V Besedotvornem atlasu slovenskih narečij (BASN) je obravnavano besedje iz pomenskega polja kulturne rastline, zbrano v 93 krajevnih govorih iz vseh sedmih narečnih skupin slovenskega jezika. Besedje je diferencirano tako na besedotvorni kot na leksično-besedotvorni ravnini in razvrščeno v pet pomenskih sklopov: Divja sadna drevesa, Nadzemni deli kulturnih rastlin, Slama, Sadni mošt in Sadno žganje

Krivopete so divje žene z nazaj zasukanimi stopali, na Slovenskem znane le v folklori severozahodnega slovenskega etničnega prostora, predvsem Benečije in Zgornja Posočja. Avtorica jih postavi ob bok bajčnim bitjem z enako deformacijo stopal, ki jih najdemo v folklori posamičnih ljudstev na različnih koncih sveta.

Leta 1556 je luč sveta ugledala zanimiva knjižica, ki jo je v Baslu natisnil humanistični tiskar Oporinus (Johann Herbster, 1507–1568). Knjižica je obsegala dva spisa, katerih polni naslov se glasi "Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponovnem sklicu tridentinskega koncila?" in "Ali sme papež z orožjem in silo zapovedati protestantom, naj sprejmejo sklepe koncila?". Knjižica sila preprostega videza, ki je bila ravno pravšnjega formata, da jo je bilo mogoče skriti med poštnimi pošiljkami, nima nobene knjižne opreme: avtor je podpisan kot "papeški tajnik", ki se zavzema za mir. Knjižica, ki je pravzaprav dokument politične publicistike, pa je doživela številne ponatise: leta 1557 jo je b Königsbergu natisnil Hans Daubmann, leta 1559 v Augsburgu Valentin Otmar, še istega leta pa je izšla tudi v Pfortzheimu v tiskarni Georga Raba (lat. Corvinus). Pričujoča knjižna tematizacija obeh spisov je prva kritična izdaja izvirnika in prvi prevod s študijo.

V monografiji so predstavljeni krajevni govori v Sloveniji in na Hrvaškem, ki so v tradicionalni slovenski dialektologiji uvrščeni v severni del kostelskega narečja dolenjske narečne skupine slovenskega jezika. Razmejitev slovenskega (in hrvaškega) jezika in njunih narečij s politično mejo med Slovenijo in Hrvaško na tem območju je odraz izključno sociolingvistične, ne pa širše jezikoslovne presoje, ki bi upoštevala jezikovnorazvojne značilnosti teh govorov in jih razmejila na podlagi njihovega jezikovnozgodovinskega razvoja. Z definicijskimi lastnostmi slovenskega jezikovnega sistema se je skušalo dokazati hipotezo, da je del govorov, ki se trenutno uvrščajo v zahodno goransko podnarečje goranskega narečja hrvaškega jezika, lingvogenetsko gledano, del istega jezikovnega sistema kot severni del kostelskega narečja (po starem) oziroma čabranškega narečja (po novem), tj. del slovenskega jezikovnega sistema in ne hrvaškega kajkavskega. Sociolingvistični vidiki jezikovne ali narodnostne pripadnosti niso bili niti predmet zanimanja niti proučevanja.

Osnovna intenca za oblikovanje imaginarne skupine osebnosti, ki je ne povezuje niti čas niti področje ustvarjanja, temveč edinole mesto Maribor, je želja po oblikovanju podpornega okolja Novemu slovenskemu biografskemu leksikonu. Opazna slabša zastopanost osebnosti iz širšega mariborskega prostora v Slovenskem biografskem leksikonu, ki je izhajal med letoma 1925 in 1991, je posledica velikih družbenih pretresov v mariborskem mikroprostoru 20. stoletja, ki so povzročali povečano fluktuacijo prebivalstva, pa tudi hoten ali nehoten izbris celotnih skupin ljudi, če omenimo zgolj nemško skupnost ali ruske emigrante v Mariboru. Pričujoča besedila biografskih študij skušajo odpreti pogled na bolj ali manj pozabljene ljudi, ki so se rodili v Mariboru ali so v njem ustvarjali, nekateri vse življenje, drugim pa je bilo mesto le ena od življenjskih postaj. Obravnava najmlajše osebnosti tokratnega nabora, baletnega plesalca in koreografa Edwarda Cluga, želi biti opomnik, da je edino relevantno zgodovinopisje tisto, ki verodostojno odraža stvarnost tako, da neprenehoma vzpostavlja komunikacijo s sedanjostjo.

