Moj newyorški dnevnik je prvo daljše delo Julie Doucet. V njem opisuje in orisuje svoje zgode in nezgode v New Yorku, kamor se je preselila po končanem študiju v Montrealu. Leta 2000 je za Moj newyorški dnevnik prejela nagrado Firecracker.

Spomin na spomenico je avtoričin sprehod skozi tri generacije družine Roštohar, je razmislek o smiselnosti vojne in o vrednotah, ki ženejo ljudi, da se uprejo krivici, je droban, a zanimiv in dragocen pogled na slovenski osvobodilni boj v času druge svetovne vojne z nekoliko drugačne plati, skozi prizmo vnukinje, ki je ob dedkovi spomenici izklesala kamenček v mozaiku slovenske polpretekle zgodovine. dr. Marjan Žnidarič

Avtorja o knjigi: Črta pod računom bi lahko zapisali ob izidu najine tretje skupne knjige, tokrat pod nazivom Atelje in umetniki, ki je tudi najobsežnejša: po uvodni Umetnik v ateljeju (DZS, Ljubljana, 1964) in naslednji Umetniki v ateljeju (Modrijan , Ljubljana, 2008 ) se sedaj v Ateljeju in umetniki predstavlja 99 novih imen; novih, kolikor gre dejansko kar za tretjino tistih, ki so kot mladi vstopili v javnost in se na tem mestu pridružili večinski srednji in še manj številni starejši generaciji, ki so iz objektivnih vzrokov izostali med svojimi vrstniki v prvih dveh knjigah.

Rastava sporoča, da teh ljudi ne smemo pozabiti. In čeprav so mnogi odšli iz rodne Bele krajine, so v duši vedno ostali Belokranjci.

Kaj je tisto, kar združuje literarne junake v delih Milana Jezernika? To je ljubezen. Naj bodo na višku mladosti ali v jeseni življenja, naj bo vojna ali mir, vedno iščejo ljubezen in ko enkrat ljubijo, ljubijo za vedno. Zdi se, kot da je ljubezen pisateljeva najvišja vrednota, saj ji v vsaki pripovedi napiše hvalnico, opisi odnosov so čutni, med njima pa prevladuje medsebojno spoštovanje - vsaj v večini.

Novele zbrane v knjigi Amalija iz Breginja, se zdijo kot avtobiografske pripovedi - kot da vsaki od njih Milan Jezernik z bralcem deli delček svojega življenja. Na papirju zaživijo njegovi spomini na mladost, obdobje izseljenstva, službovanja, socializma, rdeča nit skoraj vseh novel v tej knjigi pa je: ljubezen.

Pretežni del romana o mladostnih zgodbah in nezgodah v obdobju dozorevanja mladega junaka in njegovih prijateljev se dogaja v Šiški in za Bežigradom, tedanjih predmestjih Ljubljane. Pisatelj nas popelje v prva leta po drugi svetovni vojni, ko je bilo še čutiti njene posledice.

Leto po stoti obletnici slovenskega lutkarstva je izšla monografija o akademskem slikarju, enem izmed pionirjev slovenske barvne fotografije in gledališke scenografije, predvsem pa očetu slovenskega lutkovnega gledališča Milanu Klemenčiču.

Boris Pahor je v zadnjem času tako prisoten v naši zavesti, da imamo občutek, da o njem vemo že vse. Je akademik, prejemnik Prešernove nagrade, vrste mednarodnih in domačih odlikovanj in priznanj, literat evropskega slovesa, ki ga je mogoče brati v vseh večjih, pa tudi nekaterih manjših svetovnih jezikih. Avtor tako pomembnih romanov, kot sta Nekropola in Spopad s pomladjo, ki nedvomno sodita med temeljna dela svetovne literarne zakladnice, a se obenem uvrščata med besedila, ki presenetljivo visoko kotirajo tudi na Cobissovem seznamu najbolj branih (izposojenih) knjig za leto 2010.

Premisa nove Kinotekine publikacije, zbornika Proti koncu: sodobna TV serija in serialnost, ter januarskega simpozija, ponovno obujene Jesenske filmske šole (JFŠ), ki je posvečena fenomenu televizijske serije, je nasprotna. Serije so res postale prostor narativnih, vizualnih eksperimentov, naslavljajo najširše občinstvo, postale so inspiracija za film, so osrednji kulturni produkti in s tem zasedajo mesto, ki je v dvajsetem stoletju pripadalo filmu. A čeprav gre za resnično popularen fenomen, besedila v zborniku in predavanja na simpoziju spodbijajo nekritično sprejemanje teh novih in vplivnih kulturnih tekstov.