Sredi 19. stoletja se je na Slovenskem začelo obdobje, znano kot doba velikih migracij. Takrat so, tako kot že prej druge dele Evrope, širši srednjeevropski prostor zajela množična migracijska gibanja. Do druge svetovne vojne je ozemlje današnje Slovenije za stalno zapustilo okrog 440.000 prebivalcev.

Pričujoča knjiga je nastala z namenom, da odgovori na vprašanje: ali je v arheoloških virih izpričano predkrščansko svetišče na Blejskem otoku? Blejski otok je imel poseben pomen za vsako lokalno skupnost, ki je kadarkoli živela ob Blejskem jezeru. Pisanje J. V. Valvasorja in A. T. Linharta je sloves otoka poneslo širše, dokončno pa ga je usidral v kulturno zavest Slovencev France Prešeren, ki je na otok v pesmi Krst pri Savici postavil Živin hram.

Po gospodarskih kazalnikih ima Velenje uspešno, izvozno usmerjeno gospodarstvo z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega. A kot vsa industrijska mesta v Evropi, je Velenje zelo ranljivo. Ta knjiga želi osvetliti vidike preobrazbe Velenja v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter pripraviti pregled razvojnih dejavnikov Velenja. Poudarek je na družbenih, kulturnih, prostorskih, okoljskih, gospodarskih in drugih vidikih mestnega razvoja ter kritičnem ovrednotenju bodočih razvojnih virov. Drugi poudarek je na izvirnosti in posebnosti določenih aktivnosti in pojavov, ki pripomorejo k večji ustvarjalnosti in prožnosti Velenja. Uvodnim razmišljanjem sledi predstavitev 16 raznolikih prispevkov v knjigi, ki kritično vrednotijo sedanje in prihodnje razvojne vire Velenja in njegove okolice. Prispevke so napisali tako domačini kot raziskovalci, ki so delali na projektu BRIGHT FUTURE, ki je odkrival mala industrijska mesta po Evropi. Iz vseh prispevkov razberemo dve glavni sporočili: pomen uporabe lastnih (endogenih) razvojnih virov in participativnega načina odločanja v prihodnje.

V publikaciji so objavljene ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva, izvedene med aprilom 2015 in majem 2019. Če posamezne prispevke skušamo razčleniti po njihovih poglavitnih značilnostih, lahko izpostavimo nekaj zanimivih spoznanj. Naj najprej izpostavimo njihovo osredotočenost v zahodnem delu Slovenije.

Vzpetina Korinjski hrib (728 metrov n.m.) leži severno od vasi Mali in Veliki Korinj v občini Ivančna Gorica v zahodnem delu Suhe Krajine. To je močno kraška pokrajina na obeh straneh doline zgornje Krke z malo površinskimi vodami. Izraziti kraški svet se razteza na zahodu do Dobrepolja in Male gore, na severu do izvira Krke ter na vzhodu do Temeniške doline. Na jugu se zaključi ori Soteski oziroma pri vznožju Kočevskega roga. Podnebje je zmerno celinsko, podlaga pa je sestavljena večinoma iz apnencev in nekaj dolomita. Glavno raastje v Suhi krajini so gabrovi, brezovi in bukovi gozdovi. Dolina reke Krke predstavlja glavno prometno povezavo tega prostora....iz uvoda.

Knjiga bogato dopolnjuje avtorjeve dosedanje raziskave dunajskih študentov s Kranjske. Obsežno analizo študentov/študentk iz Ljubljane, ki so študirali na dunajski univerzi med letoma 1392 in 1917, uvaja kratek opis univerzitetnega izobraževanja Ljubljančanov pred ustanovitvijo dunajske univerze leta 1365. Monografija bralcu odpira pogled na več stoletno vrsto ljubljanskih študentov/študentk, ki so analizirani kot skupina in predstavljeni v posameznih obdobjih z različnih vidikov, od študijskih smeri, socialne strukture, jezikovne pripadnosti, sorodstvenih razmerij, načina in trajanja študija, štipendij, stroškov in materialnih pogojev studija pa vse do študijskih združenj.

Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v "bližini oltarja", je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in sejeistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924 - 1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931 - 1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s kraščanskim eksistenciaizmom in personalizmom.

Tretja in zadnja knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega pisateljevo duhovnoidejno in politično publicistiko ter jezikoslovne spise. Vodušek je kot član mladinskega križarskega gibanja sredi 20. let začel sodelovati z revijo Križ na gori; v njej je objavil več esejev in refleksij (Pismo, Poslanica, Etika in politična miselnost Slovencev), v katerih je zagovarjal načela krščanske etike, zavračal psihologijo, metafiziko in politiko sodobnega Slovenca ter napovedoval federalno samostojnost Slovenije v okvirih unitaristične Jugoslavije. V začetku 30. let je objavil še Poglavje o narodni vzgoji in dvodelno razpravo Mladinski problem, v katerih je obračunal s »političnim katolicizmom« in terjal ločitev Cerkve od politike, saj se je katoliški tabor postavil v službo Slovenske ljudske stranke in papeške poslanice Quadragessimo anno (1931). Od srede 30. let pa se je Vodušek začel resno ukvarjati z jezikoslovjem. Ključna je njegova razprava Za preureditev nazora o jeziku (1933), v kateri je izhajal iz de Saussurjeve strukturalistične delitve na jezikovni sistem in govor ter iz načel Praškega lingvističnega krožka.