Kako se prevažamo po cestah in vedemo v prometu? Kako lahko spreminjamo vozniške navade in spodbujamo bolj okoljsko odgovorne načine prevoza? To sta dve izhodiščni vprašanji, na kateri odgovarja zbornik, v katerem se avtorice in avtorji problematike vožnje, prometa, transporta in mobilnosti lotevajo celotno, namesto z enega zornega kota, kot je bilo to doslej bolj pogosto. Avtorice in avtorji predstavijo, kako lahko pri raziskovanju prepletemo kvalitativne in kvantitativne pristope, kako uporabni so intervjuji pri razumevanju udobja med vožnjo, kakšno moč ima etnografija pri spoznavanju načina življenja voznikov, kateri tehnološki pripomočki in pristopi so najbolj uporabni za analizo načinov vožnje z avtomobilom, kako lahko raziskujemo vozila in promet z analizo jezika, kako promet s psihološkega vidika izboljša in poslabša naš način življenja ter kako lahko spodbujamo okolju prijazne navade in prakse, in to tako na cesti kot tudi nasploh v življenju.

Obsežna znanstvena monografija obravnava zgodovino čustev, tj. ljubezni, morale in spolnosti. Gre za spremenjeno in združeno besedilo dveh knjig, ki jih je avtor izdal leta 2015 in 2016 pod skupnim imenom »Zgodovina morale«. Vsebina se osredotoča v obdobje med 8. in 19. stoletjem in s številnimi primeri iz arhivskih pisnih in materialnih virov posega v vse predele današnje Slovenije in v soseščino

Knjiga Kar tresla se je od lepote je 50. knjiga iz zbirke Glasovi. V branje in razmislek ponuja 551 folklornih pripovedi iz Selške doline: iz dolinskih krajev ob Selški Sori ter hribovskih vasi in zaselkov ob njenih pritokih.Pripovedi so razvrščene v enajst poglavij: pravljice, bajčne, vražljive, strašljive, razlagalne, legendne, zgodovinske, etnološke, socialne, anekdote ter šaljive povedke. Večinoma sledijo živemu govoru in so zapisane v narečju, v knjižnem jeziku pa le tiste, pri katerih zaradi različnih razlogov narečni zapis ni bil mogoč. V pripovedih iz Zgornje in Spodnje Sorice, Zgornjih in Spodnjih Danj ter Zabrda še vedno živijo besede ali besedne zveze, ki so se ohranile iz časa nemške naselitve tega dela ozemlja v 13. stoletju.

Arheološko najdišče na hribu Molnik v zaledju Ljubljane je že dolgo znano. Sistematične raziskave so potekale v 80. in 90. letih dvajsetega stoletja, vodil pa jih je arheolog Ivan Puš, nekdanji sodelavec Mestnega muzeja v Ljubljani. Na samem vrhu hriba so ohranjeni nasipi in naselbinske terase, v bližnji okolici so bili na petih mestih odkriti plani in gomilni pokopi iz starejše železne dobe ter nekaj najdb iz poznejšega časa.

V monografiji so predstavljene besedotvorne in pomenotvorne zmožnosti glagolov, ki označujejo zaznavanje s petimi čuti: vidom, sluhom, vohom, tipom in okusom. Delo temelji na stopenjski metodologiji, ki raziskovanje binarnega odnosa med motivirajočo in motivirano besedo razširi na odnos med netvorjeno besedo in vsemi njenimi neposrednimi in posrednimi tvorjenkami.

