Zasebna preiskovalna agentka Trissa Torello raziskuje skrivnostno izginitev Franca Milerja, zeta bogatega grofa Kornelija Marolta iz podeželskega mesteca v italijanski Kampaniji. Pri tem pride na sled domnevnemu umoru njegove žene Selme, o kateri vsi mislijo, da je umrla v letalski nesreči. Toda kdo naj bi bil morilec in zakaj? Kmalu se prikupna mlada agentka, ki se izdaja za njuno hčerko Klariso, tudi sama znajde v smrtni nevarnosti. A ko v stari graščini v skrivnih grajskih prostorih najde Frančevo in Selmino okostje, se klobčič začne hitro odvijati. Skratka, srhljivo in vznemirljivo branje, prepleteno s spletkami, rivalstvom, lažmi in ljubeznijo.

Gre za izmišljeno pripoved o prijateljstvu med velikanoma 20. stoletja, Charliejem Chaplinom in Winstonom Churchillom. Gospoda se v zaupnem pogovoru podata na sprehod po obali. Eden okoren, preobilen in s cigaro v ustih, drugi vitek, nemiren in nenehno v gibanju. Oba je pestilo malodušje; s posnetkov in fotografij vemo, da sta se nekajkrat srečala, vsebina njunih pogovorov pa ni znana. Pisatelj mojstrstvo izkaže s tem, da igralca in politika navajajoč izmišljene vire živo in poveže v »zavezništvu proti črnemu psu«, dušeči misli na samomor. Konstruirani dokumentarizem omogoča večplastno zgodbo, ki bralčevo začetno težnjo po zgodovinsko preverljivem preusmeri k alegoriji odnosa med umetnostjo in politiko v preteklem stoletju. Odlomek iz romana Gospoda na obali Michaela Köhlmeierja je prevedla Ana Grmek.

Maria Papamavru, pripovedovalka romana Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, se iz Nigerije, kjer se je rodila in skupaj s starši grškega rodu živela do svojega devetega leta, vrne v Grčijo. Selitev v domovino staršev jo zelo pretrese. Tudi Anna Horn, ki je prišla v Atene iz Pariza, se ne more vživeti v novo okolje. Deklici, obe tujki v domovini staršev, se toliko bolj navežeta druga na drugo in kmalu postaneta neločljivi. Prijateljstvo, ki ju povezuje od otroštva do zrelih let, pa je vse prej kot izpolnjujoče. Njun odnos prekipeva od nasprotujočih si čustev in se ves čas giblje med zatiranjem in samožrtvovanjem, tako kot družbena klima, v kateri odraščata. Demokracija in totalitarizem tukaj nista zgolj obliki politične ureditve, temveč preslikava najintimnejših človeških vzgibov.

Zapiski iz mrtvega doma, ki so poleg Ponižanih in razžaljenih najbolj avtobiografsko delo Dostojevskega, zasedajo v pisateljevem ustvarjanju in v ruski literaturi nasploh posebno mesto. To je pravzaprav prvo veliko delo v ruski literaturi, ki govori o taborišču – tudi katorga, v kateri je bil Dostojevski zaprt štiri leta, je bila namreč neke vrste taborišče. Gre za prelomno delo, ki opisuje obdobje, v katerem se je Dostojevski duhovno prerodil.

Knjiga o sreči je tretji roman Nine Berberove. Prvič je bil objavljen v pariški emigrantski literarni reviji Sodobni zapiski leta 1936, v poznejših izdajah je dobil tudi drugačen naslov, Brez zatona.

Gre za izmišljeno pripoved o prijateljstvu med velikanoma 20. stoletja, Charliejem Chaplinom in Winstonom Churchillom. Gospoda se v zaupnem pogovoru podata na sprehod po obali. Eden okoren, preobilen in s cigaro v ustih, drugi vitek, nemiren in nenehno v gibanju. Oba je pestilo malodušje; s posnetkov in fotografij vemo, da sta se nekajkrat srečala, vsebina njunih pogovorov pa ni znana. Pisatelj mojstrstvo izkaže s tem, da igralca in politika navajajoč izmišljene vire živo in poveže v »zavezništvu proti črnemu psu«, dušeči misli na samomor. Konstruirani dokumentarizem omogoča večplastno zgodbo, ki bralčevo začetno težnjo po zgodovinsko preverljivem preusmeri k alegoriji odnosa med umetnostjo in politiko v preteklem stoletju. Odlomek iz romana Gospoda na obali Michaela Köhlmeierja je prevedla Ana Grmek.