Drago Jančar velja za enega najmočnejših pisateljskih glasov na Slovenskem. V letu 2018, ko bo praznoval svojo sedemdesetletnico, bo izšel izbor njegovih novel, ki bo celovit prikaz njegovega kratkoproznega ustvarjanja. V knjigi Mnoga življenja bodo tako zbrane in izbrane novele in kratke zgodbe iz zbirk Smrt pri Mariji Snežni, Pogled angela, Prikazen iz Rovenske, Človek, ki je pogledal v tolmun, poleg teh pa tudi Jančarjeva zgodnejša besedila, ki jih sam imenuje eksperimentalna, iz zbirk O bledem hudodelcu in Romanje gospoda Houžvičke. Gre za antologijsko izdajo kanonskega avtorja, ki predstavlja tako rekoč temelj slovenske književnosti druge polovice dvajsetega in enaindvajsetega stoletja.

Veličastna Nemeza je groteskna pripoved o Sidrovem premagovanju časa in strasti, o iskanju smrti in hrepenenju po … – želji, življenju, kajpak ljubezni in venomer spet tudi smrti. Kot v kakem maliganskem deliriju se nenehno opoteka med zgodbarstvom in vsaj kvazistrokovnim vpletanjem vseh mogočih družbeno-zgodovinskih, znanstveno-tehnoloških motivov, drobcev, namigov, bistrcev, simbolov – – –

Zbirka mikrozgodb Brada za dva prinaša sto žanrskih mojstrovin, ki z ironijo in nežnostjo ponujajo pogled na erotiko vsakodnevnih prizorov gejevskega življenja v času grinda. Zbiratelji enonočnih avantur, zagovorniki monogamije, zakrknjeni romantiki in pristaši poliamorije so le nekateri od junakov, ki jih najdemo v tej provokativni zbirki, s katero je Lawrence Schimel ponovno dokazal neverjetno bogastvo svoje domišljije. Avtor, ki je že dvakrat prejel Lambda Literary Awar, v svoji knjigi oriše zapleten čustveni in sentimentalni zemljevid, ki zagovarja spolnost v vseh svojih različicah, s tem pa ponuja domiselno in pogumno hvalnico življenju brez predsodkov.

Avtorica je predhodnim romanom Ona in LeOn, Iskalec src, Onstran vsakdana in Adam dodala še zbirko kratke proze Sezuti maček in druge zgodbe za odrasle.Zgodbe opisujejo dogodke iz življenja na videz običajnih ljudi: podjetnika, zaksista, računovodje, medicinske sestre, porodnice in upokojenke. V zakulisju vsakdana se razkriva njihova posebna intima - najpristnejša čutenja kot strast, ranljivost, nepopolnost, želje in hrepenenje ter občutek za dobro in slabo. Zgodbe se v stilu novele vzpenjajo proti vrhuncu, nato postopno upadajo do končnega, nepričakovanega razpleta.

Poljski pisatelj, slikar in grafik Bruno Schulz se je rodil leta 1892 v Drohobyczu v meščanski židovski družini. Študiral je arhitekturo v Lvovu, vendar študija ni dokončal. Od leta 1924 je bil zaposlen kot gimnazijski učitelj risanja v domačem mestu. Izdal je dve zbirki proze, Cimetaste trgovine (1934) in Sanatorij Pri peščeni uri (1937), za izgubljenega velja njegov roman Mesija. Izdelal je serijo grafik z naslovom Malikovalska knjiga in razstavljal na skupinskih razstavah. Skupaj s S. I. Witkiewiczem in W. Gombrowiczem šteje med tri najpomembnejše poljske prozne moderniste. Njegova lirična, groteskna in fantastična proza še danes velja za nepreseženo v pretanjeni, izjemno bogati rabi poljskega literarnega jezika. Umrl je pod gestapovskimi streli leta 1942 v Drohobyczu.

Knjiga zajema dvanajst krajših in daljših pripovedi avstrijskega pisatelja Thomasa Bernharda, objavljenih med letoma 1960 in 1971. Gre za zbirko najbolj emblematičnih primerkov kratke proze avtorjevega zgodnjega obdobja, v katerem je že razvil svoj nezamenljivi pripovedni slog, ki se giblje v registru igre maničnih ponovitev in divjih prevračanj vsega izrečenega ter slovi po briljantno črnem smislu za humor. Bernhard tudi v svoji krajši prozi pisanje in jezik uporabi kot strategijo preživetja in sredstvo za boj proti bolezni in smrti, podobno kot v romanih pa tudi tu spretno prepleta avtobiografsko s fiktivnim in se kritično spoprijema s pojmom družine, medčloveškimi odnosi, temnimi stranmi avstrijske preteklosti in sedanjosti ter tragikomičnostjo človekove eksistence nasploh. V teh pripovedih se njegovi zabavno-godrnjavi liki sprehajajo po zakotnem avstrijskem podeželju, po Dunaju, pa tudi po italijanski Tirolski ter se tako ali drugače sprašujejo, kot pravi tudi eden od naslovov: »Je to tragedija? Je to komedija?«

"Čeravno je celo poletje spal na stelji v na pol posrti lopi, so vaške opravljivke že od prvega dne širile govorice, da se postavni praporščak Rudolf vsako noč prikrade v izbo Olge Dimitrovne in tik do sončnega vzhoda spi v njeni postelji, najbrž pa tudi kaj drugega počne, ker če ne, se rdečih lic in pokajočega zdravja Olge Dimitrovne ne da razložiti. Govorilo se je, da čeprav se čez dan obnašata, kot da sta si tujca, se čez noč prelevita v zakonca. Vsekakor se je prebivalstvo Starikina, ki so bile v glavnem ženske, te pa v glavnem vdove, razdelilo približno na pol; polovica jih je menila, da gre za greh, ki bi ga bilo treba končati, druga polovica pa jih je menila, da ima Olga Dimitrovna prav, ko si je vzela nadomestnega sina, ki zanjo tako lepo skrbi, za povrh pa je pomoč še celi vasi."
- odlomek iz zgodbe "Kolhoz Starikino, Sovjetska zveza".

Raúl Zurita (1950) je študiral gradbeništvo, prve pesmi pa je objavil že v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja. Leta 1979 je skupaj z nekaterimi drugimi čilskimi umetniki ustanovil umetniško aktivistično gibanje CADA (Colectivo de acciones de arte), katerega delovanje je bilo usmerjeno v politično umetnost, s katero so se upirali Pinochetovemu diktatorskemu režimu.