V izdaji sta objavljeni dve dvozborski liturgični skladbi s prehoda 16. v 17. stoletje – Missa Exaudi Deus in Magnificat secundi toni. Njun avtor je Lambert de Sayve (1548/49–1614), franko-flamski skladatelj, ki je deloval v habsburških deželah. Sayvova maša temelji na sedemglasnem motetu Exaudi Deus Giovannija Gabrielija, medtem ko magnifikat ni osnovan na kateri izmed že obstoječih skladb in izkazuje spremembo v okusu spričo poudarjene zvočne barvitosti in slikanja besed. Glede na čas in prostor, v katerem je nastal kodeks, ki vsebuje obe skladbi (NUK, MS 343), ter spričo dejstva, da je Magnificat secundi toni Sayvov edini ohranjeni magnifikat, sta kompoziciji zelo verjetno deli, ki ju omenja eden izmed arhivskih zapisov iz leta 1604. V njem je omenjeno, da je Sayve posvetil novo mašo in magnifikat nadvojvodi Ferdinandu II. Pričujoča edicija je nastala v upanju, da bodo kvalitete, ki jih izkazujeta deli, morebiti le pokazale, da je Sayvov potop v pozabo nezaslužen ter da je celostna znanstvena obravnava njegovega opusa več kot potrebna.

Monografija kot prva preučuje svetno, tj. neredovno duhovščino iz neplemiških družin na slovenskem (etničnem) ozemlju od preloma iz 15. v 16. stoletje do začetka vladavine Jožefa II. leta 1780. Kariere na tisoče duhovnikov, ki so v tem obdobju delovali na Slovenskem, so predstavljene z vidika kariernih vzvodov na eni in izrazov (samo)reprezentacije na drugi strani. V prvem delu knjige so opisani dejavniki duhovniških napredovanj (družina, lokalno okolje, stiki z vplivnimi sorodniki in prijatelji, osebne sposobnosti, izobrazba, klerikom namenjene ustanove), v manjšem obsegu pa tudi karierno zaviralni dejavniki (ukrepi zaradi priležništva in pijančevanja, bolezen, starost ipd.). V drugem delu knjige je na podlagi analize zapuščinskih inventarjev in oporok tridesetih duhovnikov ter nekaterih nagrobnih in drugih napisov izpostavljeno vprašanje (samo)reprezentacije. Duhovniki na višjih položajih so se ponašali z dragocenejšimi predmeti, zapuščali radodarnejša volila in si postavljali imenitnejše spomenike, vendar pa med obravnavanimi primeri naletimo tudi na izstopajoče izjeme. Večji del knjige temelji na še neobjavljenih ali manj znanih primarnih virih.

Delo govori o poljsko-slovenskih prevodnih in širše književnih in kulturnih odnosih in ponuja samosvoj pogled na slovensko književnost, ki prihaja od zunaj. Obenem prinaša pomembno sintezo avtoričinega pristopa, v katerem se posrečeno združujeta izkušnja in vednost strokovnjakinje za literarno vedo in odprtost za različne smeri jezikoslovnega proučevanja besedil, vključno s kognitivnim jezikoslovjem. Iz razprav se izriše kompleksna panorama izmenjav med poljsko in slovensko književnostjo, pri katerih so glavni in v marsičem enakovredni akterji izbrani avtorji, ki se vpenjajo v čas od romantike do današnjih dni, in njihovi prevajalci. Skozi prevode se kažejo različne jezikovne senzibilnosti, intelektualni horizonti in interpretacijske usmeritve, hkrati pa tudi razkošje ubeseditvenega potenciala, značilno za situacije, v katerih se z izjemnimi literarnimi deli soočijo prevajalci, ki s svojim znanjem, izkustvom in pogosto drznostjo ustvarjajo in utrjujejo povezave med književnostmi in kulturami. Pričujoča knjiga nas kot svojevrsten vodnik popelje v te nove svetove.

Knjiga ('Zagovori in zagovarjanje: Študije o magičnem v vsakdanjem življenju') je skupno delo osemnajstih uglednih evropskih raziskovalcev verbalne magije in zdravljenja z zagovori. Prispevki so posvečeni fenomenološkim in teoretskim raziskavam zagovarjanja, pri čemer avtorji uporabljajo številne metodološke pristope in obravnavajo zelo različne teme, od vprašanj izvora ustnega izročila do recepcije in razširjenosti zagovarjanja. Osrednja tema raziskav je zagovarjanje, ki je najbolj poetična oblika besedne magije. Zagovori so v Evropi še vedno razširjen žanr in vsebujejo zelo stare elemente magije. Poleg pestrega metodološkega spektra zaobjemajo študije tudi široko geografsko območje: od Anglije do Rusije in Irana, vključujejo tudi Slovenijo.

Antologija Judovska država: temeljni dokumenti političnega sionizma prinaša spise šestih avtorjev, ki so ob koncu 19. stoletja odigrali ključno vlogo pri oblikovanju sionizma, ideologije in gibanja za narodno samoodločbo Judov v lastni domovini. Filozof Moses Hess, zdravnik Leon Pinsker, rabin Isaak Rülf, publicist Nathan Birnbaum, novinar Theodor Herzl ter kulturni kritik Max Nordau analizirajo ekonomsko bedo, družbeno izključenost, politično razdrobljenost in kulturno krizo Judov v Evropi in po svetu. Postavljajo tezo, da je vzrok judovske stiske anomalni položaj Judov kot naroda brez domovine. Zagovarjajo, da morajo Judje pridobiti neko ozemlje kot narodno last in tam ustanoviti avtonomno politično občestvo. Predlagajo tudi diplomatske in praktične načine za dosego tega cilja. Na podlagi teh idej se je na prelomu 19. in 20. stoletja razvilo sionistično gibanje, ki se je osredotočilo na Palestino kot judovsko domovino. Petdeset let kasneje je to gibanje doseglo ustanovitev države Izrael. Sionizem kot specifični judovski nacionalizem je bistven element moderne judovske zgodovine. Hkrati pa brusi razumevanje drugih nacionalizmov, zgodovinskih in sedanjih.

Leta 1928 se je Marthe Müller preselila v Berlin, v vznemirljivo in... metropolo. Kot študentka je v petih letih podoživela bedo in skrajnosti prelomnega obdobja; medtem, ko so se v kabarejih in salonih navduševali za ameriški jazz in seksualno svobodo, so gospodarska kriza in skrajni politični programi vklenili ulice.