Svetlana Alpers, rojena leta 1936, je ameriška umetnostna zgodovinarka in profesorica, doktorirala je na univerzi Harvard leta 1936 (ki ji je leta 2015 podelila tudi častni doktorat), med leti 1962 in 1994 pa je poučevala na univerzi Berkeley. Posveča se predvsem raziskovanju nizozemskega slikarstva 17. stoletja, tudi v svojem prelomnem delu Umetnost opisovanja (The Art of Describing), ki je v izvirniku prvič izšlo leta 1983 in korenito vplivalo na poglede na zlato dobo nizozemskega slikarstva.

Britanski socialni in kulturni antropolog Daniel Miller je že četrt stoletja najvidnejši specialist za posodobljeno razumevanje materialne kulture v svetu. V nedavno izdanih knjigah Stuff ter Consumption and its Consequences povzema in v aktualni samokritični obliki na odprt, transdisciplinaren način predstavlja svoje glavne teoretske preboje in iz njih izhajajoča nova vprašanja. Novo pojmovanje materialne kulture zadeva sociologijo, ekonomiko in prav tako humanistiko, v slovenščini pa ni znano, kljub piščevemu gostovanju na MESS v Piranu. Cilj projekta, da v dveh letih zaporedoma izdamo obe njegovi omenjeni knjigi, je vzpostavitev discipline in njene terminologije v slovenski humanistiki in družboslovju.

Ta priročnik združuje najboljše informacije, ki smo jih odkrili, in lekcije, ki smo se jih naučili v Projektu Ikarus in Freedom Centru. Priročnik ne želi nikogar prepričati, da bi prenehal z jemanjem psihiatričnih zdravil, ampak izobraziti ljudi o njihovih izbirah, če bi se odločili raziskati možnost opustitve jemanja zdravil.

Nova knjiga Alojza Ihana se ukvarja z vprašanji nesmrtnosti oziroma natančneje človeške želje, da bi s pomočjo novih tehnologij zamrzovanja posegal v ustroj človeškega življenja in umiranja. Fundacija Alcor za podaljševanje življenja je bila ustanovljena leta 1972 z namenom zamrzovanja in shranjevanja umrlih do časa, ko bi jih bilo mogoče z napredno medicinsko tehnologijo oživiti in ozdraviti. Leta 1976 je Alcor izvedel prvo zamrznitev, odtlej pa še več kot 130. Doslej se je nabralo že več kot tisoč članov Alcorja, ki so s plačilom 200.000 dolarjev pristopili k programu, ki jim obeta zamrznitev ob njihovi smrti. Zagovorniki kionike računajo, da bo medicinska znanost v prihodnosti tako napredovala, da bodo ljudje postali nesmrtni - zamenjati jim bo mogočevsak okvarjen organ, vsako okvarjeno tkivo, zato bodo ob rednih medicinskih "servisih" živeli poljubno dolgo. Ta okvir predstavlja povsem nov horizont pričakovanja in človeške percepcije časa, ki ima ekonomske, simbolne, pravne in etične posledice. O njih razmišlja alojz Ihan v prodornem, analitično briljantnem, pogosto humorno poantiranem, predvsem pa nadvse provokativnem delu. Knjiga, mimo katere ne more noben resen intelektualec.

Franco Berardi-Bifo v pričujoči knjižici očrta poglavitne tehnološke, kulturne in družbene premene, ki so v zadnjih petdesetih letih pripeljale do novih načinov proizvodnje (postfordizem), do prekarizacije dela in fraktalizacije finančnega kapitala, ter pokaže, kakšne posledice je to pustilo na družbenem telesu in njegovih gibanjih. Skozi redefinicijo pomena politične akcije v dobi prekarnosti in analizo sodobne sestave dela s poudarkom na kognitivnem delu Berardi razdela znani marksistični pojem občega intelekta kot analitični koncept in splošno formo sodobne subjektivnosti. Svojo misel razvija v navezavi na izbrane zgodovinske dogodke, skozi katere sledi pogojem mišljenja in razumevanja prehoda od modernega industrijskega dela do kognitivnega dela, ki izvira iz novih tehnoloških možnosti.

