Achille Mbembe je eden najprodornejših teoretikov globalnega kapitalističnega neoliberalnega sveta. Rodil se je leta 1957 v nekdanji francoski koloniji Kamerun, izobraževal se je v Franciji in doktoriral iz zgodovine na Sorboni. Danes poučuje na Inštitutu za družbene in ekonomske raziskave Wits (Istitute for Social and Economic Researc, WISER) na Univerzi Witwatersrand v Johannesburgu v Južnaafriški republiki. Kot neizprosen kritik zahodne dominacije v času postkolonializma, ki razvija in nadaljuje klasično prelomno delo Frantza Fanona, sodi med ključne figure kritične misli danes. Objavil je več knjig, Kritika črnskega uma je doslej njegovo najodmevnejše, v več jezikov prevedeno delo.

Druga izdaja knjige arheologa dr. Ivana Šprajca je prvoosebna pripoved o raziskovanju na območju Majev v jugovzhodni Mehiki do leta 2014. Za skoraj tretjino razširjena knjiga uglednega strokovnjaka, ki je leta 2009 prvič izšla v slovenščini in bila kasneje prevedena v nemščino, v tisku pa je tudi angleška izdaja, je pustolovska pripoved, v kateri se vrstijo berljive dogodivščine, težave, nevarnosti in zmagoslavja, kot jih doživlja arheolog v tropskem gozdu.

Znanstvena monografija Oktobrska revolucija 1917—2017: med izkušnjo, interpretacijo in poetizacijo je dragocen pogled ne le v zgodovino, temveč tudi v socialne napetosti neoliberalnega kapitalizma današnjega časa. Na podlagi svežih pristopov predoči analizo, usklajeno z raziskovalnimi smernicami v okoljih, ki se mnogo bolj posvečajo vprašanjem globalne zgodovine, kot se slovensko.

V znanstveni monografiji so nanizani slovenski igralci in igralke ter režiserji in režiserke, ki jih povezuje prestopanje ustaljenih predstav o gledališču. Zbrane biografske študije govorijo tudi o meji med hladno zavezanostjo znanstveni obravnavi in tisto težko merljivo, težko ulovljivo in še težje opredeljivo dimenzijo nevidno bivajočega v človeških odnosih, ki v obliki tesnih ali ohlapnih socialnih mrež bistveno opredeljuje ne le vsakokratna osebna, ampak tudi družbena razmerja.

Kot je v recenziji zapisal izr. prof. dr. Gorazd Bajc, postajajo pomembni jubileji vidnih zgodovinarjev že tradicionalne priložnosti poklona slavljencu v obliki znanstvenih prispevkov kolegov in kolegic, ki so z njim plodno sodelovali oziroma to še vedno počnejo.

Druga knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega Voduškovo publicistiko: literarne eseje, članke, kritike in refleksije. Najobsežnejša je študija o Ivanu Cankarju, ki je izšla tudi v samostojni knjigi leta 1937. Pri kritiki in poznejši literarni zgodovini ni naletela na dober odmev, saj so jo ocenili za vsebinski torzo, ki je s psihološke plati nakazal bistvene probleme Cankarjeve poetike do leta 1910 (odnos do naroda, domovine, umetnosti, tujstva, Boga, ljubezni), ostal pa je ta odmev brez analize poglavitne Voduškove teze, tj. prepričanja, da je mati pri Cankarju glavni objekt ljubezenske erotike. Vodušek je tezo nakazal v analizi Podob iz sanj, ki pa je v knjigo ni vključil, tako da je študija ostala tudi brez sinteze.

V monografiji so na podlagi slovenske slovstvene folklore analizirani prikazi različnih tujcev, ki so bili prisotni na slovenskem ozemlju v preteklosti ali pa so prisotni še danes. Kljub pogosto stereotipizirani podobi tujcev, je raziskava pokazala, da se v pripovedih skriva izredna globina in kompleksnost, predvsem pa ta podoba pove več o Nas kot o Njih. Monografija prinaša teoretski pregled dosedanjih raziskav o drugosti v folkloristiki ter izbrane primere Drugih iz slovenske folklore umešča v širši mednarodni okvir s folklorističnega, antropološkega in zgodovinskega zornega kota. Zgodbe o Turkih, Napoleonovih Francozih in Hunih odražajo preplet zgodovinskih dejstev, arhetipskih predstav o nevarnih tujcih in ideoloških vplivov. Te povedke so močno vpete v fizični prostor in kot materializirani opomniki na njeno preteklost krepijo identitetno pripadnost predstavnikov skupnosti. Prikaz zgodovinskih agresorjev v slovenskem izročilu je seveda nekoliko drugačen od prikaza Judov in Romov, s katerimi so bili prebivalci slovenskega ozemlja v povsem drugačnem stiku.

Knjiga predstavlja nov pristop k zgodovinski, etnološki in antropološki obravnavi slovenskega izseljevanja v Argentino. Kaj pomeni biti Slovenc v Argentini? Kako potomci slovenskih izseljencev vzpostavljajo svojo lastno identiteto v argentinskem kontekstu? To so glavna vprašanje knjige, ki se ukvarja s slovenskimi identifikacijami in skupnostmi v Argentini, tako da sledi različnim obdobjem priseljevanja v Argentino ter na tej podlagi analizira procese vzpostavljanja narodnih oziroma emigrantskih skupnostih in identitet glede na družbeno-kulturne in zgodovinsko-politične okoliščine. Delo temelji na etnografskem empiričnem raziskovanju, na metodi avtoetnografije in na antropološki analizi pridobljenega gradiva. Avtorica želi prikazati, da so identitete dinamične in heterogene, saj se identiteta »ne izgubi«, ampak v relacijskem kontekstu vključuje izbiro in razstavljanje razlikovalnih elementov, »diakritike« ali »znakov identitete«, ki omogočajo konfiguracijo meja.

Knjiga predstavlja vsevidna očesca, ki množice sodobnih posameznic in posameznikov gledajo z računalnikov, pametnih telefonov in drugih naprav. Razkriva, kaj vedo o njih spletni iskalniki in kako postanejo vidnejši s pomočjo novodobnih avtoportretov – selfijev. Z novega zornega kota osvetljuje mojstre razkazovanja, od zvezdnikov do politikov, ki živijo od svoje prepoznavnosti. Poleg tega pojasnjuje, zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno, da se milijoni naslajajo ob podobah ljudi, ki so slečeni do kože ali celo odrti in postavljeni na ogled.