Ciril Zlobec, pesnik, romanopisec, esejist, antologist, prevajalec, se je rodil 4. julija 1925 v Ponikvah, občina Sežana, kot sedmi, zadnji otrok kmečko-delavske družine (poleg kmetovanja je oče delal tudi v kamnolomu). Osnovno šolo (z italijanskim učnim jezikom, fašistična zakonodaja) je obiskoval v bližnji vasi (Avber), prvo gimnazijo je opravil v malem semenišču v Gorici (1938-1939), nadaljeval šolanje v Kopru, prav tako v malem semenišču.

Zorko Jelinčič ni le primer tenkočutne duše, ampak je s svojim življenjem tudi primer človeka jeklene volje, posebej v neustrašnem prenašanju udarcev življenjske usode, v premagovanju ovir, v vztrajnosti pri delu in v poštenosti svojega početja. Pogum idealizma nekega posameznika pa vedno štrli iz množice povprečnih, vsakdanjih ljudi in lahko pri njih povzroči tudi nelagodje ali celo strah, iz katerega izhaja podzavestna protiobramba v obliki posmeha in nepriznanja. Tudi s tem mu življenje ni prizanašalo.

Cadillac
Volče so tiha in mirna, preprosta primorska vasica, vendar ne v tistem smislu, ki kot take označuje kakšne blatne vasi, kjer je slišati kruljenje prašičev, mukanje krav, in je zaznati vonj gnojevke v zraku ter se ti rado kaj prilepi na podplate.

Miro Simčič predstavlja zgodbo Svetozarja Borojevića na bralcu prijazen publicističen način, ki dopušča veliko svobode v zaključkih, avtor se ne omejuje z etiko zgodovinarja in omogoča sočnost pisanja, pri katerem smo zgodovinarji in vojaki pogostokrat zelo omejeni. Zgodba o S. Borojeviću, prvenstveno vojaku, vendar tudi človeku, se bere kot zelo zanimiv roman, na žalost roman z nesrečnim koncem. Nedvomno je Miro Simčič pravi človek, da predstavi S. Borojevića, saj se z njegovo osebnostjo ukvarja že zelo dolgo časa in je iskal in še išče njegove "sledi" v več državah, tudi tam kjer zanj "nočejo" vedeti.

Ženske v Titovi senci so nadaljevanje uspešnice Tiro brez maske, avtorja Mira Simčiča, ki je v kratkem času bila objavljena v štirih jezikih in je povsod naletela na izjemen odmev. Knjiga Ženske v Titovi senci je doslej izšla v hrvaškem jeziku, v izjemno visoki nakladi in je bila v zadnjem letu eno izmed najbolj iskanih publicističnih del na Hrvaškem, v Srbiji in Bosni in Hercegovini. Sedaj je na voljo tudi slovenskemu bralcu.

"Rojena v Podragi, kmečki vasici, prepletena z otroškim strahom druge svetovne vojne, ujeta v povojno obdobje uboštva, vojna sirota, iskajoča smeri življenja v nižji gimnaziji, čustvena, a močna, mati in žena, ljubiteljica pisane besede, upajoča, da bi njeni zapisi bili v veselje vsem, ki jih bodo prebrali," pravi o sebi Vanda Žvanut.

Verjetno je vsak Slovenec že kdaj slišal za Metoda Trobca, serijskega morilca, ki so mu dokazali umore vsaj šestih žensk. Vse je kasneje razkosal, zažgal v krušni peči in ostanke zakopal na vrtu.

Tako je zapisal avtor posvetilo v svoji knjigi. Izšla je v Celju, ob koncu 2009. leta v samozaložbi. Knjigo je opremil s čudovitimi barvnimi fotografijami, ki jih je sam posnel v preletih z jadralnim padalom nad pokrajinami. Že naslovnica zgovorno izpoveduje njegove sanje, ko se dviga proti svetlobi z neba. To je on, avtor usodne zgodbe, ki jo je sam doživljal, skozi leta naporov za svojo ozdravitev. Z neomajno vero prižiga luč upanja za vse nas.

Obžalovanje ni nič bolj kot anatomija krutosti tudi anatomija moči, upora in tisočerih iznajdljivih startegij preživetja v radikalnih okkoliščinah, primerljivih s taborišče. (...) "Pričujoči roman je še en dokaz, da strokovnjakinje in strokovnjaki ne vemo nič, dokler ne prisluhnemo, se pogovarjamo, beremo avtobiografije.

Branko Oblak je mož, ki je označil številko osem. Skozi vrhunsko domišljijo igralca, trdno in zmagovito voljo športnika, kolektivno in duhovito kombinatoriko osebnosti, ki v nogometni igri prepoznava nek zapis univerzuma, je število osem spremenil v znak za neskončnost.