Gradivo v četrti knjigi odstira nenavaden vpogled v pisateljev atelje: v njegove rokopisne dramske osnutke in delovne zapiske od odmevne uprizoritve Afere v okviru alternativnega Odra 57 do pisanja Kongresa. Razkriva vztrajno prodiranje umetnika in filozofa v navzkrižju utopičnih in pragmatičnih slinic v slovenski družbi v 60. letih 20. stoletja, njegovo kritičnost do porevolucijskega avtokratskega oblastništva tako dogmatičnega kakor reformističnega toka, predvsem pa njegovo razbiranje vloge in aktivizma intelektualcev. Priča o pisateljevem grajenju dialoga in dramatičnih spopadov kot najznačilnejših prvin v njegovi dramaturgiji, pa tudi o sosledju v oblikovanju glavnih tipov dramskih oseb, recimo politika Reformista in intelektualca Opozicionalca oz. Kontrapolitika. In potrjuje, kako si dramatik v skladu s svojim prepričanjem o ontološki funkciji gledališča prizadeva, da bi sam in z njim tudi gledalec ravnala sebi zvesto in neprilagodljivo sredi družbenih, etičnih pa osebnih zagat in perspektiv.

Božo Vodušek (1905–1978) kljub majhnemu številu pesniških objav (nekaj nad 100) velja za modernega klasika slovenske poezije. Prva knjiga Zbranega dela obsega vso Voduškovo poezijo, tako natisnjeno (knjižno in revijalno) kot rokopisno (mladostne pesmi). Glavnina teh pesmi je nastala v 20. in 30. letih 20. stoletja, nekaj pa še v 50. letih – potem pa je Vodušek opustil pisanje izvirne poezije in se posvetil predvsem prevajanju (zlasti Goethejevega Fausta, Baudelairja in nekaterih evropskih modernističnih pesnikov). Pesnik je objavil prav vse pesmi, ki jih je napisal; velika večina jih je ohranjena tudi v tipkopisu ali rokopisu v zapuščini, zlasti povojne pesmi pa nazorno izpričujejo genezo Voduškovega pesnjenja. V obsežnem komentarju so povzeti kritiški odmevi o njegovi poeziji, posamične študije in literarnozgodovinska dognanja; izredno številne so diplomske naloge o posamičnih značilnostih pesnikovega opusa, umeščenega v sočasno literarno dogajanje ali slovensko pesniško tradicijo. Poudariti je treba zlasti obdelavo pesnika kot sonetista, pa tudi dejstvo, da je bil Vodušek sorazmerno nezaželen v šolskih čitankah.

Kako se prevažamo po cestah in vedemo v prometu? Kako lahko spreminjamo vozniške navade in spodbujamo bolj okoljsko odgovorne načine prevoza? To sta dve izhodiščni vprašanji, na kateri odgovarja zbornik, v katerem se avtorice in avtorji problematike vožnje, prometa, transporta in mobilnosti lotevajo celotno, namesto z enega zornega kota, kot je bilo to doslej bolj pogosto. Avtorice in avtorji predstavijo, kako lahko pri raziskovanju prepletemo kvalitativne in kvantitativne pristope, kako uporabni so intervjuji pri razumevanju udobja med vožnjo, kakšno moč ima etnografija pri spoznavanju načina življenja voznikov, kateri tehnološki pripomočki in pristopi so najbolj uporabni za analizo načinov vožnje z avtomobilom, kako lahko raziskujemo vozila in promet z analizo jezika, kako promet s psihološkega vidika izboljša in poslabša naš način življenja ter kako lahko spodbujamo okolju prijazne navade in prakse, in to tako na cesti kot tudi nasploh v življenju.

