Del človeštva že spoznava, da se je potrebno vrniti k celostnemu in ustvarjalnemu človeku, ki je sposoben čustvovati, se izražati, sodelovati, soustvarjati - v vsej svoji različnosti. Spoznavamo tudi, da je spodbujanje ustvarjalnosti, ki je podlaga inovativnosti, nujno, saj družbeni napredek in dolgoročen obstoj organizacij brez inovacij ni možen. Kljub temu zavedanju pa smo v praksi še precej šibki.

Delo upravičeno kritizira normativnost prevladujočih pristopov (teoretskih, strokovnih) k procesu staranja, ki izhajajo iz neoliberalističnih imperativov: "aktivnost, produktivnost, učinkovitost, individualnost, neodvisnost, *stvaren* pogled na svet". Kar sili v nenehno aktivnost in tekmovanje, in ljudi, ko temu imperativu ne morejo več slediti, navdaja z občutki krivde. Kar lahko, opozarja avtor, "povzroči stvarni sindrom družbenega zloma". Avtor skladno s tem izziva prevladujoče izhodišče v raziskovanju pogojev življenja starejših in njihovega odnosa do sebe in družbenega sveta, ki prisega na "aktivacijo" starih ljudi: Tornstam zagovarja tezo, da je "umik", ki ga prevladujoči pristopi obravnavajo kot družbeno vsiljen proces, pravzaprav naraven proces, poseben stadij, ki vrh doseže z "gerotranscendenco" ("postati moder"), kamor človeka vodi naravna težnja...

Šest dni v Kataloniji je knjiga o šestih dneh, ki so zaznamovali katalonsko jesen 2017. Je kronika doživetij ljudi dobre volje, ki so prišli spremljat referendum o samoodločbi Katalonije in se znašli sredi divjanja španske policije, v zmedi, ki je v nekaj minutah obšla medije vsega sveta. To je tudi knjiga o Kataloniji, o večstoletnem prizadevanju Kataloncev za lastno državo, o hrepenenju po Evropi, ne samo zdajšnji Evropi, temveč o zibelki kulture, ki se je začela uresničevati s Karlom Velikim. Pred več kot tremi stoletji je španska nasledstvena vojna Katalonijo odtrgala od tiste Evrope, v katero se ljudje ob vsaki priložnosti želijo vrniti. Med državljansko vojno z bojnim orožjem, danes z orožjem demokracije – z glasovnicami na voliščih. Španska oblast je ta izraz demokracije zatrla s sodišči, nasiljem, pendreki. Kakšen konec bo imela ta zgodba, če ga bo sploh imela? Knjiga želi biti skromen poklon upanju, da se bodo Kataloncem uresničile sanje. Pa tudi upanju, da se bo Evropa spomnila tudi na vrednote, zaradi katerih je nastala.

Zakaj se vsak poskus, da bi zmanjšali goro »papirologije«, ki zaznamuje naše vsakdanje življenje, vselej izjalovi in izteče v še gostejšo mrežo čedalje bolj zapletenih birokratskih postopkov? Kot pravi avtor Utopije pravil, je današnji svet talec popolne birokratizacije.

Med njima je glasba je esejistično-znanstvena monografija, v kateri avtorica tematizira vlogo glasbe v konstrukciji lezbične scene. Preko spretnega prepletanja socioloških, kulturoloških, glasbeno-teoretskih in filozofskih podstati ter močno prisotne osebne izkušnje se nam razkriva povezovalni, navigacijski, tvorni in mestoma razdiralni značaj glasbe, ki zmore tvoriti stik mnogo preden je spregovorjena beseda.

Zadnjih sto let slovenske zgodovine zamejujeta dva mejnika: Majniška deklaracija z zahtevo po združitvi Južnih Slovanov znotraj avstro-ogrske monarhije (1917) in končno določanje mej Slovenije z razsodbo arbitražnega sodišča (2017). Eden najbolj ključnih dogodkov tega obdobja pa je bila osamosvojitev, ki je temeljila na pravici naroda do samoodločbe.

Catherine Samary v knjigi Komunizem v gibanju: zgodovinski pomen jugoslovanskega samoupravljanja analizira zgodovino jugoslovanskega socialističnega poskusa v celotnem obsegu njegovega trajanja od začetkov ob prelomu s stalinistično Sovjetsko zvezo do končnega razpada države in sistema.

Nima smisla ovinkariti. To je knjiga o O smrti in o oblikovanju. Ob tem, da je oblikovanje orodje za obravnavo izbranih vprašanj, povezanih s smrtjo. Beseda izbranih je za razumevanje ključna, saj knjiga ne obravnava vseh pomembnih vprašanj o smrti, temveč odpira tista, ki so zanimala naju in za katera upava, da so pomembna.