O pomembnosti Riharda Jakopiča za Ljubljano in slovensko likovno umetnost nasploh je bilo že veliko napisanega. Jakopič kot umetnik, galerist in ustanovitelj prve likovne šole pri nas je tako močno zaznamoval ljubljansko in slovensko kulturno življenje, da je in ostaja skorajda mitska figura.

To knjigo je izpisal (v)eter ... Ne na papir ne na ščemečo belino računalniškega zaslona ni bila najprej izčrnjena. Povedana je bila v mikrofone, javno zaupana poslušalcem ali časnikarjem, namenjena dvorani, ulici, parku ali radijskemu sprejemniku, ustno izbesedena prek zvočnikov, frekvenc ali valov v eter in veter.
...

Knjigi V izpostavljeni legi, s podnapisom Čas in prostor Slovencev v Italiji, prinašata izbor kolumn, ki so v rubriki Ogledalo tedensko izhajale v Primorskem dnevniku in sicer od leta 1996 do poletja leta 2010. Dolgoletno pisanje sem sklenil ob t.i. srečanju treh predsednikov, to je Italije, Slovenije in Hrvaške, ki je bilo 13. julija 2010 v Trstu. Ta zelo pomemben, če ne že zgodovinski dogodek, je na simbolni način postavil mejnik med našo polpreteklo zgodovino, ki je bila žal povod mnogih tren in negativnih čustev ter prijaznejšo sedanjostjo in bolj obetavno prihodnostjo.

V zgodbi o pisarskem mojstru Bernardu nastopajo resnične osebe. Pripoveduje nam o živahni pisarski delavnici, ki je okoli leta 1180 delovala v samostanu Stična. Spoznali boste, kako je Bernard potoval iz daljne Francije na Kranjsko. Tu je na povabilo stiškega opata Folknanda ustvaril skriptorij, v katerem so se zbrali veliki evropski mojstri pisanja in knjižnega slikarstva.

Leta 2010 je ugledni slovenski zgodovinar akademik prof. dr. Jože Pirjevec, ki je med drugim leta 2007 prejel nagrado Ambasador znanosti Republike Slovenije, praznoval 70 let. Z namenom počastiti to obletnico, kot je v praksi v slovenskem in mednarodnem akademskem prostoru, sta dr. Gorazd Bajc in dr. Borut Klabjan zbrala 42 znanstvenih člankov, ki odgovarjajo in sovpadajo z znanstvenimi področji, na katerih deluje prof. Pirjevec.

Nihče me ni pričakal, ko sem pristal. le lučaj od ekvadorske meje. tu so bila mitralješka gnezda. visoko v pogorju, da me je nekaj tiščalo v glavo. In sem bil zgubljen. brez naslova. Brez telefonske številke. okoli je bila prava puščoba. mesto je moralo biti daleč. Pasto. Kaj so me poslali sem, med norce. ki so me po kaki uri prišli pobrat, me po razdrapanih cestah vozili še dve uri v nekakšno ogromno vas, nizkih hiš, blatnih ulic, indijanskih obrazov, morda z enim samim hotelom.

O ženskah, bodisi kmečkih ali delavskih, je bilo v zgodovini bore malo napisanega. Irena Destovnik se je lotila tega precej neraziskanega področja in na primeru dveh vasi v Rožu na Koroškem obudila spomin na te ženske, ki so bile vselej spregledane, ki jim nikoli ni bila priznana kakršnakoli pomembnost in ki niso puščale sledov v zgodovinskem spominu.

Potlačena in pozabljena tragedija. Sramotna stran italijanske zgodovine. Davide Toffolo v stripu oživi spomin na približno 300.000 Slovencev, ki jih je fašistični režim od jeseni leta 1941 preganjal in zaprl v razna koncentracijska taborišča po Italiji. V tem pretresljivem risanem romanu avtor izhaja iz zgodbe o taborišču v furlanskem Ogleju, kjer so bili med letom 1942 internirani tisoči Slovencev, v sklopu grozljivega nacifašističnega projekta "etničnega čiščenja" obmejnih področij. Med taboriščniki, ki so živeli v obupnih razmerah, so bili tako intelektualci, umetniki, delavci, učitelji, starejši, ženske in otroci. Približno 800 oseb je umrlo v letu, ko je bilo taborišče aktivno. Preko nedolžnega in boječega pogleda in besed dveh otrok, ki v oglejskem peklu gradita njuno prijateljstvo, nam avtor pripoveduje zgodbo o zamolčani italijanski zgodovini.

Razstava in knjiga Album se namenoma distancirata od kakršnekoli obravnave NSK kot umetniškega gibanja, političnega ali ideološkega koncepta, predmeta filozofskih razprav ali umetnostnozgodovinskih kritik, družbenega pojava, fenomena, kulta. NSK obravnavata kot motiv.

Lahko bi rekli, da je Spominski park Teharje, ki ga je zasnoval arhitekt Marko Mušič, hkrati modrost in poezija v kamnu. Upošteval je, da se vsega ne da popraviti, najmanj pa vrniti življenje ubogim tamkaj umorjenim in v smrt odpeljanim. Toda mogoče jim je z dostojnim spominom povrniti dostojanstvo in s tem ohraniti temelje človeške kulture in civilizacije. Večplastna simbolika, ki jo je arhitekt vnesel v svoje načrte in ob gradnji Spominskega parka tudi v veliki meri dejansko uresničil, govori, da je umetniško delo mogoče dojemati na več ravneh.