Avtorji monografije obravnavajo vpliv cenzure na književnost in kulturo sploh na Slovenskem od 16. do 19. stoletja. Nina Ditmajer predstavlja prepovedane, v veliki meri protestantske knjige, ki so jih vsebovale knjižnice samostanov na Spodnjem Štajerskem. Tri poglavja soposvečena 17. stoletju: Luka Vidmar opisuje recepcijo del Libertina Ferranteja Pallavicina, Monika Deželak Trojar se ukvarja s prepovedanimi mariološkimi deli Janeza Ludvika Schönlebna, Boris Golec pa analizira avtocenzuro Janeza Vajkarda Valvasorja. Naslednja poglavja predstavljajo posledice razsvetljenske cenzure na Kranjskem: Martija Ogrin blokado slovenskih poznobaročnih rokopisov, Andrej Pastar razcvet knjigotrštva in časopisja, Sonja Svoljšak pa razširjenost del prepovedanih filozofov in političnih teoretikov. Zadnji poglavji bralca seznanita s spremembami 19. stoletja: Marko Juvan na novo premisli vlogo cenzorja v predmračni dobi na primeru Kopitarjeve cenzure Kranjske čbelice, Marijan Dović pa analizira srečanja tedanjih slovenskih literatov s cesarsko cenzuro.

Ime Isaaca Newtona je sopomenka za znanstveno revolucijo na področjih optike, matematike in fizike. Njegova pojmovanja mnogo bolje razumemo, če se zavedamo, da je razmišljal v kontekstu mehanicistične filozofije narave, in če poznamo njegov miselni razvoj. V Izbranih spisih I so prevedena nekatera od Newtonovih najpomembnejših zgodnjih besedil. Izbor iz njegovih študentskih beležk, naslovljenih »Nekatera filozofska vprašanja«, osvetljuje njegovo zanimanje za tedanjo mehanicistično filozofijo. »Nova teorija o svetlobi in barvah« je bilo Newtonovo prvo objavljeno besedilo in je spodbudil burno polemiko o naravi svetlobe in vlogi hipotez v filozofiji narave. V »Hipotezi o svetlobi«, »O etru in zraku« in »Pismu Robertu Boylu« je razvil razmišljanja o tem, kaj je materija in kako deluje na mikro ravni. Enkrat v tem zgodnjem obdobju pa je Newton po vsej verjetnosti napisal tudi svoj najobsežnejši in najbolj razdelan obračun z osnovnimi koncepti Descartesove fizike in metafizike, neobjavljeni rokopis De gravitatione, v katerem je skozi kritiko Descartesa razvil svoje pojmovanje gibanja, narave prostora in telesa ter vloge Boga v naravnem svetu.

Poenostavljeno lahko rečemo, da se je moderni slovenski narod začel kot kulturni projekt Žige Zoisa. Osnovna os je knjižna slovenščina kot eden od slovanskih jezikov. Knjiga opisuje, od kod so govorci slovanskega jezika v naš prostor prišli, kje in kdaj so nastali Slovani. Skozi zgodovino dolgih dob nato opazuje razmerje med govorci jezika, politično oblastjo ter še zlasti Cerkvijo kot institucijo z univerzalno ideologijo, ki kot taka nikakor ne spodbuja lokalnih identitet. Hkrati knjiga opozarja na tisočletne korenine slovenstva, pri čemer pa njegovo sedanje stanje ni samoumeven nasledek preteklosti, še manj nastavek samoumevne prihodnosti. Avtor se zaveda, da si končno podobo preteklosti vedno ustvari bralec sam. Zato ga nenehno spodbuja k lastnemu razmišljanju z izzivalnimi ilustracijami. Avtor ne pričakuje strinjanja, želi pa si, da bi bralci sami našli nekatere vzročne povezave in si povrnili izgubljeni spomin.

Čeprav se zdita pojma funkcije in funkcionalizma v arhitekturi v sodobnem strokovnem diskurzu tako rekoč samoumevna, imata bogato zgodovino razumevanja in interpretacij ter nikakor nista enoznačna. Knjiga prinaša pet besedil iz obdobja od konca 19. do konca 20. stoletja. V članku Louisa H. Sullivana »Visoka poslovna stavba, premišljena iz umetniškega vidika«, prvikrat naletimo na definicijo, da forma (vselej) sledi funkciji, ki pa izraža tudi zahtevo po poetični razsežnosti arhitekture in potrjuje etično držo arhitekta.

Poklicna kategorija zdravnikov v slovenskem prostoru je za raziskovalce preteklosti zanimiva, ker so bili zdravniki kot eni prvih izobražencev zlasti v času pred drugo svetovno vojno podobno kot pravniki močno vpeti v javno delovanje v svojih lokalnih okoljih, kjer so ostali v kolektivnem spominu v enaki meri ali celo bolj zaradi javnega delovanja kot zaradi osnovne profesije. Tematske monografije o slovenskih osebnostih vsebinsko tesno navezujemo na delo Novega Slovenskega biografskega leksikona, posamezni prispevki zato v osnovnih obrisih sledijo strukturi biografskega gesla, s poudarkom na kulturnozgodovinski perspektivi pa so avtorji na suhoparne biografske podatke prepričljivo pripeli široko dinamiko barvitih življenj posameznikov in obenem odpirali poglede tudi na svoja različna osebna, poklicna idr. razmerja do obravnavanih osebnosti.

Monografija Kje pa vas jezik žuli? prinaša na empirični metodi oz. uporabniški izkušnji pripravljen izbor jezikovnih zadreg, ki se izkazujejo na različnih ravneh jezikovne zgradbe: na izrazni ravni, na skladenjsko-pomenski in besedilni ravni. Ne odstira pa le problematičnih poglavij v jezikovnem sistemu, temveč sega tudi na področja stilistike in normativnosti, torej vrednotenja jezikovnih prvin glede na tradicionalne sisteme socialne- in funkcijske zvrstnosti, na gibanje znotraj jezika in na tihe spremembe v elektronski dobi, ki jih sodobno jezikoslovje lahko že zaznava in tudi opisuje.

Monografija v časovni razdalji od nekdanjih igrcev do pojava radia obravnava različne skupine potujočih pevcev na Slovenskem, analizira njihovo ustvarjalnost in opazuje spreminjanje njihovih družbenih vlog. Z upoštevanjem primarnih virov, z naslanjanjem na neznana ali prezrta pričevanja in s kritičnim premislekom omogoča nov pogled ne le na pesemsko ustvarjalnost, temveč tudi na družbo, v kateri je ta nastajala.

Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev.