Monografija je dialektološka predstavitev krajevnega govora Krope, ki je točka T202 Slovenskega lingvističnega atlasa. Delo je zgrajeno iz več poglavij: uvodnemu delu z zemljepisno-upravno in družbenozgodovinsko predstavitvijo Krope ter raziskovalnih metod in informantov sledi slovnični opis krajevnega govora.

Znanstvena monografija Oživljeni Vodnik: Razprave o Valentinu Vodniku želi počastiti dvestoletnico smrti pomembnega slovenskega razsvetljenca in polihistorja Valentina Vodnika (1758–1819), duhovnika in frančiškana, pesnika in prevajalca, jezikoslovca in profesorja, urednika in vodníka z vrsto prvenstev na različnih strokovnih področjih.

Rimsko zgodovinopisje se za razliko od grškega ni razvilo iz znanstvenega kriticizma, pač pa iz občega tradicionalizma, čigar spominske prakse so premoščale vrzel med zasebnim in javnim življenjem. Zato ni presenetljivo, da se je rimsko zgodovinopisje v svoji izvirni fazi (analistiki) uveljavilo kot senatorska literarna disciplina. Čeprav na prvi pogled deluje kroniško, je analistično zgodovinopisje tudi politično in državotvorno.

Avtorici žepnice o občinski palači v Novi Gorici sta dr. Alenka Di Battista, zaposlena na novogoriški enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, in dr. Katarina Mohar, docentka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, obe pa sta sodelavki Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU.

Podjetniška rodbina Tönnies je bila prisotna v slovenskem prostoru skorajda celo stoletje, od srede 19. do srede 20. stoletja. S svojim delom, zlasti z gradnjami različnih stavb je trajno zaznamovala prostor, fizični in družbeni. Kot podjetniki so bili močno vraščeni v ekonomski in socialni prostor Kranjske, kasneje tudi Slovenije.

Prehod sodobnih družb v digitalno stvarnost zastavlja veliko vprašanj humanističnim in družboslovnim raziskovalcem, med njimi tudi snovalcem znanstvenih obravnav biografskih vsebin. Raznovrstne spletne biografske platforme brez neodvisnih uredniških odborov ter vpliv družabnih omrežij, ki uporabnike spodbujajo k zaverovanosti v svoje lastne (svetove) biografije, počasi, a vztrajno preoblikuje tudi mesto, pomen in naravo biografskih študij.

Pričujoča feministična monografija vsebuje izbor etnografskih glasov najstnic in mlajših odraslih žensk Južne Koreje. Delo zajema skrivno razsežnost ženskih življenj, pod drobnogled jemlje svet nepričakovanih fizičnih in družbenih gibanj, dogodkov in izbruhov energije, ki v različnih merah zadevajo tisto, kar kulturne študije in feministična teorija najpogosteje opisujejo z izrazoma delovanje (agency) in odpor (resistance). Knjiga se spoprijema s pojmom transgresije (prestop, kršitev), poskusi locirati in predstaviti značilnosti južnokorejskih ženskih transgresij, in hkrati obravnava vprašanje doprinosa etnografije h kulturološkim intelektualnim projektom po afektivnem obratu.

V izdaji sta objavljeni dve dvozborski liturgični skladbi s prehoda 16. v 17. stoletje – Missa Exaudi Deus in Magnificat secundi toni. Njun avtor je Lambert de Sayve (1548/49–1614), franko-flamski skladatelj, ki je deloval v habsburških deželah. Sayvova maša temelji na sedemglasnem motetu Exaudi Deus Giovannija Gabrielija, medtem ko magnifikat ni osnovan na kateri izmed že obstoječih skladb in izkazuje spremembo v okusu spričo poudarjene zvočne barvitosti in slikanja besed. Glede na čas in prostor, v katerem je nastal kodeks, ki vsebuje obe skladbi (NUK, MS 343), ter spričo dejstva, da je Magnificat secundi toni Sayvov edini ohranjeni magnifikat, sta kompoziciji zelo verjetno deli, ki ju omenja eden izmed arhivskih zapisov iz leta 1604. V njem je omenjeno, da je Sayve posvetil novo mašo in magnifikat nadvojvodi Ferdinandu II. Pričujoča edicija je nastala v upanju, da bodo kvalitete, ki jih izkazujeta deli, morebiti le pokazale, da je Sayvov potop v pozabo nezaslužen ter da je celostna znanstvena obravnava njegovega opusa več kot potrebna.