Pred vami je knjiga Shranili smo jih v bančah, prvi obsežnejši slovarski prispevek k poznavanju oblačilne kulture v Kanalski dolini. Delo je nastalo v okviru raziskovalnih taborov, ki jih organizira Slovensko kulturno središče Planika v Kanalski dolini. Usposobljeni strokovnjaki, raziskovalci in sodelavci so s pomočjo otrok, ki obiskujejo dejavnosti centra, za objavo izbrali in pripravili zahtevno in obsežno gradivo.
Knjiga seznanja bralca z večjezičnim oblačilnim izrazjem kanalske doline in pomeni pomemben prispevek k ohranitvi bogate dolinske kulturne dediščine.

Pričujoča študija lahko služi kot smerokaz za sorodna raziskovanja drugih slovenskih emigrantskih skupnosti in turističnih potovanj izseljencev (z etničnim pridihom). Delo se postavlja ob bok redkim maografijam, ki obravnavajo irsko in škotsko ter (v novejšem času) poljsko latvijsko izseljensko skupnost in turistična potovanja izseljencev v domovino.

Knjiga govori o žegnanju in božično-novoletnih šegah v Ukvah, v katerih imajo nosilno vlogo rekruti, osemnajstletni fantje, skupaj z dekliškimi vrstnicami. Največ pozornosti namenja žegnanju, ki ga praznujejo na sv. Jakoba, 25. julija, oziroma na bližnjo nedeljo.  Po predstavitvi Kanalske doline in Ukev avtorica prikaže priprave na žegnanje, praznične jedi, oblačilni videz in zabavne prireditve v dneh pred žegnanjem, ki so jih prazniku dodali v novejšem času.

Zakaj ravno kranjska klobasa, vaška situla, harmonika in gibanica? odgovor je preprost; ne potrebujemo velikih možganov ali ogromnega računalnika. Izbor oziroma nabor tukajšnjega venčka domačih je v veliki meri arbitraren, in če bi se našel osebek, voljan ugrizniti v potico, razstaviti kozolec, se okrepčati s cvičkom, bi bila knjiga debelejša še za eno, dve, tri svetinje.

Čemu v osemdesetih letih 20. stoletja napisati. Osvojitev Amerike in čemu knjigo Tzvetana Todorova trideset let kasneje poslove­niti kot humanistično klasiko? Ali ni bilo o podvigih Kolumba, Cortésa, Pizarrov in drugih konkvistadorjev napisanih že dovolj zgodovinskih knjig, da je o tem znano že vse, kar je potrebno? Ena prvih reči, ki jih izvemo o namenih Todorova s to knjigo od njega samega, je, da jo je napisal kot moralist in ne kot zgodo­vinar.

Evolucijo varstva kulturne dediščine spremljamo od zelo omejenega polja umetniških del do širokega pojma dediščine. Pomen dediščine postaja v zadnjih desetletjih pod vplivom ekonomskih, kulturoloških, socioloških, tezhnoloških in političnih globalizacijskih procesov vedno bolj univerzalen in globalen. Industrijska revolucija je s spremenjenimi družbenoprostorskimi pojavi in procesi prekinila naravni stik med snovno in nesnovno dediščino, kar je posledično pomenilo pretrganje vezi med zgodovinsko tradicijo in identitetno kontinuiteto. Osrednji normativ sodobne, evrocentristično usmerjene varstvene stroke je poslej ohranitev dela ter varovanje njegove originalnosti in objektivnosti. Arheologija in muzeologija sta tisti znanstveni vedi, ki sta pod okriljem zahodne znanstvene epistemološke tradicije najbolj usodno vplivali na razvoj varstvene teorije in prakse. V zadnjih dveh desetletjih, ko smo ponovno odkrili pomen nesnovne dediščine, smo priča procesu, ki se vedno bolj odmika od zgolj zahodnocivilizacijskega razumevanja dediščine k postomoderni antropocentrični viziji spoštovanja kulturne raznolikosti. Osrednje filozofsko vprašanje varstva poslej ni več zgolj epistemološko, temveč tudi antološko.

