Zvonjenje in pritrkavanje sta dragoceni del slovenske kulturne dediščine, kar se kaže v izjemno bogatem izrazju, ki je odraz vpetosti pojmov v stvarnosti. Slovar prinaša 1037 izrazov s področij ljubiteljskega in strokovnega ukvarjanja z zvonjenjem in pritrkavanjem. Zvonove razkriva kot vsestransko glasbilo kulturne, etnomuzikološke, umetniške in v primerih, ko gre za zvonove starejše letnice, tudi zgodovinske vrednosti. Poleg sodobnega izrazja, med katerimi je veliko narečnih besed, delno prinaša pretekle izraze, sega pa tudi v slovenski zamejski prostor. Enojezičnost razlagalnega terminološkega slovarja je presežena z dodanimi angleškimi ustreznicami in z obrnjenim angleško-slovenskim slovarjem. S tem se ponuja možnost, da se s posebnostmi slovenskega zvonjenja in pritrkavanja seznanijo tudi poznavalci v mednarodnem prostoru. Slovar je namenjen strokovnjakom z vseh raznovrstnih področij, ki jih zvonjenje vsebuje, ljubiteljem zvonjenja in pritrkavanja, pritrkovalcem samim in drugim, ki jih privlačijo zvoki naših zvočnih krajin. Želeti je, da bi slovar spodbudil nove tovrstne raziskave in da bi zvonoslovje dobilo ustrezno mesto v okviru stroke in znanosti.

Marijanca Ajša Vižintin v znanstveni monografiji Medkulturna vzgoja in izobraževanje analizira politike vključevanja za priseljence, razvoj večkulturne in medkulturne pedagogike, soočanje s predsodki in njihovo preseganje, odpira vprašanje sestavljene identitete, pojasnjuje, od kod in zakaj prihajajo otroci priseljenci v Slovenijo. V drugem delu predstavlja inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja, sestavljen iz sedmih kriterijev: 1. medkulturnost kot pedagoško-didaktično načelo, 2. sistemska podpora pri vključevanju otrok priseljencev, 3. učitelji z razvijajočo se medkulturno zmožnostjo, 4. razvoj zavedanja o večkulturni družbi pri vseh učnih predmetih, 5. medkulturni dialog na šoli, 6. sodelovanje s (starši) priseljenci, 7. sodelovanje z lokalno skupnostjo.

Z odprtjem internih mej v EU in zavoljo hitrega razvoja lahko dostopne navigacijske tehnologije je v okviru Mediterana opaziti naraščanje števila ljudi iz zahodne Evrope, ki so razvili poseben življenjski stil – združevanje dela, potovanja in vsakdanjega življenja na jadrnicah. V knjigi so etnografsko osvetljena sledeča vprašanja: Kako konceptualizirati te nove oblike gibanj, ki zavzemajo neudobno, vmesno pozicijo med standardnimi dihotomijami znotraj migracijskih študij kot tudi širše družbenih ved: notranje / mednarodne migracije; začasne / trajne migracije; migracije / turizem? Kako teoretično in metodološko umestiti tovrstne posameznike, ki so statistično pogosto nevidni in za katere se zdi, da se uspejo izognejo standardnim kategorizacijam mobilnih oseb (migrant, turist)? V iskanju odgovorov na zgoraj zastavljena vprašanja avtorica s pomočjo etnografske metode raziskuje povezavo med morjem, imaginariji morja in življenjsko-stilskimi migracijami. V ospredje postavlja šest etnografskih portretov, skozi katere osvetljuje podrobnosti iz življenj posameznikov v daljšem časovnem obdobju, imaginarije morja in fizične izkušnje z morskim okoljem.
Na ta način lahko bolje razumem pričakovanja, aspiracije in izkušnje pomorskih življenjsko-stilskih migrantov in poglobimo razprave o začasnem nepripadanju v praksi.

Répǝlce – Boljunec, življenje in jezik nekdaj in danes je obsežna raziskava, ki jo je avtor Vojko Slavec opravil v svoji rodni vasi v razdobju več desetletij, pretežno s pogovori vaščanov, ki so se spominjali svojega kraja kot je bil v predvojnih letih.

Knjiga zgodb Senka Karuze Vodnik po otoku je uvod v potovanje, na katerem se pred bralcem-turistom razprostre mreža, spletena iz dejanskosti, dejstev in dogovdkov: odločilnih, vidnih in nevidnih, vsakdanjih in nevsakdanjih...

Knjiga prinaša zapise 297 zgodb iz štirinajstih občin: Apače, Dornava, Gorišnica, Gornja Radgona, Križevci pri Ljutomeru, Ljutomer, Markovci, Ormož, Radenci, Razkrižje, Središče ob Dravi, Sv. Jurij ob Ščavnici, Tomaž pri Ormožu in Veržej. Zapisovalci so jih iz ust osamljenih prebivalcev na zapuščenih domačijah zadnji hip rešili pred pozabo in pri zapisih upoštevali tudi jezikovne posebnosti.