Dobrih devetnajst let je bil star moj oče Ciril Ulčar, ko se je znašel med partizani. pravzaprav rosno mlad in morda malce naiven, a z neko živahno vero, da bo po osvoboditvi zanesljivo bolje, je prepešačil Gorenjsko, Škofjeloško in Primorsko, pri tem pa z veliko žlico zajemal izkupšnje partizanskega življenja. A to niso bile velike borbe, zmage nad sovražniki, juriši, zasede... Bila so na videz čisto preprosta, življenjska doživetja vojaka, ki je moral, znal in zmogel preživeti. Slbo oblečen, pozimi včasih tudi bos, večkrat lačen kot sit, utrujen, ušiv in kronično neprespan. Zato z veliko lahkoto v klenem vojaškem žargonu plete vesele in žalostne, predvsem pa isklrene zgodbe iz te svoje poti, brez jeze, zagrenjenosti, pa tudi brez izrazite politične obremenjenosti.

Knjiga ni namenjena zgolj ljudem, ki se ukvarjajo s sociologijo ali raziskovanjem javnega mnenja. Gre za zbirko pogledov na Slovenijo v specifičnih zgodovinskih trenutkih, v katerih sociolog opisuje prevladujoče vrednote, ter spremembe kolektivne mentalitete. Tisto, kar je raziskovalec javnega mnenja z anketiranjem ljudi iz družbe izkopal, je prek objavljenih analiz in intervjujev vrnil. Razsuti tovor vrednot, ki ga je z meritvami izkopal iz globin družbe, je v analizah uredil v pregledne sociološke kategorije, med pogovori z novinarji pa je ta spoznanja prevedel v jezik javnosti in družbi, surovinski bazi sociološke profesije, vrnil analizo, ki omogoča družbeno samorefleksijo. Če respondent, kot v sociološkem žargonu rečemo sodelujočemu v anketi, raziskovalcu pove, kaj si misli o določenem pojavu, potem sociolog celotni javnosti odgovori tako, da razsuti tovor odgovorov spravi v preglednice, razišče časovna nihanja in ugotavlja morebitne vzročne povezave. In to je zgodba te knjige – razsuti tovor individualnih stališč je preoblikovan v 30-letno pripoved o družbi, spremembah in konstantah. (Iz predgovora urednika A. Žerdina)

Boštjan Šoba je bil po dolgih letih pregona obsojen na pet let zapora zaradi pomoči pri zlorabi položaja. Afera se je vlekla vse od leta 2000, ko je bil aretiran – na prostost je prišel leta 2012. Mednarodna skupnost in opazovalci so ji označili kot farso in cirkus. Njegova biografska pripoved se prične z aretacijo in nas popelje skozi Slovenijo, ZDA in Kanado, ter skozi vsa čustvena in zavestna stanja, ki jih je obtoženi preživel.

Monografija prinaša prvo temeljno raziskavo o Janezu Ludviku Schönlebnu (1618–1681), pomembnem kranjskem zgodovinarju, pridigarju, teologu in polihistorju, ki kljub svoji veličini in pomembnosti za slovenski in širši evropski prostor do sedaj še ni bil deležen celostne obravnave. Podrobno predstavlja njegovo življenjsko pot in pojasnjuje mnoge vidike njegovega življenja, ki so bili doslej neznani ali slabo poznani. Biografskemu delu sledi pregled celotnega Schönlebnovega opusa, v katerem so zbrani vsi njegovi doslej odkriti natisnjeni in rokopisni, ohranjeni in neohranjeni spisi. Zadnja dva vsebinska sklopa monografije se osredotočata na Schönlebnov zgodovinopisni in govorniški ter pridigarski opus. V ospredju prikaza so njegova najpomembnejša natisnjena dela z omenjenih dveh področij, upoštevano pa je tudi obsežno rokopisno gradivo. Monografija prinaša oceno Schönlebna kot zgodovinarja in pridigarja ter opozarja na pomembno prehodno vlogo (J. V. Valvasor, J. G. Dolničar, J. Svetokriški, J. Basar), ki jo je odigral na obeh področjih

