Po mladostni mitološki Medeji in tri leta po Cidu se je Corneille lotil dram s snovjo iz rimske politične zgodovine. V tragediji Horacij (1640), nastali na podlagi branja Livija, je obravnaval izvore rimske države, zlasti bratomorno vojno med Albo in Rimom, ki sta bila prek Horacija in Kuriacija v družinskih povezavah. Zmagoslavje je doživela njegova drama Cina (1642), v kateri je pod vplivom antičnih virov (Seneka) uprizoril zaroto zoper cesarja Avgusta, a tudi vladarjevo širokogrudno pomilostitev zarotnikov.

Aristofana in njegovo politično komedijo lahko postavimo za učitelje antične demokracije. V naslednjem trenutku moramo to demokracijo izenačiti z vojno ideologijo in se vprašati, ali to pomeni, da se od Aristofana lahko potem poučimo tudi o antični vojni in miru. Je Aristofan bolj za vojno ali za mir? To ključno vprašanje si postavlja ta knjiga, ko analiziraAristofanovo mirovniško komedijo, jo kontekstualizira v takratne koncepte vojne in miru ter jih primerja s sodobnimi.

By bringing together a variety of academic accounts from mostly European countries on factors inciting, restricting, straining, training, discouraging and encouraging gay and lesbian family practices, and presenting research findings previously not available for English speaking audiences, Doing families contributes to the still ongoing epistemological and moral debates about the meaning(s) of family life.

Legenda o dobrih ženah se sama razglaša za polinodijo, tj. preklic, ideološki "popravek" avtorjevih prejšnjih del. Uvede jo obsežni Prolog, ohranjen v dveh različicah - zadnje besedilo, kot rečeno, v katerem Chaucer še uporabi konvencijo alegoričnega sanjskega videnja.

Knjiga prinaša izsledke najnovejše primerjalne raziskave med Nemčijo, Švedsko in Slovenijo o izkušnjah v šolskem okolju otrok in staršev iz mavričnih družin. Raziskava je vključevala tudi učitelje in učiteljice, ki vnašajo v poučevanje nove vsebine o družinah, družinskih oblikah in odnosih. Raziskava je prva te vrste v Sloveniji in ena prvih v državi, v kateri zares spregovorijo otroci in mladi. V knjigi, ki je namenjena pedagoginjam in pedagogom, psihologinjam in psihologom, socialnim delavkam in delavcem pa tudi staršem in mladim, so mladi iz mavričnih družin spregovorili o tem, kako se počutijo v šoli in kaj potrebujejo za varno in spodbudno šolsko okolje. Starši so pripovedovali, kaj si želijo za svoje otroke in kaj jih skrbi. Učitelji pa so pripovedovali o novih iskanjih »pravih besed« in prvih izkušnjah na področju enakosti, ki se razteza tudi na otroke in starše iz mavričnih družin.

Leto po stoti obletnici slovenskega lutkarstva je izšla monografija o akademskem slikarju, enem izmed pionirjev slovenske barvne fotografije in gledališke scenografije, predvsem pa očetu slovenskega lutkovnega gledališča Milanu Klemenčiču.

Boris Pahor je v zadnjem času tako prisoten v naši zavesti, da imamo občutek, da o njem vemo že vse. Je akademik, prejemnik Prešernove nagrade, vrste mednarodnih in domačih odlikovanj in priznanj, literat evropskega slovesa, ki ga je mogoče brati v vseh večjih, pa tudi nekaterih manjših svetovnih jezikih. Avtor tako pomembnih romanov, kot sta Nekropola in Spopad s pomladjo, ki nedvomno sodita med temeljna dela svetovne literarne zakladnice, a se obenem uvrščata med besedila, ki presenetljivo visoko kotirajo tudi na Cobissovem seznamu najbolj branih (izposojenih) knjig za leto 2010.

Namen pričujoče knjige je ambiciozen. Z zgodovino hrane, z načini njene pridelave in vzorci porabe želimo zaobjeti veliko več: morda kar celotno zgodovino naše civilizacije, katere številni obrazi (gospodarski, družbeni, politični, kulturni) so bili zmeraj v neposrednem in prednostnem odnosu z vprašanjem prehrane.

Knjiga obravnava zgodovino renesanse kot kulturnega pojava, ki je oblikoval evropsko kulturo od prve polovice 14. do začetka 17. stoletja. Avtor diferencirano prikazuje oblikovanje principov renesančne kulture, njeno raznovrstnost, socialno okolje njenega nastanka, zlasti pa se osredotoča na recepcijo renesanse v raznih kulturnih tradicijah.

Knjigi V izpostavljeni legi, s podnapisom Čas in prostor Slovencev v Italiji, prinašata izbor kolumn, ki so v rubriki Ogledalo tedensko izhajale v Primorskem dnevniku in sicer od leta 1996 do poletja leta 2010. Dolgoletno pisanje sem sklenil ob t.i. srečanju treh predsednikov, to je Italije, Slovenije in Hrvaške, ki je bilo 13. julija 2010 v Trstu. Ta zelo pomemben, če ne že zgodovinski dogodek, je na simbolni način postavil mejnik med našo polpreteklo zgodovino, ki je bila žal povod mnogih tren in negativnih čustev ter prijaznejšo sedanjostjo in bolj obetavno prihodnostjo.