Obsežna znanstvena monografija obravnava zgodovino čustev, tj. ljubezni, morale in spolnosti. Gre za spremenjeno in združeno besedilo dveh knjig, ki jih je avtor izdal leta 2015 in 2016 pod skupnim imenom »Zgodovina morale«. Vsebina se osredotoča v obdobje med 8. in 19. stoletjem in s številnimi primeri iz arhivskih pisnih in materialnih virov posega v vse predele današnje Slovenije in v soseščino

Knjiga Kar tresla se je od lepote je 50. knjiga iz zbirke Glasovi. V branje in razmislek ponuja 551 folklornih pripovedi iz Selške doline: iz dolinskih krajev ob Selški Sori ter hribovskih vasi in zaselkov ob njenih pritokih.Pripovedi so razvrščene v enajst poglavij: pravljice, bajčne, vražljive, strašljive, razlagalne, legendne, zgodovinske, etnološke, socialne, anekdote ter šaljive povedke. Večinoma sledijo živemu govoru in so zapisane v narečju, v knjižnem jeziku pa le tiste, pri katerih zaradi različnih razlogov narečni zapis ni bil mogoč. V pripovedih iz Zgornje in Spodnje Sorice, Zgornjih in Spodnjih Danj ter Zabrda še vedno živijo besede ali besedne zveze, ki so se ohranile iz časa nemške naselitve tega dela ozemlja v 13. stoletju.

Arheološko najdišče na hribu Molnik v zaledju Ljubljane je že dolgo znano. Sistematične raziskave so potekale v 80. in 90. letih dvajsetega stoletja, vodil pa jih je arheolog Ivan Puš, nekdanji sodelavec Mestnega muzeja v Ljubljani. Na samem vrhu hriba so ohranjeni nasipi in naselbinske terase, v bližnji okolici so bili na petih mestih odkriti plani in gomilni pokopi iz starejše železne dobe ter nekaj najdb iz poznejšega časa.

V monografiji so predstavljene besedotvorne in pomenotvorne zmožnosti glagolov, ki označujejo zaznavanje s petimi čuti: vidom, sluhom, vohom, tipom in okusom. Delo temelji na stopenjski metodologiji, ki raziskovanje binarnega odnosa med motivirajočo in motivirano besedo razširi na odnos med netvorjeno besedo in vsemi njenimi neposrednimi in posrednimi tvorjenkami.

Zvonjenje in pritrkavanje sta dragoceni del slovenske kulturne dediščine, kar se kaže v izjemno bogatem izrazju, ki je odraz vpetosti pojmov v stvarnosti. Slovar prinaša 1037 izrazov s področij ljubiteljskega in strokovnega ukvarjanja z zvonjenjem in pritrkavanjem. Zvonove razkriva kot vsestransko glasbilo kulturne, etnomuzikološke, umetniške in v primerih, ko gre za zvonove starejše letnice, tudi zgodovinske vrednosti. Poleg sodobnega izrazja, med katerimi je veliko narečnih besed, delno prinaša pretekle izraze, sega pa tudi v slovenski zamejski prostor. Enojezičnost razlagalnega terminološkega slovarja je presežena z dodanimi angleškimi ustreznicami in z obrnjenim angleško-slovenskim slovarjem. S tem se ponuja možnost, da se s posebnostmi slovenskega zvonjenja in pritrkavanja seznanijo tudi poznavalci v mednarodnem prostoru. Slovar je namenjen strokovnjakom z vseh raznovrstnih področij, ki jih zvonjenje vsebuje, ljubiteljem zvonjenja in pritrkavanja, pritrkovalcem samim in drugim, ki jih privlačijo zvoki naših zvočnih krajin. Želeti je, da bi slovar spodbudil nove tovrstne raziskave in da bi zvonoslovje dobilo ustrezno mesto v okviru stroke in znanosti.

Marijanca Ajša Vižintin v znanstveni monografiji Medkulturna vzgoja in izobraževanje analizira politike vključevanja za priseljence, razvoj večkulturne in medkulturne pedagogike, soočanje s predsodki in njihovo preseganje, odpira vprašanje sestavljene identitete, pojasnjuje, od kod in zakaj prihajajo otroci priseljenci v Slovenijo. V drugem delu predstavlja inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja, sestavljen iz sedmih kriterijev: 1. medkulturnost kot pedagoško-didaktično načelo, 2. sistemska podpora pri vključevanju otrok priseljencev, 3. učitelji z razvijajočo se medkulturno zmožnostjo, 4. razvoj zavedanja o večkulturni družbi pri vseh učnih predmetih, 5. medkulturni dialog na šoli, 6. sodelovanje s (starši) priseljenci, 7. sodelovanje z lokalno skupnostjo.