Živimo obdani z izgubljenimi svetovi, z dogodki, ki so pozabljeni in z zgodovinami, ki niso napisane. Vse to so ustvarili naši predniki in če jih bomo pozabili, bomo sebe obsodili na pozabo.

Obširen vodnik na skoraj 200 straneh praktičnega, skoraj žepnega formata, je namenjen vsem, ki bi radi pobliže spoznali Trst in njegove zanimivosti. Radovednega bralca vodi po ulicah in trgih, mimo arhitekturnih in umetnostnih biserov, predvsem pa ga opozarja na sledove, ki so jih v mestu v zalivu, kot mu pravi domačin Boris Pahor, pustili Slovenci.

Ko sem se odločil, da pri KUD-u Lema ob stoletnici rojstva Roberta Johnsona obelodanim prevode njegovih pesmi, je bilo treba pretuhtati prenekatero odločilno zadevo. Izbor seveda ni prišel v poštev, saj je Johnson v svoji kratki karieri naredil komaj nekaj čez petdeset posnetkov, ohranilo pa se jih je dobrih štirideset in še to večinoma po dve izvedbi iste pesmi, kar pomeni, da je po štetju in odštevanju na krožniku ostalo devetindvajset besedil. Prevesti je torej veljalo celoten opus. Pri prevajanju sem se vedno ravnal po prvi posneti različici pesmi. V drugi je Johnson večkrat kaj spremenil, obrnil, dodal ali odvzel, vendar se mi je zdelo, da z upoštevanjem izvirne, torej prve različice, upoštevam tudi prvinskost pesmi.

Knjiga se ukvarja z muzejskim, javnim in dostopnim v širokem pomenu vseh treh besed. Izhaja iz družbenega modela dostopnosti, ki senzorne, fizične, intelektualne, kulturne in druge ovire za dostop do muzeja išče zunaj posameznika, tj. muzejskega obiskovalca. Po tem modelu ovire postavlja okolje, torej družba, del te pa so tudi muzeji sami. Ta sodobno pojmovan koncept dostopnosti pred muzejske delavce postavlja vrsto nalog in nemalo vprašanj, pri čemer je vse povezano s temeljnim spoznanjem o naravi muzeja, in sicer da je muzej družbena in javna institucija ter mora biti dostopen vsem.

Knjiga je predelana doktorska disertacija Diskriminacija zaradi nedostopno grajenega okolja: analiza nedostopnosti z metodami geomatike. Ideja o uporabi geografskih informacijskih sistemov na področju prostorske sociologije se mi je porodila ob delu v Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije. Želela sem izdelati sistem, ki bi bil uporaben za simulacijo in analizo nedostopnosti grajenega okolja na področju prostorskega planiranja. Takšno orodje ni uporabno le za navigacijo, vizualizacija izkušnje potovanja je prepričljivo sredstvo, če želimo vplivati na politike in izboljšati stanje.

Knjiga Nekraji. Uvod v antropologijo nadmodernosti je temeljno delo urbane antropologije (izvirno objavljeno leta 1992 pri francoski založbi Seuil), ki je doživelo že številne prevode. V njej avtor tematizira aktualne pojave v sodobni globalni družbi; ukvarja se zlasti s prostori, ki jih imenuje nekraji. To so zanj letališča, nakupovalna središča, hoteli, avtoceste itn. V teh ambivalentnih prostorih poteka nenehno gibanje, potrošnja, komunikacija; v njih ni sorodnih simbolnih povezav, ni igre identitet.

Amina Maaloufa (1949, Bejrut) slovenski bralci že poznajo. Prevedeno je zgodovinsko delo Križarske vojne v očeh Arabcev (2008) pa romana Samarkand (1999) in Taniasova pečina (2010: Goncourtova nagrada, 1993). Izvori niso ne zgodovinopisje, ne roman, so spomini na kraje, čase in ljudi, ki so Maaloufa na določen način spravili na svet. So hkrati knjiga, ki pomaga razumeti vso pestrost Bližnjega Vzhoda.

Za-govor podob prinaša inovativen preplet fotografij večkrat nagrajenih fotografov Mateja Peljhana in Jureta Kravanje ter razmislekov o naravi fotografiranja, o fotografiji kot umetnosti, o fotografu kot subjektu umetnosti, o vlogi umetnosti v sodobnem svetu, o etiki pogleda, o logiki zaznavanja, estetike in interpretiranja konkretnih fotografij.

Uvodno pisanje začenjam v upanju, da bo tokratni 29. grafični bienale še ena od prelomnic v razumevanju njegove tradicije, poslanstva in namena in da se bo dolga leta trajajoča debata o prihodnosti grafičnega medija ob doživljanju tokratnega bienala počasi vendarle iztekla.

Antične filozofske predstave so bile pri izobrazbi v preteklih obdobjih mnogo bolj navzoče kakor danes. Pogosto so usmerjale in utemeljevale dejanja posameznikov ali celotne družbe, posebno še v času po francoski revoluciji, v obdobju, ko so nove družbene in politične razmere postavile v ospredje humanistične ideale antičnega človeka. Tej dobi pripadata tudi Franc Kavčič in njegova umetnost. Njegova dela temeljijo na humanizmu, ki ga iz preteklega časa posredujejo v svet sodobnikov in prihodnjih rodov.