Zanimanje za spomenike preteklosti ni prikazen od danes ali od včeraj, ampak naravna posledica razvoja naše kulture v novem veku. Od renesanse naprej zasledujemo posamezne stadije tega razvoja; vidimo, kako se pojem vedno bolj čisti in osvobojuje enostranosti in kako ga izkuša vsestransko izkristalizirati nanovejša doba. Ker pani enostaven, ampak obstoji iz mnogih komponent, je naravno, da tudi današnji stadij ni definitiven, ampak se bo v razmerju do celotnega miselnega razvoja izpreminjal tudi on in dobival lasu primerne oblike...

Danes se pogosto poudarja kvarni vpliv modernizacije in potrošniške kulture na religijo in religioznost, a že sam obstoj tradicionalne religioznosti v (post)moderni japonski družbi kaže na skrivnost nekakšnega sožitja. Avtorica knjige ključ do razumevanja religije v potrošniški družbi poišče v t. i. ljudski religioznosti, ki jo analizira v družbenoekonomskih in političnih kontekstih od zgodnjemoderne do sodobne japonske družbe. Pokaže, kako je japonsko pluralno religijsko polje ob uradni religiji »dopuščalo« ljudsko religioznost v njenih tuzemskih interesih in praktičnih koristih, v »imanentističnem« pojmovanju božanstev in v eklektičnem, neafiliacijskem prakticiranju religije, s čimer je ta imela ugodno spodbujevalno vlogo v modernizacijskih procesih. Z empirično raziskavo potrošniškega prostora priljubljenega templja Togenuki jizō v središču Tokia pokaže, da nakupovanje oblačil in hrane z religioznimi simboli (na številne praznične dni templja) služi potrjevanju družbenih identitet in vzpostavljanju začasnih skupnostnih kontekstov, v katerih se dokaj regularno vršijo religiozne prakse in krepi verovanje, ki stoji za religioznimi simboli.

Etnolog je znanstvena periodična publikacija Slovenskega etnografskega muzeja z dolgo tradicijo. Izhajati je začel že leta 1926. Vsebina Etnologa sega od znanstvenih razprav do aktualnih strokovnih prispevkov. Objavlja razprave domačih in tujih raziskovalcev s področja etnologije, kulturne antropologije, muzeologije, konzervatorstva, pa tudi drugih področij humanistike in družboslovja.

Znanstvena monografija je nastala v času, ko prebivalstvo članic Evropske unije v vse bolj obsegajočih okoliščinah globalnega sveta znova išče in poustvarja kulturno dediščino kot temeljni kamen lokalnih, regionalnig in nacionalnih identite. Interpretacijo kulturne dediščine, zlasti etnološke, ki je rdeča nit publikacije, avtorice in avtorja opredeljujejo kot specifično orodje, ki v recipročnem razmerju z različno oblikovanimi družbenimi entitetami omogoča razumevanje, upravljanje, soustvarjanje, vrednotenje, ohranjanje in občutenje kulturne dediščine. Obravnavajo jo s klasičnim in sodobnim teoretičnim aparatom etnologije, folkloristike, muteologije na podlagi študij primerov v kontinuumu med preteklostjo in sodobnostjo ter tudi primerjalno s praksami v tujini. Opozorijo na njeno ne-moč in ponazorijo njene vloge, sredstva, pomene in učinke, posebej z gledišča oblikovalcev kulturno varstvenih aktov, ustanov, strokovnjakov in uporabnikov. Pri tem se dotaknejo večne dileme: kako smselno preseči meje med strokami in, ožje, med varuhi snovne in nesnovne kulturne dediščine. te meje, opozarjajo, ovirajo holistični pristop k varovanju dediščine, kar siromaši moč njene iterpretacije; to pa, posledično, uporabnike pogosto omejuje pri uresničevanju njihovih potencialov učenja, doživljanja, soustvarjanja.