Knjižna zbirka Umetnostna topografija Slovenije prinaša temeljne inventarne popise naše umetnostne dediščine. S strokovno besedo in sliko predstavlja vse, kar se je po slovenskih krajih zmetnostno zanimivega in pomenljivega ohranilo, opozarja pa tudi na tisto, kar bo dediščina šele postalo. Tako nam topografske knjige pomagajo spoznavati, ceniti in ohranjati dragocen del naše kulture in identitete.

Dr. Katarina Mohar se je kot dobra poznavalka opusa Slavka Pengova, freskanta, ki je na Bledu slikal tako v župnijski cerkvi sv. Martina kakor tudi v Vili Bled, ko je bila ta po drugi svetovni vojni Titova rezidenca, v knjižici lotila ne le predstavitve vsebine na socialističnih upodobitvah, temveč tudi bogate zgodovine spreminjanja prostora, na katerem stoji Vila Bled, opreme stavb in parka ter vsakokratnega (političnega) konteksta uporabe.

Avtor je zbral in interpretiral lepo število mikrotoponimov in priimkov u območja katastrske občine Dipalja vas (avtor uporablja mlajše variantno poimenovanje Lipalja vas), kot so izpričani v spisovnem in kartografskem katastrskem gradivu, nastalem med letoma 1813 in 1839 in hranjenem v Državnem arhivu v Gorici. Avtorju uspe prikazati jezikovno pisanost tega narodnostno mešanega območja, ki se kaže tudi v medsebojnem slovensko-italijansko-nemškem prevajanju zemljepisnih imen. Poljudnoznanstveni slog pisanja ne gre na škodo strokovnosti njegovih interpretacij. Besedilo /.../ je tehten prispevek k poznavanju imenske pokrajine in k zgodovinskemu domoznanstvu Kanalske doline.

Osrednji del monografije je analiza odrazov praslovanskih ijevskih samostalnikov moškega spola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Praslovanski ijevski samostalniki moškega spola se v tem obdobju lahko odražajo v ojevski (moški), ijevski ženski, ijevski moški (gospod, ljudje, deloma pot), ujevski (cirkumflektirane enozložnice) in ajevski sklanjatvi.

Četrta knjiga Zbranega dela Zofke Kveder prinaša neobjavljeno pripovedno prozo iz rokopisne zapuščine in dva romana: Nado, ki je izhajala le v reviji Slovan (1902 - 1904), in Njeno življenje (1914), ki je izšlo v knjižni obliki. Med vsemi svojimi slovenskimi besedili je pisateljica le ti dve označila kot romana; sta tudi njeni najdaljši besedili. V slovensko literaturo sta vnesla nov pogled na zakonsko in družinsko življenje, namreč pogled ljubeče žene in matere, ki v pripovedi dejansko deluje kot središče družine, vendar žal nima moči in vpliva, da bi družinsko življenje usmerjala po svojem čutu za dobro in pravično.

Monografija prikaže samosvoje pesniško žitje Jožeta Udoviča, ki je z ustvarjanjem poezije začel tik pred 2. svetovno vojno in nadaljeval v vojnem času. Poezija, ki je nastajala med vojno in v prvih letih po nji, je bila vpeta v usodno družbeno dogajanje, vezana na vojno tematiko, v poetološkem pogledu pa naslonjena na domačo tradicijo. France Pibernik nam pokaže, kako si je Udovič kmalu po vojni utrl pot do sodobne svetovne poezije in se zavzemal za modernizacijo slovenske pesniške ustvarjalnosti, sam pa našel stik z modernizmom in nadrealizmom, kar je v največji meri uveljavil v osrednji pesniški zbirki Ogledalo sanj (1961).

Raziskovanje srednjeveškega in novoveškega grobišča Župna cerkev v Kranju poteka z daljšimi vmesnimi prekinitvami od leta 1953. Med letoma 2010 in 2013 so bile izkopane vse površine v javni lasti, nekatere ponovno, druge prvič. Kljub temu še vedno niso bile arheološko izkopane vse površine, kjer so grobovi. Poleg notranjosti hiš je med neraziskanimi predeli zagotovo najpomembnejše prostor današnje mestne tržnice. Vendar nima smisla čakati z objavo na nedoločljiv trenutek v prihodnosti, ko se bodo zgodila še zadnja možna izkopavanja. Nasprotno! po več kot šestih desetletjih je skrajni čas, da se dosedanje najdbe in izsledke predstavi strokovni in siceršnji javnosti.

Na podlagi različnih kazalnikov smo ocenili kakovost bivalnega okolja v Ljubljani na začetku drugega desetletja 21. stoletja. Pojem bivalno okolje smo opredelili kot značilnosti stanovanja ter njegove ožje in širše okolice, ki so pomembne za zadovoljevanje splošnih človekovih potreb in opravljanje temeljnih človekovih funkcij.

Drugi del antologije Prevajalci o prevodu 2 – Od J. Modra do J. Milič se osredotoča na obdobje od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Prinaša spise o prevodnih vprašanjih, ki so jih prispevali slovenski prevajalci v desetletjih, ko se je književno prevajanje v kvantitativnem in pogosto tudi v kvalitativnem pogledu okrepilo, obenem pa se je močno povečal tudi obseg razmišljanja o prevodnih zadevah. Podobno kot prvi del istoimenske antologije tudi ta zvezek ponuja reprezentativen izbor raznovrstnih avtorefleksivnih, načelnih in programsko-kritičnih spisov o stanju in perspektivah slovenske prevodne književnosti. Delo uokvirja obsežna spremna predstavitev refleksije o prevajanju in prevodih v obravnavanem obdobju, ki prevodno dejavnost umešča v konkretne zgodovinske okoliščine. S svojo široko zastavitvijo je antologija pomemben prispevek k slovenski literarni in kulturni zgodovini ter prevodoslovju.

Šesti zvezek piranskih notarskih knjig prinaša znanstveno-kritično objavo ohranjenih fragmentov treh notarskih knjig iz edinstvenega gradiva piranske izpostave Pokrajinskega arhiva Koper. Gre za dele tretje, devete in desete knjige. Prvi vsebuje 255, drugi 22 in tretji 422 skrčenih latinskih predlog notarskih listin iz razdobja 1284 do 1296.