Nacionalni program kulture je ključen dokument nacionalne države v Evropski uniji (EU), ki ga uveljavlja kulturna politika in je potrjen v parlamentu. Sprašujemo se, kakšna je povezava nacionalne kulture in podjetniške uspešnosti v Sloveniji. Znanstveno preučevanje mednarodnega poslovanja se vedno prične pri študijah kulture lokalnega okolja. Iz nacionalne kulture izhajajo vrednote, prepričanja, etika in (ne)učinkovitost podjetniškega okolja. Kulturni dejavniki imajo vpliv tudi na zakonodajo.

Očrt zgodovinske slike napredovanja človeškega duha (spis je izšel šele posmrtno) je nastajal v burnih mesecih, ko se je Condorcet, ki je sicer simpatiziral z žirondisti, zaradi spora s montagnardi glede predloga nove francoske ustave in posledičnega naloga za njegovo aretacijo skrival v Parizu.

Ekonomski teoretik Ernest Mandel (1923-1995) je bil angažiran intelektualec, ki je analiziral sodobne procese in razmišljal o konkretnih možnostih za prehod v socializem. Za prehodne družbene oblike so po Mandelu značilni posebni proizvodni odnosi, ki ne zagotavljajo prehoda v drugačno formacijo, pač pa omogočajo vrnitev v prejšnjo obliko. Mandelova teorija je še zlasti aktualna, potem ko je zares prišlo do obnove kapitalizma v nekdanjih socializmih. Aktualne so tudi njegove kritične analize zgodovinskih socializmov. Zlasti kritičen je bil do sovjetskega modela. O jugoslovanskem samoupravljanju je razmišljal s simpatijo, a je hkrati prenicljivo kritiziral jugoslovanske ekonomske teoretike, zlasti Branka Horvata. Prevod Mandelovih besedil je prispevek h kritični zgodovini socializma in k razmišljanju o drugačnem prehodu iz kapitalizma v socializem. Dodan je spis Leva Trockega o prehodu v socializem s kritiko stalinizma, na katerega se Mandel sklicuje.

»Zaradi neenakosti, ki je ušla z vajeti, je nastal svet, v katerem ima 62 najbogatejših toliko bogastva kot najrevnejša polovica vseh ljudi na svetu,« je organizacija Oxfam opozorila v svojem poročilu Gospodarstvo za 1 %. Še pred petimi leti je 388 ljudi imelo toliko kot najrevnejša polovica prebivalstva (3,6 milijarde ljudi). Pri tem velja, da vse manjši delež nacionalnega dohodka dobijo delavci, in sicer tako v razvitih državah kakor v državah v razvoju, med slabo plačanimi delavci pa prevladujejo ženske. Poročilo opozarja, da bo imel odstotek najbogatejših kmalu več od vseh drugih skupaj. Podobno kot ekonomist Thomas Piketty tudi Oxfam opozarja na nujnost radikalnejših reform v smeri progresivnih davčnih politik, s katerimi bi države večino denarja zbirale z obdavčenjem premoženja in kapitala, ne pa dela in porabe. Ti dramatični trendi postavljajo vprašanja, na katera za Slovenijo odgovarjata Vesna Leskošek in Srečo Dragoš: Je pogoj za preusmeritev bogastva od zgornjih k spodnjim slojem obstoj novih nadnacionalnih institucij ali pa je mogoče tako prerazdelitev uvesti znotraj obstoječih državnih mehanizmov? Je zveza med neenakostjo in (absolutno) revščino nujno premo sorazmerna? Se Slovenija glede na relativno nizko stopnjo neenakosti in revščine lahko izogne skrb zbujajočim svetovnim trendom?