Zvonjenje in pritrkavanje sta dragoceni del slovenske kulturne dediščine, kar se kaže v izjemno bogatem izrazju, ki je odraz vpetosti pojmov v stvarnosti. Slovar prinaša 1037 izrazov s področij ljubiteljskega in strokovnega ukvarjanja z zvonjenjem in pritrkavanjem. Zvonove razkriva kot vsestransko glasbilo kulturne, etnomuzikološke, umetniške in v primerih, ko gre za zvonove starejše letnice, tudi zgodovinske vrednosti. Poleg sodobnega izrazja, med katerimi je veliko narečnih besed, delno prinaša pretekle izraze, sega pa tudi v slovenski zamejski prostor. Enojezičnost razlagalnega terminološkega slovarja je presežena z dodanimi angleškimi ustreznicami in z obrnjenim angleško-slovenskim slovarjem. S tem se ponuja možnost, da se s posebnostmi slovenskega zvonjenja in pritrkavanja seznanijo tudi poznavalci v mednarodnem prostoru. Slovar je namenjen strokovnjakom z vseh raznovrstnih področij, ki jih zvonjenje vsebuje, ljubiteljem zvonjenja in pritrkavanja, pritrkovalcem samim in drugim, ki jih privlačijo zvoki naših zvočnih krajin. Želeti je, da bi slovar spodbudil nove tovrstne raziskave in da bi zvonoslovje dobilo ustrezno mesto v okviru stroke in znanosti.

Marijanca Ajša Vižintin v znanstveni monografiji Medkulturna vzgoja in izobraževanje analizira politike vključevanja za priseljence, razvoj večkulturne in medkulturne pedagogike, soočanje s predsodki in njihovo preseganje, odpira vprašanje sestavljene identitete, pojasnjuje, od kod in zakaj prihajajo otroci priseljenci v Slovenijo. V drugem delu predstavlja inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja, sestavljen iz sedmih kriterijev: 1. medkulturnost kot pedagoško-didaktično načelo, 2. sistemska podpora pri vključevanju otrok priseljencev, 3. učitelji z razvijajočo se medkulturno zmožnostjo, 4. razvoj zavedanja o večkulturni družbi pri vseh učnih predmetih, 5. medkulturni dialog na šoli, 6. sodelovanje s (starši) priseljenci, 7. sodelovanje z lokalno skupnostjo.

Novembra 2016 je minilo 250 let od smrti enega najznamenitejših vojskovodij v Habsburški monarhiji – feldmaršala Josefa grofa Radetzkega (1766–1858). Veliki zmagovalec bitk pri Custozi (1848) in Novari (1849) je bil pojem zmagovitega poveljnika in njegov lik je prerasel v legendo. Njegovo ime danes povezujemo v največji meri zgolj z avstrijsko zgodovino in z znamenito Radetzkyjevo koračnico, manj znano pa je, da je bil tesno povezan tudi s slovensko zgodovino. Sorodstvene vezi so ga pripeljale na Kranjsko, kjer je bil lastnik dveh grajskih stavb (dvorca Neuhaus v Tržiču in gradu Podturn/Tivoli v Ljubljani), v Ljubljani je imel celo dva javna spomenika, pa tudi sicer je bil vse do leta 1918 močno zasidran v slovenskem kolektivnem spominu, zlasti med vojaštvom. Monografija »Felmdaršal Radetzky in Slovenci« tako v 9 prispevkih različnih avtorjev predstavlja raznovrstne vezi med Radetzkim in slovenskim prostorom nekoč in danes, njegovo kariero, družino pa tudi recepcijo Radetzkyjeve koračnice v slovenski zgodovini.

Razpad filologije se kar naprej popravlja z nastankom novih interdisciplinarnih ved, med njimi je tudi etnolingvistika. Ta se je posebno dobro ukoreninila v slavistiki posebej z rusko in poljsko šolo. Medtem ko se prva po zaslugi Nikite N. Tolstoja in Svetlane Tolstaje z diahrono metodo usmerja v preteklost tja do mitologije, se druga pod vodstvom Jerzyja Bartmińskega spogleduje s kognitivnim jezikoslovjem in jo s sinhronim pristopom bolj privlačijo sodobne teme. Etnolingvistika po slovensko skuša v posameznih poglavjih slediti njuni metodologiji, še prej pa ozavestiti vlogo revije Wörter und Sachen (1909 >) do nastopa nacizma in Matije Murka pri konstituiranju novo imenovane stroke. Poleg tega ne želi prezreti posebnih okoliščin, v katerih se slovenski jezik na vseh štirih straneh neba bojuje za svoj obstoj.

Z odprtjem internih mej v EU in zavoljo hitrega razvoja lahko dostopne navigacijske tehnologije je v okviru Mediterana opaziti naraščanje števila ljudi iz zahodne Evrope, ki so razvili poseben življenjski stil – združevanje dela, potovanja in vsakdanjega življenja na jadrnicah. V knjigi so etnografsko osvetljena sledeča vprašanja: Kako konceptualizirati te nove oblike gibanj, ki zavzemajo neudobno, vmesno pozicijo med standardnimi dihotomijami znotraj migracijskih študij kot tudi širše družbenih ved: notranje / mednarodne migracije; začasne / trajne migracije; migracije / turizem? Kako teoretično in metodološko umestiti tovrstne posameznike, ki so statistično pogosto nevidni in za katere se zdi, da se uspejo izognejo standardnim kategorizacijam mobilnih oseb (migrant, turist)? V iskanju odgovorov na zgoraj zastavljena vprašanja avtorica s pomočjo etnografske metode raziskuje povezavo med morjem, imaginariji morja in življenjsko-stilskimi migracijami. V ospredje postavlja šest etnografskih portretov, skozi katere osvetljuje podrobnosti iz življenj posameznikov v daljšem časovnem obdobju, imaginarije morja in fizične izkušnje z morskim okoljem.
Na ta način lahko bolje razumem pričakovanja, aspiracije in izkušnje pomorskih življenjsko-stilskih migrantov in poglobimo razprave o začasnem nepripadanju v praksi.

