Marijanca Ajša Vižintin v znanstveni monografiji Medkulturna vzgoja in izobraževanje analizira politike vključevanja za priseljence, razvoj večkulturne in medkulturne pedagogike, soočanje s predsodki in njihovo preseganje, odpira vprašanje sestavljene identitete, pojasnjuje, od kod in zakaj prihajajo otroci priseljenci v Slovenijo. V drugem delu predstavlja inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja, sestavljen iz sedmih kriterijev: 1. medkulturnost kot pedagoško-didaktično načelo, 2. sistemska podpora pri vključevanju otrok priseljencev, 3. učitelji z razvijajočo se medkulturno zmožnostjo, 4. razvoj zavedanja o večkulturni družbi pri vseh učnih predmetih, 5. medkulturni dialog na šoli, 6. sodelovanje s (starši) priseljenci, 7. sodelovanje z lokalno skupnostjo.

Knjiga prispeva nove uvide k raziskavam na področju antropologije (po)socializma, kulture potrošnje, spola in spomina. Temelji na pričevanju sogovornic in sogovornikov, ki ponudijo vpogled v “strukturo občutenja" socialističnega obdobja skozi prakso potrošnje, iz katere se zrcalijo kompleksne ekonomske in politične dinamike ter raznoliki disciplinski režimi na eni strani in razumevanje moči, upora in emancipacije na drugi. Avtorica vzpostavi kritično distanco do pristopa, ki obravnava socializem kot totalitarizem in pokaže, da socialistične politike niso bile preprosto diktirane od zgoraj, ampak izpogajane med državo in državljani/državljankami, pri čemer pa se ženska potrošnica v socializmu ni zgolj odzivala na družbene prepreke in ovire zgodovine, ampak je aktivno soustvarjala družbeni čas. S preučevanjem tega, kako so potrošniki in potrošnice interpretirali in ustvarjali medsebojne povezave med materialnimi predmeti, moralnim ugledom in (samo)spoštovanjem, knjiga pokaže tudi določene specifične prvine slovenskega in jugoslovanskega razvoja evropskih držav po 2. svetovni vojni.

There is a commonly accepted notion that we live in a time of serious crisis that moves between the two extremes of fundamentalist terrorism and right wing populism, The latter draws its power from the supposed threat of immigrants: it proposes to resolve the immigrant crisis by placing the blame on the principal victims themselves, that si to say, on some form of otherness (immigrants, Islam, the LGBT community and similar). The predominant leftist position, which advocates multicultural tolerance and understanding, is no match for such aggressive populism....

V knjigi Politična kultura v postjugoslovanskih družbah se analizirastrukturo in makrodejavnike politične kulture, tj. politične in družbene orientacije državljanov v postjugoslovanskih družbah. Rezultati kažejo, da so v socioekonomsko manj razvitih okoljih (Kosovo, BIH in Makedonija) v večji meri prisotni elementi nedemokratičen politične kulture, vključno z avtoritarnostjo, tradicionalizmom, tradicionalnim pogledom na spolne vloge in nacionalizmom. meddržavne razlikena merah ekonomske kulture - ekonomskega egalitarizma in državnega paternalizma - so majhne, saj imajo vse postjugoslovanske družbe na obeh kazalnikih visoke povprešne vrednosti. Longitudinalna analiza let 1986, 1995/1998 in 2008 ni pokazala enotne smeri političnokulturnih sprememb; slednje so se v zadnjih nekaj desetletjih razvijale v smeri večanja tako demokratičnih kot tudi nekaterih nedemokratičnih orientacij državljanov. Eden sklepov knjige je, da so prebivalci Slovenije in Hrvaške najbližje cilju političnokulturne demokratične konsolidacije.

Novo knjižno delo Nataše Velikonja z naslovom “Devetdeseta” je zbirka devetdesetih socioloških razprav, političnih komentarjev in kulturniških esejev, ki jih je avtorica objavljala v devetdesetih letih 20. stoletja v različnih medijih v Sloveniji, od subkulturnih do množičnih, od Revolverja in Lesba do Večera, Dnevnika in Primorskih novic ali Časopisa za kritiko znanosti ter Teorije in prakse. Gre za sistematičen pregled in pretres devetdesetih v tukajšnjem prostoru, spremljanje in analiziranje političnega življenja, takratnih družbenih sprememb in vzporedne kulturne dinamike iz perspektive, obarvane z avtoričinimi kritiškimi pozicijami kot sociologinje, pesnice, lezbične aktivistke.

»Danes je še kako pomembno, da mislimo z lastno glavo in ne nasedemo vsaki trditvi, na katero naletimo. Po eni strani nas bombardirajo z informacijami, tudi lažnivimi, po drugi pa se ni bilo nikoli lažje podučiti, kaj je res in kaj ne.

Avtor kritično obravnava nedoslednosti v slovenski zunanji politiki, tudi v odnosih z ZDA, kar zlasti mali državi otežuje uveljavljanje v mednarodni skupnosti. Pri analizi slovensko-ameriških odnosov nam avtor prvič predstavi doslej še neznane ameriške vladne dokumente (zlasti iz obdobja jugoslovanske krize oziroma osamosvajanja Slovenije), za ponazoritev slovensko-ameriške dinamike pa ob pomanjkanju strokovnih analiz uporabi kopico medijskega gradiva in tudi diplomatske depeše, ki jih je razkrila organizacija Wikileaks. Pričujoče delo tako ponuja poglobljeni vpogled v prvih 25 let odnosov med Ljubljano in Washingtonom, opozarja na zamujene priložnosti in tudi na podlagi teoretičnih dognanj opredeli izhodišča za nadaljnje učinkovitejše slovensko-ameriško sodelovanje. Vsekakor gre za zanimivo branje za vsakogar, ki ga zanima razvoj slovenske zunanje politike in odnosi Slovenije s še vedno najmočnejšo silo na svetu.

V knjigi so predstavljena izhodišča možnega novega razvojnega modela Slovenije, ki temelji na splošno sprejetih vrednotah 21. stoletja, vendar na bolj uravnoteženih razmerjih med delom in kapitalom, upošteva pa velike premike, ki jih v organizaciji človeške družbe terja skokovit tehnološki razvoj. Tisočletne dogme, tj. da je lastnina, ko se pretvori v gospodarsko funkcijo in postane kapital, edini legitimni temelj upravljanja in prilaščanja, je treba premagati.

Razmah gibanja svobodnih radijskih postaj v Evropi v sedemdesetih letih in njegove izkušnje so v letih, ki so sledila, spodbudile raznovrstna premišljanja in preizkušanja načinov uporabe medijev in novih tehnologij, ki so se pojavljale. Izkušnja Radia Alice in svobodnih radijskih postaj v Italiji v drugi polovici sedemdesetih let je seveda postala mogoča, ko je radio kot komunikacijsko sredstvo postal cenovno in tehnično dostopen novemu družbenemu subjektu - študentskemu gibanju in družbenim gibanjem, ki so jih večinoma tvorili mladi, vendar pa je obdobje ključno zaznamovala predvsem temeljna sprememba odnosa družbenih in političnih gibanj do medijskega delovanja.