Štiri generacije, štiri ženske, štiri zgodbe v petih delih. Družinska saga zajame intimni in zgodovinski lok skoraj celega zadnjega stoletja, v katerem se dediščina dobrega in slabega kot živa materija, ki ima praizvore, prenaša iz roda v rod in preoblikuje skozi čas. Katere poteze neprilagojene Magdalene odkrijemo v njeni hčeri Bibi, ki je v najstniških letih odšla od doma in se vrnila šele, ko je bila mama na smrtni postelji? In kateri obraz najstarejše, Sofije, ki je po svojih najboljših močeh prebrodila drugo svetovno vojno, lahko uzremo v najmlajši, študentki prava Miji? Bi morali njihove zgodbe brati kronološko, da bi prišli na sled Zgodbi/Zgodovini, ki se kot podtekst izpisuje v toku bolj ali manj naključnih dogodkov? Ali torej različno zaporedje zgodb osvetli različne podobe življenja? Ali pa podobe živijo le v Bibi, ki razlomljena na začetek in konec pripovedi vse oklepa, kakor bi morda lahko razumeli pisateljičino zapovrstje? In ne nazadnje: so štiri generacije dovolj, da se osvobodimo prtljage nerazrešenih konfliktov, ali pa frustracije ne izginejo, temveč zgolj spremenijo svoje naličje? Bralcu je prepuščeno, da Babuškin kovček sestavi po lastnem navdihu in ustvari svoje videnje zgodbe.

Knjiga Nekaj divjih rož je pripoved o iskanju in sestavljanju drobcev polpretekle zgodovine. Spodbudila jo je dokumentarna fotografija dveh preživelih iz koncentracijskega taborišča, ki je Bergaminiju prišla v roke med obiskom v Berlinu. Dva mladeniča, pravkar rešena iz taborišča – vsak še nosi pol taboriščne uniforme – stojita sredi razrušenega mesta. Pisatelja presune nasmeh preživelih sredi uničenja in prešine ga, da sta videti kot par. Z njima se nenadoma čuti čudno povezanega in odloči se, da bo raziskal njuno zgodbo. Tako začne brskati po muzejih in arhivih in si ju poskuša osvetliti z dokumentarnim in spominskim gradivom, od holokavsta nad judi do preganjanja homoseksualcev v tretjem rajhu. Napaberkuje nekaj raztresenih fragmentov, a na vprašanja, ki se mu zastavljajo, najde le malo odgovorov, zato poskusi z njima navezati stik. Da bi osvetlil in dojel plati zgodovine, ki se mu izmikajo, se sestane tudi s hčerko poveljnika taborišča Westerbork, kjer sta bila internirana.

Knjiga Tito je nova biografija dosmrtnega predsednika druge Jugoslavije. Napisala sta jo hrvaška zgodovinarja – oče in sin – Slavko in Ivo Goldstein. Po eni strani skušata z določene časovne razdalje pokazati legendarnega človeka v njegovih številnih podobah. Izogibata se čedalje pogostejši stereotipizaciji, ki mnoge avtorje podobnih besedil dandanes zapeljuje bodisi v idolatrijo, celó hagiografijo, bodisi v demonizacijo. Delo prikazuje Josipa Broza v različnih obdobjih njegovega življenja, hkrati pa sistematično demistificira Titov ›lik in zasluge‹. Kot vsak posameznik je imel tudi on številne odlike in napake, in hrvaška avtorja ne štedita z osvetljevanjem prav vseh. Cilj je torej verodostojna kronološka predstavitev obravnavane osebnosti od rojstva do smrti (in še nekaj dosedanjih desetletij po njej).

Dopolnjena, najširšemu krogu bralcev namenjena knjiga o edinem svetovno znanem in v resnici najslavnejšemu Pirančanu, Giuseppeju Tartiniju, je pred vami. Napisana, prevedena in oblikovana z največjo mero spoštovanja, odgovornosti in občudovanja do Maestra narodov, čigar neprecenljiva dediščina nam je zaupana v profesionalno skrbništvo. Po desetletjih neposrednega stika z njo so se izkristalizirala tako osebna kot institucionalna znanja, hkrati pa tudi vedenja in pogledi, pokazale so se potrebe, možnosti in naklonjenost ožjega ter širšega prostora do velikega Tartinija.

Avtorica je svoje otroško-mladostniške spomine na življenje in trdo delo na domačiji pri Jerebu v Šebreljah je strnila v zgodbe s skupnim naslovom V sekundi od angela do hudiča. Na skoraj 400 straneh pa niso nanizani samo avtobiografski doživljaji, temveč tudi natančni opisi kmečkih opravil, navad in običajev ter dokumentarno-umetniške fotografije Ane Balantič in osebnega arhiva, zaradi česar ima knjiga dodatno etnološko-etnografsko vrednost.

Me slišiš?, sveže izdani knjižni prvenec Simone Semenič, ene najbolj prepoznavnih slovenskih dramatičark in trikratne Grumove nagrajenke, lahko označimo kot zbirko treh avtobiografskih dramskih besedil: Jaz, žrtev (2007), Še me dej (2009) in Drugič (2014), ki so bila predloga za avtoričine solo performanse. V novo, izvirno strukturo pa jih vsebinsko in kronološko poveže zabaven in luciden, esejistično-romaneskni vezni tekst, s katerim avtorica nadgradi svojo samopripoved in vzpostavlja nove ravni dialoga z bralcem.

Ana Pogačnik je na osnovi sodelovanja s svojim očetom Markom Pogačnikom razvila poglobljen medialen stik s pokrajino. Z leti je prepotovala mnogo dežel in pokrajin in ko se z njimi uglasi, lahko sprejme njihova sporočila.

The Who : bootleg posnetki je naslednik knjige The Who: Zgodba o zbirateljstvu in predstavlja obsežno zbirko bootleg posnetkov enega največjih zbirateljev The Who izdaj v tem delu sveta.

Ko se mi je v glavi prvič porodilo to vprašanje, se ga več let nisem znebila. Kje so ženske, sem se spraševala, ko sem obračala liste v gimnazijskem berilu?

Publikacija z naslovom »Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!« Begunska pot družine Adamič iz Sodražice predstavlja pomemben doprinos k poznavanju slovenske povojne zgodovine in še posebej begunske problematike ter z njo povezanih zgodb številnih Slovencev, ki so morali po koncu druge svetovne vojne zapustiti rodno domovino. Avtorici dela sta Jelka Piškurić in Marta Keršič.