Monografija prinaša tako znanstvene novosti kot tudi nova empirična spoznanja o teokracijah, še posebej o talibski teokraciji v Afganistanu, ki so relevantna tudi za oblikovanje javnih politik. Za teoretizacijo dejavnikov, ki vplivajo na nastanek in propad teokracij je dragoceno empirično raziskovanje na podlagi širokega nabora virov v mednarodnem merilu in terensko delo v Afganistanu, ki ne kaže le na pomen domačih dejavnikov nastanka in propada teokracij, temveč v veliki meri tudi na pomen zunanjih dejavnikov (svetovnih in regionalnih geopolitičnih iger ter interesov mednarodnih korporacij).

Hendikep in kultura sta neločljivo povezana. Umestiti hendikep v kulturo pomeni dekonstrukcijo medicinizacije hendikepa ter pripoznanje telesne materialnosti in kulturne fluidnosti, pa tudi raznovrstnih oblik nasilja in iz njega izvirajoče travme.

Knjiga raziskuje proces slovenske osamosvojitve s stališča svetovnega sistema in v dolgem trajanju. Avtor analizira, kako so se razvijala notranja protislovja v SFRJ in kako so na te procese vplivali zunanji dejavniki. Knjiga kombinira notranjo in zunanjo perspektivo, ob tem pa prikazuje zgodovinsko dogajanje hkrati z objektivnega teoretičnega stališča in iz subjektivnega gledišča vpletenih akterjev. Avtor je proučeval arhive v Ljubljani, Beogradu in Washingtonu. Intervjuval je glavne protagoniste tako v Sloveniji in Jugoslaviji kakor v evropski in svetovni politiki. Iz večletnega dela na terenu in v arhivih je nastala knjiga, ki prinaša številna nova dejstva in izvirne analize. Knjiga postavlja slovensko osamosvojitev na svetovno prizorišče in s tem v raziskovanje naše bližnje preteklosti vnaša novo razsežnost.

David E. Stannard z neverjetnimi in grozljivimi detajli, ki jih izčrpno podpirajo novejše demografske, geografske in antropološke ugotovitve, opisuje uničevanje družb »Novega sveta« po prvem stiku z zahodno »civilizacijo«, ki je trajalo več ko štiristo let in ki se – na drugačne načine – marsikje dogaja še danes. Avtor naredi odličen pregled staroselskih kultur vseh treh Amerik, kakršne so bile pred letom 1492, ko so ladje Niña, Pinta in Santa María pristale na bregu otoka, ki so ga pozneje poimenovali San Salvador. Bralcu dá odličen kontekst za razumevanje vsega, kar se je v tem za domačine tragičnem spopadu zgodilo (neverjetno nasilje, bolezni) in kar je povzročilo največjo demografsko katastrofo v zgodovini človeštva.

Na voljo je tudi DRUGI zvezek.

Če vsaj približno zajamemo celoviti Damischev opus, vsa polja in odtenke njegovega zanimanja, vse nakazane poti in stranpoti razmišljanja, se izkaže, da je veliko pripomogel k temu, da so se ob tradicionalni umetnostni zgodovini v zadnjega pol stoletja razvili tudi drugačni, zanimivejši in predvsem bolj bistveni pristopi k umetnini. To pojmujejo kot delo, ki ga je nujno neprestano re-producirati, re-prezentirati, zato nenehne razlage in njihove preinterpretacije. Ali kakor bi morda rekel naš avtor sam: z umetnino je kakor s sanjami. Nikoli nismo prepričani, ali smo jo dokončno razložili, in celo kadar je rešitev videti zadovoljiva in brez vrzeli, je vselej možno, da ima – kakor sanje – drug pomen.

Knjiga Kdo vlada svetu? v 23 ›slikah‹ prikaže zgodovinske korenine in aktualne posledice ameriškega intervencionizma povsod tam, kjer je politika v zadnjih dveh stoletjih prepoznavala strateške politične ali ekonomske prednosti, katerih Američani niso želeli prepuščati drugim – drugim (konkurenčnim) dejavnikom ali preprosto domačinom. Ker pa je svet nadvse raznobarven in je v njem težko totalitarno ohranjati eno sámo linijo hegemonije, ni treba veliko, da se iz začetne odločne in brezkompromisne obrambe ›tekovin‹ brutalnega kapitalizma rojevajo čudna protislovja.

Pričujoče delo se dotika procesa staranja in starosti, zdravja in bolezni v zadnjem obdobju človekovega življenja z več vidikov. Najprej zato, ker aktualizira vprašanja naraščajočega pomena zavedanja in udejanjanja pomena starosti in zdravja v postmoderni družbi ter zdravega načina življenja in boja zoper polezen v luči trajnostnega razvoja, in nato še zaradi zavedanja pomena potrebnega sodelovanja in medgeneracijskega, delovnega in življenjskega prepletanja med starejšo generacijo in drugimi generacijami, svojci, zdravstvenimi delavci, pa tudi širšim socialnim okoljem.

Upanje brez optimizma je eruditsko, premišljeno in iskrivo delo, s katerim Terry Eagleton razgrajuje in analizira koncept upanja. Upanje spremlja skozi prizmo različnih stoletij in opazovalcev, med drugim natančno obravnava stoike: Ernesta Blocha, Tomaža Akvinskega, Karla Marxa in Sorena Kierkegaarda – s pomočjo katerih na novo osvetli vero in politično ideologijo, problem zla, vlogo jezika in pomen preteklosti. Upanje brez optimizma je briljantno napisano delo o človeških željah in prepričanjih v čedalje bolj negotovih časih.