Aristofana in njegovo politično komedijo lahko postavimo za učitelje antične demokracije. V naslednjem trenutku moramo to demokracijo izenačiti z vojno ideologijo in se vprašati, ali to pomeni, da se od Aristofana lahko potem poučimo tudi o antični vojni in miru. Je Aristofan bolj za vojno ali za mir? To ključno vprašanje si postavlja ta knjiga, ko analiziraAristofanovo mirovniško komedijo, jo kontekstualizira v takratne koncepte vojne in miru ter jih primerja s sodobnimi.

Knjiga obravnava zgodovino renesanse kot kulturnega pojava, ki je oblikoval evropsko kulturo od prve polovice 14. do začetka 17. stoletja. Avtor diferencirano prikazuje oblikovanje principov renesančne kulture, njeno raznovrstnost, socialno okolje njenega nastanka, zlasti pa se osredotoča na recepcijo renesanse v raznih kulturnih tradicijah.

Knjigi V izpostavljeni legi, s podnapisom Čas in prostor Slovencev v Italiji, prinašata izbor kolumn, ki so v rubriki Ogledalo tedensko izhajale v Primorskem dnevniku in sicer od leta 1996 do poletja leta 2010. Dolgoletno pisanje sem sklenil ob t.i. srečanju treh predsednikov, to je Italije, Slovenije in Hrvaške, ki je bilo 13. julija 2010 v Trstu. Ta zelo pomemben, če ne že zgodovinski dogodek, je na simbolni način postavil mejnik med našo polpreteklo zgodovino, ki je bila žal povod mnogih tren in negativnih čustev ter prijaznejšo sedanjostjo in bolj obetavno prihodnostjo.

Monografija analizira migracijske procese v Sloveniji in prinaša analizo podatkov o sodobnih migracijskih gibanjih predvsem v povezavi s trgom dela v državi ter s poudarkom na refleksiji aktualnega stanja. Tema je obravnavana v kontekstu analize sodobnih migracijskih politik, med katerimi prevladujejo politike »krožnih« migracij in sporne integracijske politike.

Vse od začetka poglabljanja krize kapitalizma v sedemdesetih letih 20. stoletja, prevladujejo družboslovne teorije, razvojne strategije in agencije, ki poskušajo dokazati, da kapitalizem nima alternative, da je unikum upravljanja s kulturo in z naravo.

Antropolog Marshall Sahlins (Ekonomika kamene dobe, Založba/*cf.) je zapisal, da »si je Sladkost in moč upala obravnavati kapitalizem kot kulturno ekonomijo«. Mintz jo je označil kot poskus odpiranja predmeta antropologije hrane in prehranjevanja kot dela antropologije modernega življenja. Zgodovina, ki jo odstira, je socialna zgodovina rab novih vrst hrane v zahodni, angleški naciji.

Irena Štaudohar, Kako sladka? je moč ali zgodovina trpljenja za užitek drugih (o knjigi, Sobotna priloga, 21. 5. 2011).

V delu avtor argumentirano postavlja na laž tri splošno sprejete ideale sodobne civilizacije: parlamentarno demokracijo, vladavino prava in človekove pravice. Kot protiutež tem dogmam avtor odkriva našim sodobnim očem in zavesti skrito resnico, ki je ključ razumevanja poteka zgodovine v preteklosti kot tudi orodje spreminjanja naše prihodnosti. Knjigo sta pospremila z recenzijami ugledna Vid Pečjak, upokojeni zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in dr. Vesna V. Godina.

Zgodovina ni nespremenljiva. Je konstrukcija, odvisna od časa. To konstrukcijo oblikujejo spremenljive potrebe po osmišljanju zgodovine, težnje v znanstvenem razvoju, svetovni nazor zgodovinarjev ter politične in družbene razmere, v katerih pišemo o njej. To, da je zgodovina spremenljiva, velja še posebej za raziskovanje stanov. Na raziskovanje stanov so od njegovih začetkov v zgodnjem 19. stoletju bolj kakor na veliko večino zgodovinopisnih področji vplivale interpretacije, utesnjene v nacionalna razlagalna izročila, in zgodovinskopolitične polastitve. Stanovi so namreč omogočali oblikovanje zgodovinskega izročila, ki je podpiralo deželni patriotizem in ustvarjanje nacionalne zavesti. Poleg tega pa ukvarjanje z njimi samodejno vodi tudi do normativnega vrednotenja njihove vloge v procesu državnopolitične modernizacije.

V globalni delitvi dela je imela kraljevina Jugoslavija mesto periferije evropske polperiferije, ki so jo sestavljali fašistični državni sistemi. Podrejeni položaj v kapitalistični svetovni ekonomiji je določal naravo konfliktov med jugoslovanskimi elitami, katerih težišče je bil spor med fašističnim (centralističnim) in katoliškim (avtonomističnim) modelom korporativizma.

Ozemlje Gaze obsega le okrog en odstotek nekdanje zgodovinske Palestine. Na manj kot 400 kvadratnih kilometrih se stiska približno milijon in pol ljudi. Zgolj za primerjavo: Slovenija s svojima dvema milijonoma prebivalcev meri 20.256 kvadratnih kilometrov.

Po podatkih Agencije Združenih narodov za palestinske begunce (UNRWA) v Šatiju na ozemlju, ki meri pol kvadratnega kilometra, zdaj živi že več kot 82.000 registriranih beguncev.