Monografija prinaša prvo temeljno raziskavo o Janezu Ludviku Schönlebnu (1618–1681), pomembnem kranjskem zgodovinarju, pridigarju, teologu in polihistorju, ki kljub svoji veličini in pomembnosti za slovenski in širši evropski prostor do sedaj še ni bil deležen celostne obravnave. Podrobno predstavlja njegovo življenjsko pot in pojasnjuje mnoge vidike njegovega življenja, ki so bili doslej neznani ali slabo poznani. Biografskemu delu sledi pregled celotnega Schönlebnovega opusa, v katerem so zbrani vsi njegovi doslej odkriti natisnjeni in rokopisni, ohranjeni in neohranjeni spisi. Zadnja dva vsebinska sklopa monografije se osredotočata na Schönlebnov zgodovinopisni in govorniški ter pridigarski opus. V ospredju prikaza so njegova najpomembnejša natisnjena dela z omenjenih dveh področij, upoštevano pa je tudi obsežno rokopisno gradivo. Monografija prinaša oceno Schönlebna kot zgodovinarja in pridigarja ter opozarja na pomembno prehodno vlogo (J. V. Valvasor, J. G. Dolničar, J. Svetokriški, J. Basar), ki jo je odigral na obeh področjih

V sedmem zvezku vodnikov po Sloveniji je predstavljenih šest ekskurzij Ljubljanskega geografskega društva, izvedenih med septembrom 2012 in novembrom 2014, dodana je še ekskurzija Geomorfološkega društva Slovenije iz marca 2012. Vsaka ekskurzija je tematsko posebna, tako da se medsebojno dopolnjujejo v raznolik kolaž, ki dokazuje, kako široko je geografsko obzorje. Prva nas popelje na Banjšice in v Čepovanski dol, druga nas seznani z raznovrstnimi pokrajinskimi, zgodovinskimi in umetnostnimi prvinami Selške doline in njenega hribovitega obrobja, tretja nas vodi na vzhod države, v Obsotelje in Kozjansko, četrta po Dravinjski dolini in tamkajšnjih učnih poligonih, na peti se podrobneje seznanjamo z našo najbolj razvojno zaostalo pokrajino Goričkim, predzadnja, šesta, je namenjena predvsem sprehodu skozi polpreteklo zgodovino orožja v Parku vojaške zgodovine v Pivki, zadnja pa nas podrobno seznanja z manj znanimi kraškimi pojavi na flišu in meritvami erozije v flišni slovenski Sivi Istri

Knjiga prispeva nove uvide k raziskavam na področju antropologije (po)socializma, kulture potrošnje, spola in spomina. Temelji na pričevanju sogovornic in sogovornikov, ki ponudijo vpogled v “strukturo občutenja" socialističnega obdobja skozi prakso potrošnje, iz katere se zrcalijo kompleksne ekonomske in politične dinamike ter raznoliki disciplinski režimi na eni strani in razumevanje moči, upora in emancipacije na drugi. Avtorica vzpostavi kritično distanco do pristopa, ki obravnava socializem kot totalitarizem in pokaže, da socialistične politike niso bile preprosto diktirane od zgoraj, ampak izpogajane med državo in državljani/državljankami, pri čemer pa se ženska potrošnica v socializmu ni zgolj odzivala na družbene prepreke in ovire zgodovine, ampak je aktivno soustvarjala družbeni čas. S preučevanjem tega, kako so potrošniki in potrošnice interpretirali in ustvarjali medsebojne povezave med materialnimi predmeti, moralnim ugledom in (samo)spoštovanjem, knjiga pokaže tudi določene specifične prvine slovenskega in jugoslovanskega razvoja evropskih držav po 2. svetovni vojni.

Monografija prikazuje zgodovino evropske umetne glasbe v obdobju baroka. V vsebinskem smislu ima tri obsežnejše dele: prvi je posvečen epohalnim novostim v italijanski glasbi na prehodu v 17. stol.; drugi opisuje glasbo v 17. stol. v štirih glasbeno najpomembnejših evropskih deželah (Italija, nemške dežele, Francija, Anglija), tretji pa glasbo v prvi polovici 18. stol., ko je mogoče opaziti določeno ustalitev internacionalno uveljavljenih žanrov in glasbenih oblik. V delu se prepletajo različne vsebinske sestavine: opisano je glasbeno življenje v posameznih zgodovinskih okoljih; na to se navezujejo prikazi glasbenih žanrov; opisane so posamezne zgodovinske glasbene oblike, njihov nastanek in razvoj; prikazana je vrsta skladateljskih osebnosti; slednjič vključuje monografija vrsto analitično-kritiških opisov posameznih izbranih kompozicij, ki ilustrirajo glasbene oblike, žanre in skladateljske osebnosti.