Cadillac
Volče so tiha in mirna, preprosta primorska vasica, vendar ne v tistem smislu, ki kot take označuje kakšne blatne vasi, kjer je slišati kruljenje prašičev, mukanje krav, in je zaznati vonj gnojevke v zraku ter se ti rado kaj prilepi na podplate.

Miro Simčič predstavlja zgodbo Svetozarja Borojevića na bralcu prijazen publicističen način, ki dopušča veliko svobode v zaključkih, avtor se ne omejuje z etiko zgodovinarja in omogoča sočnost pisanja, pri katerem smo zgodovinarji in vojaki pogostokrat zelo omejeni. Zgodba o S. Borojeviću, prvenstveno vojaku, vendar tudi človeku, se bere kot zelo zanimiv roman, na žalost roman z nesrečnim koncem. Nedvomno je Miro Simčič pravi človek, da predstavi S. Borojevića, saj se z njegovo osebnostjo ukvarja že zelo dolgo časa in je iskal in še išče njegove "sledi" v več državah, tudi tam kjer zanj "nočejo" vedeti.

Ženske v Titovi senci so nadaljevanje uspešnice Tiro brez maske, avtorja Mira Simčiča, ki je v kratkem času bila objavljena v štirih jezikih in je povsod naletela na izjemen odmev. Knjiga Ženske v Titovi senci je doslej izšla v hrvaškem jeziku, v izjemno visoki nakladi in je bila v zadnjem letu eno izmed najbolj iskanih publicističnih del na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni in Hercegovini. Sedaj je na voljo tudi slovenskemu bralcu.

"Rojena v Podragi, kmečki vasici, prepletena z otroškim strahom druge svetovne vojne, ujeta v povojno obdobje uboštva, vojna sirota, iskajoča smeri življenja v nižji gimnaziji, čustvena, a močna, mati in žena, ljubiteljica pisane besede, upajoča, da bi njeni zapisi bili v veselje vsem, ki jih bodo prebrali," pravi o sebi Vanda Žvanut.

Verjetno je vsak Slovenec že kdaj slišal za Metoda Trobca, serijskega morilca, ki so mu dokazali umore vsaj šestih žensk. Vse je kasneje razkosal, zažgal v krušni peči in ostanke zakopal na vrtu.

Tako je zapisal avtor posvetilo v svoji knjigi. Izšla je v Celju, ob koncu 2009. leta v samozaložbi. Knjigo je opremil s čudovitimi barvnimi fotografijami, ki jih je sam posnel v preletih z jadralnim padalom nad pokrajinami. Že naslovnica zgovorno izpoveduje njegove sanje, ko se dviga proti svetlobi z neba. To je on, avtor usodne zgodbe, ki jo je sam doživljal, skozi leta naporov za svojo ozdravitev. Z neomajno vero prižiga luč upanja za vse nas.

Obžalovanje ni nič bolj kot anatomija krutosti tudi anatomija moči, upora in tisočerih iznajdljivih startegij preživetja v radikalnih okkoliščinah, primerljivih s taborišče. (...) "Pričujoči roman je še en dokaz, da strokovnjakinje in strokovnjaki ne vemo nič, dokler ne prisluhnemo, se pogovarjamo, beremo avtobiografije.

Branko Oblak je mož, ki je označil številko osem. Skozi vrhunsko domišljijo igralca, trdno in zmagovito voljo športnika, kolektivno in duhovito kombinatoriko osebnosti, ki v nogometni igri prepoznava nek zapis univerzuma, je število osem spremenil v znak za neskončnost.

V tej knjigi so opisani dogodki, ki so jih doživeli naši slovenski fantje in je prav, da jih naši fantje, predvsem pa mladina, preberejo in se zamislijo, da če ne bi bilo teh ljudi in njihovega izrednega poguma, tudi ne bi bilo današnje Slovenije. Kakršnakoli je, dejstvo je, da je naša, zato se zanjo moramo truditipovsod, naj bo to pri učenju, delu, politiziranju ali pri počitku.

V pričujoči knjigi so ob 70. letnici Osvobodilne fronte izbrani portreti, ki so usodno povezani z NOB in povojno slovensko republiko. To so Boris Kidrič - Peter (1912-1953), ki je bil motorni izvajalec narodnoosvobodilnega boja, Edvard Kardelj - Krištof (1910-1079), ki je bil osrednja politična osebnost in glavni graditelj socialistične Jugoslavije ter Edvard kocbek - Pavel (1904-1981), veliki slovenski pesnik, samosvoja politična osebnost.