Zvonjenje in pritrkavanje sta dragoceni del slovenske kulturne dediščine, kar se kaže v izjemno bogatem izrazju, ki je odraz vpetosti pojmov v stvarnosti. Slovar prinaša 1037 izrazov s področij ljubiteljskega in strokovnega ukvarjanja z zvonjenjem in pritrkavanjem. Zvonove razkriva kot vsestransko glasbilo kulturne, etnomuzikološke, umetniške in v primerih, ko gre za zvonove starejše letnice, tudi zgodovinske vrednosti. Poleg sodobnega izrazja, med katerimi je veliko narečnih besed, delno prinaša pretekle izraze, sega pa tudi v slovenski zamejski prostor. Enojezičnost razlagalnega terminološkega slovarja je presežena z dodanimi angleškimi ustreznicami in z obrnjenim angleško-slovenskim slovarjem. S tem se ponuja možnost, da se s posebnostmi slovenskega zvonjenja in pritrkavanja seznanijo tudi poznavalci v mednarodnem prostoru. Slovar je namenjen strokovnjakom z vseh raznovrstnih področij, ki jih zvonjenje vsebuje, ljubiteljem zvonjenja in pritrkavanja, pritrkovalcem samim in drugim, ki jih privlačijo zvoki naših zvočnih krajin. Želeti je, da bi slovar spodbudil nove tovrstne raziskave in da bi zvonoslovje dobilo ustrezno mesto v okviru stroke in znanosti.

Marijanca Ajša Vižintin v znanstveni monografiji Medkulturna vzgoja in izobraževanje analizira politike vključevanja za priseljence, razvoj večkulturne in medkulturne pedagogike, soočanje s predsodki in njihovo preseganje, odpira vprašanje sestavljene identitete, pojasnjuje, od kod in zakaj prihajajo otroci priseljenci v Slovenijo. V drugem delu predstavlja inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja, sestavljen iz sedmih kriterijev: 1. medkulturnost kot pedagoško-didaktično načelo, 2. sistemska podpora pri vključevanju otrok priseljencev, 3. učitelji z razvijajočo se medkulturno zmožnostjo, 4. razvoj zavedanja o večkulturni družbi pri vseh učnih predmetih, 5. medkulturni dialog na šoli, 6. sodelovanje s (starši) priseljenci, 7. sodelovanje z lokalno skupnostjo.

Novembra 2016 je minilo 250 let od smrti enega najznamenitejših vojskovodij v Habsburški monarhiji – feldmaršala Josefa grofa Radetzkega (1766–1858). Veliki zmagovalec bitk pri Custozi (1848) in Novari (1849) je bil pojem zmagovitega poveljnika in njegov lik je prerasel v legendo. Njegovo ime danes povezujemo v največji meri zgolj z avstrijsko zgodovino in z znamenito Radetzkyjevo koračnico, manj znano pa je, da je bil tesno povezan tudi s slovensko zgodovino. Sorodstvene vezi so ga pripeljale na Kranjsko, kjer je bil lastnik dveh grajskih stavb (dvorca Neuhaus v Tržiču in gradu Podturn/Tivoli v Ljubljani), v Ljubljani je imel celo dva javna spomenika, pa tudi sicer je bil vse do leta 1918 močno zasidran v slovenskem kolektivnem spominu, zlasti med vojaštvom. Monografija »Felmdaršal Radetzky in Slovenci« tako v 9 prispevkih različnih avtorjev predstavlja raznovrstne vezi med Radetzkim in slovenskim prostorom nekoč in danes, njegovo kariero, družino pa tudi recepcijo Radetzkyjeve koračnice v slovenski zgodovini.

Razpad filologije se kar naprej popravlja z nastankom novih interdisciplinarnih ved, med njimi je tudi etnolingvistika. Ta se je posebno dobro ukoreninila v slavistiki posebej z rusko in poljsko šolo. Medtem ko se prva po zaslugi Nikite N. Tolstoja in Svetlane Tolstaje z diahrono metodo usmerja v preteklost tja do mitologije, se druga pod vodstvom Jerzyja Bartmińskega spogleduje s kognitivnim jezikoslovjem in jo s sinhronim pristopom bolj privlačijo sodobne teme. Etnolingvistika po slovensko skuša v posameznih poglavjih slediti njuni metodologiji, še prej pa ozavestiti vlogo revije Wörter und Sachen (1909 >) do nastopa nacizma in Matije Murka pri konstituiranju novo imenovane stroke. Poleg tega ne želi prezreti posebnih okoliščin, v katerih se slovenski jezik na vseh štirih straneh neba bojuje za svoj obstoj.