Različna prenovitvena gibanja v krščanstvu so v zadnjih desetletjih močno vplivala na melanezijske družbe in kulture. Čeprav imajo te družbe veliko željo po popolni transformaciji, naletijo v svojih prenovitvenih dejanjih na nepremostljivo oviro: trdno vez med načinom bivanja in kraji, kjer se to bivanje udejanja. Ljudje iz vasi Ambonwari v provinci Vzhodni Sepik na Papui Novi Gvineji se soočajo z enakim problemom, odkar je katoliško karizmatično gibanje decembra 1994 prišlo v vas.

Kocbekova esejistika se v desetletju 1941–1951 močno prevesi v programsko-politično pisanje, ki deloma še vztraja na nivoju družbenokritične esejistike, pogosto pa se že spušča na ravnino praktičnosporazumevalnih besedil (poročila, okrožnice, navodila, politični pamflet ipd.). Velika množina gradiva nam je narekovala delitev desete knjige na dve vsebinsko in časovno zaokroženi celoti.

Monografija o pesniku in teologu Vladimirju Truhlarju predstavi širok biografski svet mednarodnega učenjaka in barvit estetski, literarni svet zgodnjega slovenskega pesniškega modernista. Truhlarjevo Zbrano delo (I–III) je zajelo njegovo leposlovno delo v slovenskem jeziku, medtem ko obsežno znanstveno, teološko delo v nemščini, italijanščini ali latinščini ni moglo biti vključeno. Pibernikova monografija pa je lahko zajela celotno delo, v temeljnih potezah predstavi tudi teološki del opusa. Truhlarja je močno oblikovalo, da je večina njegove poezije nastajala v zdomstvu, torej v svobodnem zahodnoevropskem svetu. Tam je imel pesnik dostop do sodobne svetovne poezije in je pod njenim vplivom oblikoval izredno moderno, fluidno pesniško govorico. V globinah jo preveva izrazit biblični, krščanski navdih, ki podeljuje Truhlarju samotno, a suvereno individualnost v kontekstu sočasne slovenske poezije.

Zgodovina Brazilije Borisa Fausta je izčrpno in dostopno delo o preteklosti največje države Južne Amerike. Knjiga opisuje bogato zgodovino države od prihoda Portugalcev v novi svet v 16. stoletju in vse do začetka 21. stoletja. Zgodovina Brazilije pokriva obdobje skoraj pol tisočletja, Fausto pa opisuje politične, gospodarske in kulturne spremembe ter dogodke, ki so zaznamovali življenje v državi, ki se je iz avtoritarnega režima razvila v sodobno demokracijo. Dolg proces se je še posebej intenzivno odvijal od 19. stoletja naprej, pomembno pa ga je zaznamovala neodvisnost leta 1822 ter vzpostavitev etnično izjemno raznolike nacije s skupnim jezikom, ki temelji tudi na zapuščini uničenja domorodskih ljudstev, suženjstva ter množičnega priseljevanja. Zadnje obdobje brazilske zgodovine je popisal Faustov sin Sergio, politolog, ki je v ozir vzel brazilsko svetovno gospodarsko vlogo, demokratični razvoj ter izzive sodobnega časa.

Po izidu monografije (2015) o rodbini Valvasor od začetkov do ugasnitve rodbinskega imena je pričujoče delo drugo v zbirki Thesaurus memoriae. V ospredju sta polihistor Janez Vajkard v luči svojih prednikov in družinskega okolja ter njegovo celotno potomstvo do današnjih dni, za katero je do leta 2006 zmotno veljalo, da je najverjetneje usahnilo že v prvi generaciji in da Valvasor nima živečih potomcev.

V vodniku je predstavljenih devet ekskurzij s severozahodnega dela slovenskega zamejskega prostora. Razvrščene so v obratni smeri urinega kazalca. Šest (Ziljska dolina, Beljak z okoliškimi jezeri, Karavanke in Rož, Celovec in Gosposvetsko polje, južna pobočja Svinške planine in Velikovško čezdravje, Podjuna) jih v sodobnosti še lahko obravnavamo kot narodnostno mešana območja, dve območji (Labotska dolina, zgodovinski kraji severne Koroške) sta zaradi germanizacije ta status izgubili, območje pogorja Nockberge pa je že dolgo onstran severnega roba slovenskega narodnostnega ozemlja.

Knjiga obravnava opus Dragana Živadinova iz političnega, umetniškega, tehnoznastvenega in filozofskega vidika (predvsem prek filozofij Gillesa Delleuza, Friedricha Nietzscheja in Michela Foucaulta), in sicer skozi vse tri razvojne faze njegovega gledališča: Scipion Nasice (1983-1987), Rdeči pilot (1987-1990) in Noordung (1990-1995-2045). V središču zanimanja Živadinova je gledalec oziroma mehanizem njegove vključenosti v predstavo, zaradi česar so pri postgravitacijski umetnosti družbenopolitične, gledališkoumetniške in tehnoznanstvene strukture in strategije razumljene kot dispozitivi oziroma polja sil. Ne gre preprosto za režiranje gledaliških predstav, ampak za ustvarjanje konceptualne »celostne umetnine«, za katero je značilno predvsem to, da je procesualna. Živadinovovo gledališče ponavljanja se tako postavlja strogo nasproti meščanskemu gledališču reprezentacije: petdesetletni projektil Noordung::1995-2045 je konceptualiziran tako, da skozi kompleksno ponavljanje vsakih deset let proizvede lastno razliko, pri čemer je razlika generični del samega ponavljanja. Umetniški ustroj Noordung tako ne uprizarja nikogar drugega kot samega sebe, kar je tudi njegov najgloblji smisel.

Tretja knjiga Plinijevega Naravoslovja vključuje prevod knjig 9–11 in komentar k njim. V 9. knjigi pisec obravnava vodne živali (kiti, delfini, želve, različne vrste rib ipd.), v 10. knjigi pa ptice (noj, različne ujede, pav, detel, perutnina, različne ptice pevke in selivke, mitološke ptice, ptičja jajca, jajca drugih živali, nekatere posebnosti živalskega sveta ...).