Na Slovenskem je zakoreninjeno prepričanje, da o naravi ni potrebno povedati kaj več, kot nam ponujajo dejstva, in da literarnost besedila le zamegljuje njegovo sporočilnost. Šele potreba po prevrednotenju po človekovi meri prikrojenih resnic o naravi ponuja priložnost za naravi prijazen nagovor. Leposlovje se je v nasprotju z znanostjo sposobno postaviti na drugo stran, vsaj za trenutek gledati na svet z očmi rastlin in živali.

Marko včasih od strahu ne ve zase, takrat čistore sliši, kako trava rase. Ne mara teme in miši. Sicer pravi, da se ne boji, a kaj, ko zraven miži.

Spoznavanje slovenske abecede skozi igro in sliko. Knjiga za bodoče bralce.

Pojma, kot sta ''vrt'' in ''park'', večino ljudi navdajata s prijetnimi občutki in asociacijami. Običajno ju povezujemo z nečim lepim, prijetnim, celo romantičnim – od bibličnega ''rajskega vrta'' naprej. Vendar če bi kdo vprašal, kateri zgodovinski vrtovi in parki pri nas so vredni ogleda, bi bili verjetno kar malo v zadregi. Imamo znamenite in lepo vzdrževane gradove, cerkve in samostane – ampak vrtove?! Verjetno bi nam najprej prišel na misel Volčji Potok, ki ga mnogi obiskujejo zelo pogosto, verjetno bi se spomnili še na ljubljanski Tivoli ali na mariborski park.

Neustavljiv nemir, da bi ujel bežen in neponovljiv trenutek iz življenja živali, brž ko se na kratkem sprehodu ponudi priložnost, in globoko hrepenenje, da zaključim uspešno fotografiranje, na katerega sem se pripravljal in ustvarjal več mesecev, sta energiji, s katerima me je očarala naravoslovna fotografija, je v uvodu h knjigi zapisal avtor Boris Kozinc.

V neznani deželi brezskrbi
nikogar nič ne skrbi,
tam se ves čas godijo
brezskrbne stvari.

V knjigi Otrok vetra, so zgodbe, ki pripovedujejo o vrelcu življenja. Sicer pravljične, vendar se v njih skriva odsev resničnega trenutka, ki ga skušamo spet in spet razumeti. V našem neskončnem iskanju smisla življenja se izgubljamo v stranskih poteh in pozabljamo, da je smisel v tistem, kar radi počnemo, v ljubezni in domišljiji, v sanjah in presenečenjih, ali v veri, da zmoremo nekaj, za kar smo mislili, da ne bomo nikoli zmogli.

Knjiga, ki bi jo morali prebrati vsi profesorji, vsi učitelji in vsi starši! Mami kravi se je utrnila ideja: '' Napisala bom knjigo v imenu vseh, mladičkov in staršev, ki so se kdaj povsem po nepotrebnem počutili slabo v šoli! Mogoče bo komu lažje, mogoče se bo kaj spremenilo. Pa čeprav nimam pojma kako napisati to knjigo! Pa čeprav jo bodo kritizirali! Pa čeprav... Važen je namen!'' Gospe okrog nje so bile navdušene nad idejo, kar je njen načrt samo še podkrepilo.

Na triangel sem ter tja snežna sova zacinglja, da sred nočnih tišin zazveni kot spomin iz davnin en komaj slišen ''cin'', pa dolgo nič, potem pa spet en komaj slišen ''cin''.

Po Marinimarini je to že druga otroška slikanica Matjaža Pikala in ilustratorke Ane Šalamun.
Prevedena je v tri svetovne jezike.