Kras v srednjeveškem pomenu – pokrajina med Furlanijo, Istro in Kranjsko – je imel od 13. stoletja samostojen političen razvoj. Vključuje strateške prelaze na cestah proti jadranskim pristaniščem in Italiji, zato je v poznem srednjem veku doživljal izredno dinamično obdobje. Za najpomembnejša gospostva in pristanišča so se spopadale številne sile severnojadransko-vzhodnoalpskega prostora: oglejski patriarhi, Andeški-Meranski, Spanheimi, Goriški, beneška republika, Habsburžani, Luksemburžani, Celjski, bavarski Wittelsbachi, Walseejci, Ogrska. Politična dinamika in spremljajoče vojaško dogajanje so bili skoraj nepregledni. V 15. stoletju si je cesar Friderik III. uspel podrediti večino Krasa, vojna z beneško republiko (1508–1516) pa je za tri stoletja zarisala zahodne meje in celotno Primorsko dokončno vključila v sklop ostalih habsburških dežel. V 15. stoletju je Kras oblikoval celo značilnosti samostojne dežele – prej geografski pojem je dobil politično vsebino. Kot »dežela v nastajanju« je funkcioniral še večji del 16. stoletja, dokler ni bil vključen v vojvodino Kranjsko. Knjiga pregledno oriše zapleteno politično/vojaško zgodovino regije in jo umešča v kontekst ostale slovenske in srednjeevropske zgodovine.

Ukrajinsko-slovenski slovar in njegova obrnjena slovensko-ukrajinska verzija, ki ju je sestavil Vladimir Dumka, obsegata 24.352 ukrajinskih in 22.515 slovenskih iztočnic. Redakcijo ukrajinskih slovarskih iztočnic je opravila ukrajinska kolegica doc. dr. Liudmyla Danylenko iz Inštituta za jezikoslovje O. O. Potebnje Nacionalne akademije znanosti Ukrajine, redakcijo slovenskih prevedkov in sploh slovenskega besedja pa dr. Silvo Torkar iz Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Slovar je z vidika ustreznosti prevedkov pregledala še stalna sodna tolmačka Natalija Glažar Berčič. Ukrajinski del slovarja se pretežno opira na enajstzvezkovni razlagalni slovar ukrajinskega jezika Словник української мови (1970–1981), slovenski pa na Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970–1991) in Slovenski pravopis (2001). Slovar je namenjen tako Slovencem, ki potujejo v Ukrajino in se želijo seznaniti z ukrajinščino, kot tudi vsem tistim iz Ukrajine, ki prihajajo v Slovenijo kot delavci ali sicer želijo spoznati slovenski jezik. Knjiga je prispevek k pristnejšim stikom med dvema narodoma in njunima kulturama.

Monografija z vidika slovaropisja prinaša tipologijo novejših samostalniških večbesednih leksemov s potencialnim terminološkim pomenom, zasnovano na teoriji ruskega jezikoslovca N. M. Šanskega, ki temelji na štirih jasno opredeljenih stopnjah pomenske zlitosti sestavin večbesednih leksemov. S pomočjo analize posameznih sestavin večbesednih leksemov z oblikoslovnega, skladenjskega in leksikalnopomenskega vidika so ugotovljene tipološke tendence, ki jih nakazujejo samostalniški večbesedni leksemi. Pri tipologiji je upoštevana vzročno-posledična zveza med stopnjo prenesenosti pomena (sestavin) večbesednega leksema ter med stopnjo pomenske zlitosti sestavin in s tem povezano leksikaliziranostjo, ustaljenostjo večbesednega leksema, ki se odraža tudi v omejeni povezovalnosti posameznih sestavin večbesednega leksema. Leksikalizirani ali neleksikalizirani metaforični in metonimični pomenski prenosi namreč prispevajo k novim pomenskoskladenjskim kombinacijam besed v besedni zvezi, k posledičnemu povezovanju njihovih pomenov v enotni pomen besedne zveze ter s tem k višji stopnji leksikaliziranosti in pomenske ustaljenosti večbesednega leksema

Monografija prinaša prvi celovit opis kategorije glagolskega vida v sodobni slovenščini. Izpostavljena in gradivno podrobno proučena sta zlasti medsebojno prepletena besedotvorni in pomenski vidik, na več mestih pa ju spremlja tudi skladenjski vidik. Čeprav je v slovenščini spreminjanje vida (dovršnik v nedovršnik ali obratno) pri prehajanju med različnimi situacijami v besedilu nekoliko manj izrazito kot npr. v ruščini, pa jo kategorija vida kljub temu izrazito zaznamuje. V SSKJ so bile tako ob veliki zbližanosti posameznih pomenov glagolov nasprotnega vida razlage usklajene tako, da se razlikujejo le v vidu. Za takšen odnos v vsaj enem pomenu glagolov nasprotnega vida se predlaga poimenovanje vidsko razmerje – pojavlja se ne le v odnosu med glagolskimi sestavljenkami in njihovimi izpeljankami (npr. sestaviti : sestavljati), temveč tudi med nepredponskimi nedovršniki in sestavljenkami s predponskimi obrazili z visokim vidskorazmernim potencialom (npr. kuhati : skuhati, brisati : pobrisati/obrisati, pisati : napisati; kašljati : zakašljati).

Prvemu delu Avstro-ogrske monarhije v besedi in podobi: Slovenci 1, Štajerska, Porabje in Prekmurje, Koroška (2016) sledi še drugi del prevodov poglavij, v katerih sta predstavljaeni Kranjska in Primorje. Knjigi zaokrožata podobo o Slovencih iz monumentalne knjižne serije »Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild«, ki jo je zasnoval nadvojvoda Rudolf in je izhajala v letih 1884–1902 na Dunaju.