriška umetnostna zgodovinarka in profesorica, doktorirala je na univerzi Harvard leta 1936 (ki ji je leta 2015 podelila tudi častni doktorat), med leti 1962 in 1994 pa je poučevala na univerzi Berkeley. Posveča se predvsem raziskovanju nizozemskega slikarstva 17. stoletja, tudi v svojem prelomnem delu Umetnost opisovanja (The Art of Describing), ki je v izvirniku prvič izšlo leta 1983 in korenito vplivalo na poglede na zlato dobo nizozemskega slikarstva.

Britanski socialni in kulturni antropolog Daniel Miller je že četrt stoletja najvidnejši specialist za posodobljeno razumevanje materialne kulture v svetu. V nedavno izdanih knjigah Stuff ter Consumption and its Consequences povzema in v aktualni samokritični obliki na odprt, transdisciplinaren način predstavlja svoje glavne teoretske preboje in iz njih izhajajoča nova vprašanja. Novo pojmovanje materialne kulture zadeva sociologijo, ekonomiko in prav tako humanistiko, v slovenščini pa ni znano, kljub piščevemu gostovanju na MESS v Piranu. Cilj projekta, da v dveh letih zaporedoma izdamo obe njegovi omenjeni knjigi, je vzpostavitev discipline in njene terminologije v slovenski humanistiki in družboslovju.

Ta priročnik združuje najboljše informacije, ki smo jih odkrili, in lekcije, ki smo se jih naučili v Projektu Ikarus in Freedom Centru. Priročnik ne želi nikogar prepričati, da bi prenehal z jemanjem psihiatričnih zdravil, ampak izobraziti ljudi o njihovih izbirah, če bi se odločili raziskati možnost opustitve jemanja zdravil.

Nova knjiga Alojza Ihana se ukvarja z vprašanji nesmrtnosti oziroma natančneje človeške želje, da bi s pomočjo novih tehnologij zamrzovanja posegal v ustroj človeškega življenja in umiranja. Fundacija Alcor za podaljševanje življenja je bila ustanovljena leta 1972 z namenom zamrzovanja in shranjevanja umrlih do časa, ko bi jih bilo mogoče z napredno medicinsko tehnologijo oživiti in ozdraviti. Leta 1976 je Alcor izvedel prvo zamrznitev, odtlej pa še več kot 130. Doslej se je nabralo že več kot tisoč članov Alcorja, ki so s plačilom 200.000 dolarjev pristopili k programu, ki jim obeta zamrznitev ob njihovi smrti. Zagovorniki kionike računajo, da bo medicinska znanost v prihodnosti tako napredovala, da bodo ljudje postali nesmrtni - zamenjati jim bo mogočevsak okvarjen organ, vsako okvarjeno tkivo, zato bodo ob rednih medicinskih "servisih" živeli poljubno dolgo. Ta okvir predstavlja povsem nov horizont pričakovanja in človeške percepcije časa, ki ima ekonomske, simbolne, pravne in etične posledice. O njih razmišlja alojz Ihan v prodornem, analitično briljantnem, pogosto humorno poantiranem, predvsem pa nadvse provokativnem delu. Knjiga, mimo katere ne more noben resen intelektualec.

Franco Berardi-Bifo v pričujoči knjižici očrta poglavitne tehnološke, kulturne in družbene premene, ki so v zadnjih petdesetih letih pripeljale do novih načinov proizvodnje (postfordizem), do prekarizacije dela in fraktalizacije finančnega kapitala, ter pokaže, kakšne posledice je to pustilo na družbenem telesu in njegovih gibanjih. Skozi redefinicijo pomena politične akcije v dobi prekarnosti in analizo sodobne sestave dela s poudarkom na kognitivnem delu Berardi razdela znani marksistični pojem občega intelekta kot analitični koncept in splošno formo sodobne subjektivnosti. Svojo misel razvija v navezavi na izbrane zgodovinske dogodke, skozi katere sledi pogojem mišljenja in razumevanja prehoda od modernega industrijskega dela do kognitivnega dela, ki izvira iz novih tehnoloških možnosti.