Maria Papamavru, pripovedovalka romana Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, se iz Nigerije, kjer se je rodila in skupaj s starši grškega rodu živela do svojega devetega leta, vrne v Grčijo. Selitev v domovino staršev jo zelo pretrese. Tudi Anna Horn, ki je prišla v Atene iz Pariza, se ne more vživeti v novo okolje. Deklici, obe tujki v domovini staršev, se toliko bolj navežeta druga na drugo in kmalu postaneta neločljivi. Prijateljstvo, ki ju povezuje od otroštva do zrelih let, pa je vse prej kot izpolnjujoče. Njun odnos prekipeva od nasprotujočih si čustev in se ves čas giblje med zatiranjem in samožrtvovanjem, tako kot družbena klima, v kateri odraščata. Demokracija in totalitarizem tukaj nista zgolj obliki politične ureditve, temveč preslikava najintimnejših človeških vzgibov.

Zapiski iz mrtvega doma, ki so poleg Ponižanih in razžaljenih najbolj avtobiografsko delo Dostojevskega, zasedajo v pisateljevem ustvarjanju in v ruski literaturi nasploh posebno mesto. To je pravzaprav prvo veliko delo v ruski literaturi, ki govori o taborišču – tudi katorga, v kateri je bil Dostojevski zaprt štiri leta, je bila namreč neke vrste taborišče. Gre za prelomno delo, ki opisuje obdobje, v katerem se je Dostojevski duhovno prerodil.

Knjiga o sreči je tretji roman Nine Berberove. Prvič je bil objavljen v pariški emigrantski literarni reviji Sodobni zapiski leta 1936, v poznejših izdajah je dobil tudi drugačen naslov, Brez zatona.

Gre za izmišljeno pripoved o prijateljstvu med velikanoma 20. stoletja, Charliejem Chaplinom in Winstonom Churchillom. Gospoda se v zaupnem pogovoru podata na sprehod po obali. Eden okoren, preobilen in s cigaro v ustih, drugi vitek, nemiren in nenehno v gibanju. Oba je pestilo malodušje; s posnetkov in fotografij vemo, da sta se nekajkrat srečala, vsebina njunih pogovorov pa ni znana. Pisatelj mojstrstvo izkaže s tem, da igralca in politika navajajoč izmišljene vire živo in poveže v »zavezništvu proti črnemu psu«, dušeči misli na samomor. Konstruirani dokumentarizem omogoča večplastno zgodbo, ki bralčevo začetno težnjo po zgodovinsko preverljivem preusmeri k alegoriji odnosa med umetnostjo in politiko v preteklem stoletju. Odlomek iz romana Gospoda na obali Michaela Köhlmeierja je prevedla Ana Grmek.

Roman govori o položaju žensk ter hkrati predstavlja družbene razmere in burno, nasilno dogajanje po ločitvi držav, ob kateri je umrlo okrog milijon ljudi. Glavna junakinja Puro je hindujsko dekle, ki se pripravlja na poroko z Ramchandom iz bližnje vasi. Vendar je ne dočaka, ker jo prej ugrabi Rashid, mladenič iz muslimanske družine, ki je že več rodov v sporu z njeno. Ugrabitev je maščevanje za dejanja prednikov; Rashid jo izpelje po ukazu sorodnikov, vendar do Puro ni nasilen niti nespoštljiv, saj mu je dekle všeč. Ona pobegne domov, a je starši iz strahu ne sprejmejo nazaj. Zato se vrne k Rashidu, rodi njegovega otroka in se počasi sprijazni s svojo usodo, novo (muslimansko) vero in novim imenom – Hamida.

Hočevarjev roman Tole zdaj je, kot pravi pisatelj, poročilo o »tem zdaj«, o razmerah v današnjem svetu, predvsem pa o tem, kaj se godi okoli njega, kaj vse ga moti in ovira, tačas ko sestavlja svoj raport. Obenem ima pisatelj, kot sam pravi, tudi ta problem: tokrat se je prvič znašel v vlogi pripovedovalca in osrednjega junaka, pa je potemtakem dolžan razviti lasten literarni jezik. Kar ne bo lahko, saj se, ko je med ljudmi, izraža z besedami oziroma se pogovarja le tedaj, ko je zares kaj intrigantnega na programu.

Jela Krečič se po prvem, pri bralcih izjemno priljubljenem romanu Ni druge vrača s Knjigo drugih, ki prinaša zgodbe ljudi različnih generacij in provenienc (od najstnikov do upokojencev), ki živijo v Ljubljani. Zgodbe posameznih protagonistov romana se prepletajo okoli skrivnostne knjige, ki si jo med seboj izmenjujejo. Pripovedna linija romana sledi tistemu junaku, ki ima knjigo v danem trenutku – in ta objekt, četudi ga nihče ne bere, na različne načine zaznamuje vsako od njihovih usod.

Po dveh razprodanih in kultnih pesniških zbirkah se je Katja Perat, ena najbolj branih slovenskih avtoric, lotila romana. Zasnovan je kot zgodovinski roman, ki pa znotraj zapletenih političnih, družbenih in kulturnih razmerij ob koncu 19. stoletja prikazuje intimni portret mlade, odločne ženske, ki si je v negotovih časih izbrala negotovo pot – pot, ki jo edina lahko popelje v svobodo.

Roman iz prevratnih dni - kot knjigo opiše podnaslov - je bil prvič objavljen turbolentnega leta 1939. Zgodba se posveča slavnemu plebiscitu, ki je leta 1920 presekal vozel napetosti po končanih bojih za južno Koroško. Avtor, ki je stvaritvi tega kolektivnega romana posvetil temeljito raziskovalno delo, , je občutljivo in živo popisal ljudi, ki jih je bolj kot revolucionarizem zanima preživetje, povezuje pa jih zemlja.