Štiri generacije, štiri ženske, štiri zgodbe v petih delih. Družinska saga zajame intimni in zgodovinski lok skoraj celega zadnjega stoletja, v katerem se dediščina dobrega in slabega kot živa materija, ki ima praizvore, prenaša iz roda v rod in preoblikuje skozi čas. Katere poteze neprilagojene Magdalene odkrijemo v njeni hčeri Bibi, ki je v najstniških letih odšla od doma in se vrnila šele, ko je bila mama na smrtni postelji? In kateri obraz najstarejše, Sofije, ki je po svojih najboljših močeh prebrodila drugo svetovno vojno, lahko uzremo v najmlajši, študentki prava Miji? Bi morali njihove zgodbe brati kronološko, da bi prišli na sled Zgodbi/Zgodovini, ki se kot podtekst izpisuje v toku bolj ali manj naključnih dogodkov? Ali torej različno zaporedje zgodb osvetli različne podobe življenja? Ali pa podobe živijo le v Bibi, ki razlomljena na začetek in konec pripovedi vse oklepa, kakor bi morda lahko razumeli pisateljičino zapovrstje? In ne nazadnje: so štiri generacije dovolj, da se osvobodimo prtljage nerazrešenih konfliktov, ali pa frustracije ne izginejo, temveč zgolj spremenijo svoje naličje? Bralcu je prepuščeno, da Babuškin kovček sestavi po lastnem navdihu in ustvari svoje videnje zgodbe.

Knjiga Nekaj divjih rož je pripoved o iskanju in sestavljanju drobcev polpretekle zgodovine. Spodbudila jo je dokumentarna fotografija dveh preživelih iz koncentracijskega taborišča, ki je Bergaminiju prišla v roke med obiskom v Berlinu. Dva mladeniča, pravkar rešena iz taborišča – vsak še nosi pol taboriščne uniforme – stojita sredi razrušenega mesta. Pisatelja presune nasmeh preživelih sredi uničenja in prešine ga, da sta videti kot par. Z njima se nenadoma čuti čudno povezanega in odloči se, da bo raziskal njuno zgodbo. Tako začne brskati po muzejih in arhivih in si ju poskuša osvetliti z dokumentarnim in spominskim gradivom, od holokavsta nad judi do preganjanja homoseksualcev v tretjem rajhu. Napaberkuje nekaj raztresenih fragmentov, a na vprašanja, ki se mu zastavljajo, najde le malo odgovorov, zato poskusi z njima navezati stik. Da bi osvetlil in dojel plati zgodovine, ki se mu izmikajo, se sestane tudi s hčerko poveljnika taborišča Westerbork, kjer sta bila internirana.

Knjiga Tito je nova biografija dosmrtnega predsednika druge Jugoslavije. Napisala sta jo hrvaška zgodovinarja – oče in sin – Slavko in Ivo Goldstein. Po eni strani skušata z določene časovne razdalje pokazati legendarnega človeka v njegovih številnih podobah. Izogibata se čedalje pogostejši stereotipizaciji, ki mnoge avtorje podobnih besedil dandanes zapeljuje bodisi v idolatrijo, celó hagiografijo, bodisi v demonizacijo. Delo prikazuje Josipa Broza v različnih obdobjih njegovega življenja, hkrati pa sistematično demistificira Titov ›lik in zasluge‹. Kot vsak posameznik je imel tudi on številne odlike in napake, in hrvaška avtorja ne štedita z osvetljevanjem prav vseh. Cilj je torej verodostojna kronološka predstavitev obravnavane osebnosti od rojstva do smrti (in še nekaj dosedanjih desetletij po njej).

Dopolnjena, najširšemu krogu bralcev namenjena knjiga o edinem svetovno znanem in v resnici najslavnejšemu Pirančanu, Giuseppeju Tartiniju, je pred vami. Napisana, prevedena in oblikovana z največjo mero spoštovanja, odgovornosti in občudovanja do Maestra narodov, čigar neprecenljiva dediščina nam je zaupana v profesionalno skrbništvo. Po desetletjih neposrednega stika z njo so se izkristalizirala tako osebna kot institucionalna znanja, hkrati pa tudi vedenja in pogledi, pokazale so se potrebe, možnosti in naklonjenost ožjega ter širšega prostora do velikega Tartinija.

Avtorica je svoje otroško-mladostniške spomine na življenje in trdo delo na domačiji pri Jerebu v Šebreljah je strnila v zgodbe s skupnim naslovom V sekundi od angela do hudiča. Na skoraj 400 straneh pa niso nanizani samo avtobiografski doživljaji, temveč tudi natančni opisi kmečkih opravil, navad in običajev ter dokumentarno-umetniške fotografije Ane Balantič in osebnega arhiva, zaradi česar ima knjiga dodatno etnološko-etnografsko vrednost.