Dr. Katarina Šmid, znanstvena sodelavka in docentka Univerze na Primorskem ter odlična poznavalka antične umetnosti, je v knjižnici o Orfejevem spomeniku osvetlila enega najbolj občudovanih spoemnikov na Slovenskem, ki opominja na čase, ko se je Ptuj imenoval Poetovio in bil mnogo večji in pomembnejši, kot je dandanašnji. Monumentalna nagrobna stela enega od mestnih veljakov morda še vedno stoji na svojem prvotnem mestu, od srednjega veka do sredine 19. stoletja pa je služila za pranger. Izjemen spomenik rimskega kiparstva je vzbujal pozornost že v 16. stoletju, v novejšem času pa skorajda ni bilo poglobljenih razprav o njem. Katarina Šmid je podrobno preučila reliefne upodobitve, jih primerjala s sorodnimi motivi na drugih antičnih umetninah, podvomila je o pravilnem branju danes komajda še vidnega napisa, predlagala novo datiranje veličastnega pomnika antične Petovione ter hkrati opozorila na nujne ukrepe za njegovo ohranitev.

Druga, dopolnjena in pregledana izdaja Farmacevtskega terminološkega slovarja vsebuje 6453 strokovnih izrazov z različnih farmacevtskih področij (farmacevtska kemija, farmacevtska tehnologija, farmakognozija, farmakokinetika, homeopatija, imunologija, lekarniška farmacija, medicinski pripomočki, zgodovina farmacije ipd.). Besedilo prve izdaje slovarja iz leta 2011 je bilo v celoti pregledano, pri čemer je bilo dopolnjenih 1160 definicij. Dodanih je bilo 1035 novih slovarskih sestavkov, zlasti s področja farmacevtske tehnologije, farmakognozije in zgodovine farmacije.

Achille Mbembe je eden najprodornejših teoretikov globalnega kapitalističnega neoliberalnega sveta. Rodil se je leta 1957 v nekdanji francoski koloniji Kamerun, izobraževal se je v Franciji in doktoriral iz zgodovine na Sorboni. Danes poučuje na Inštitutu za družbene in ekonomske raziskave Wits (Istitute for Social and Economic Researc, WISER) na Univerzi Witwatersrand v Johannesburgu v Južnaafriški republiki. Kot neizprosen kritik zahodne dominacije v času postkolonializma, ki razvija in nadaljuje klasično prelomno delo Frantza Fanona, sodi med ključne figure kritične misli danes. Objavil je več knjig, Kritika črnskega uma je doslej njegovo najodmevnejše, v več jezikov prevedeno delo.

Druga izdaja knjige arheologa dr. Ivana Šprajca je prvoosebna pripoved o raziskovanju na območju Majev v jugovzhodni Mehiki do leta 2014. Za skoraj tretjino razširjena knjiga uglednega strokovnjaka, ki je leta 2009 prvič izšla v slovenščini in bila kasneje prevedena v nemščino, v tisku pa je tudi angleška izdaja, je pustolovska pripoved, v kateri se vrstijo berljive dogodivščine, težave, nevarnosti in zmagoslavja, kot jih doživlja arheolog v tropskem gozdu.

Znanstvena monografija Oktobrska revolucija 1917—2017: med izkušnjo, interpretacijo in poetizacijo je dragocen pogled ne le v zgodovino, temveč tudi v socialne napetosti neoliberalnega kapitalizma današnjega časa. Na podlagi svežih pristopov predoči analizo, usklajeno z raziskovalnimi smernicami v okoljih, ki se mnogo bolj posvečajo vprašanjem globalne zgodovine, kot se slovensko.

V znanstveni monografiji so nanizani slovenski igralci in igralke ter režiserji in režiserke, ki jih povezuje prestopanje ustaljenih predstav o gledališču. Zbrane biografske študije govorijo tudi o meji med hladno zavezanostjo znanstveni obravnavi in tisto težko merljivo, težko ulovljivo in še težje opredeljivo dimenzijo nevidno bivajočega v človeških odnosih, ki v obliki tesnih ali ohlapnih socialnih mrež bistveno opredeljuje ne le vsakokratna osebna, ampak tudi družbena razmerja.

Kot je v recenziji zapisal izr. prof. dr. Gorazd Bajc, postajajo pomembni jubileji vidnih zgodovinarjev že tradicionalne priložnosti poklona slavljencu v obliki znanstvenih prispevkov kolegov in kolegic, ki so z njim plodno sodelovali oziroma to še vedno počnejo.

Druga knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega Voduškovo publicistiko: literarne eseje, članke, kritike in refleksije. Najobsežnejša je študija o Ivanu Cankarju, ki je izšla tudi v samostojni knjigi leta 1937. Pri kritiki in poznejši literarni zgodovini ni naletela na dober odmev, saj so jo ocenili za vsebinski torzo, ki je s psihološke plati nakazal bistvene probleme Cankarjeve poetike do leta 1910 (odnos do naroda, domovine, umetnosti, tujstva, Boga, ljubezni), ostal pa je ta odmev brez analize poglavitne Voduškove teze, tj. prepričanja, da je mati pri Cankarju glavni objekt ljubezenske erotike. Vodušek je tezo nakazal v analizi Podob iz sanj, ki pa je v knjigo ni vključil, tako da je študija ostala tudi brez sinteze.

V monografiji so na podlagi slovenske slovstvene folklore analizirani prikazi različnih tujcev, ki so bili prisotni na slovenskem ozemlju v preteklosti ali pa so prisotni še danes. Kljub pogosto stereotipizirani podobi tujcev, je raziskava pokazala, da se v pripovedih skriva izredna globina in kompleksnost, predvsem pa ta podoba pove več o Nas kot o Njih. Monografija prinaša teoretski pregled dosedanjih raziskav o drugosti v folkloristiki ter izbrane primere Drugih iz slovenske folklore umešča v širši mednarodni okvir s folklorističnega, antropološkega in zgodovinskega zornega kota. Zgodbe o Turkih, Napoleonovih Francozih in Hunih odražajo preplet zgodovinskih dejstev, arhetipskih predstav o nevarnih tujcih in ideoloških vplivov. Te povedke so močno vpete v fizični prostor in kot materializirani opomniki na njeno preteklost krepijo identitetno pripadnost predstavnikov skupnosti. Prikaz zgodovinskih agresorjev v slovenskem izročilu je seveda nekoliko drugačen od prikaza Judov in Romov, s katerimi so bili prebivalci slovenskega ozemlja v povsem drugačnem stiku.