Zametki znanstvenega preučevanjaslovenskega izseljevanja segajo v čas pred prvo svetovno vojno, ko je pojav dosegel svoj zgodovinski višek. V tridesetih letih 20. stoletja je preučevanje izseljenske tematike dobilo akademsko podlago in teoretično utemeljitev v okviru ljubljanske univerze. Sistematično raziskovanje slovenskega izseljenstva se je intenzivneje razvijalo od šestdesetih let dalje, se tematsko razvejalo in postalo področje sodelovanja raznih znanstvenih disciplin.

Drugi del knjige prinaša Kocbekovo programsko-politično ter širše kulturno in politično angažirano esejistično pisanje (eseji, govori, poslanice, članki idr.) iz zadnjih dveh vojnih in prvih povojnih let. V njih se razkriva premalo raziskana in poudarjena Kocbekova politična, celo državniška vloga, ki jo je imel dve leti v novo nastajajoči državi FLRJ, še pred tem pa kot neformalni državni pooblaščenec v Vatikanu, ko je kot revolucionar, ki je sprejemal aktivno sodelovanje z marksisti-leninisti, skušal tlakovati pot novi državi v povojni skupnosti evropskih držav. Prvi vzpon doseže Kocbekovo programsko-politično pisanje z govorom na Tivolskem kongresu (Fronta svobode na Slovenskem, 1945), ki je bil iztočnica za njegove nadaljne tovrstne spise. Temu sledi odmevni in verjetno že usodni govor na CK ZKS 4. oktobra 1946. Z njim je sprožil plaz pogroma, ki se je še stopnjeval po govoru o objektivnih subjektivnih pogojih slovenske svobode na zasedanju SNOS-a 9. novembra 1946. Uredniški komentar s tekstnokritičnimi opombami ob zaključku osvetljuje besedila prvega in drugega dela Desete knjige.

V monografiji je na podlagi arhivskih virov iz domačih in tujih srhivov predstavljeno Plečnikovo življenje, analiza uresničenih in neuresničenih projektov pa nam kaže izjemnost in enkratnost njegovega dela v širšem evropskem kontekstu. Posebno odliko knjige predstavlja tudi bogato slikovno gradivo, pri čemer ni odveč poudariti, da je fotografije posnel avtor sam.

Knjiga predstavlja izbrane tujce in njihove življenjske poti, na katerih so se srečali tudi z izjemnostjo slovenske dežele, njenega jezika in kulture. Medtem ko fragmentarno obnavlja slovensko zgodovino, tudi razkriva in vzpostavlja duhovno zgodovino nekega posameznika. Slednje se zdi, da je tisto najpomembnejše, ki se sicer izmika besedni enoznačnosti, vabi pa k branju.

Šestdesetletna izkopavanja (od 1953 do 2013) grobišča Župna cerkev v Kranju so odkrila skoraj 3000 grobov. V pričujoči monografiji je predstavljenih 1048 grobov, ki so jih našli med letoma 1972 in 2010. Izkopavanja je najprej (1972 in 1973, 862 grobov) vodil kustos Gorenjskega muzeja Andrej Valič, nato Milan Sagadin z ZVKD Kranj (od 1984 do 2001, 163 grobov), nazadnje pa Draško Josipovič (Magelan Skupina, d. o. o., od 2003 do 2010, 23 grobov). Obsežno poglavje predstavljajo vsi tisti predmeti z grobišča Kranj – Župna cerkev, ki nimajo podatkov o mestu najdbe.

Gradivo v četrti knjigi odstira nenavaden vpogled v pisateljev atelje: v njegove rokopisne dramske osnutke in delovne zapiske od odmevne uprizoritve Afere v okviru alternativnega Odra 57 do pisanja Kongresa. Razkriva vztrajno prodiranje umetnika in filozofa v navzkrižju utopičnih in pragmatičnih slinic v slovenski družbi v 60. letih 20. stoletja, njegovo kritičnost do porevolucijskega avtokratskega oblastništva tako dogmatičnega kakor reformističnega toka, predvsem pa njegovo razbiranje vloge in aktivizma intelektualcev. Priča o pisateljevem grajenju dialoga in dramatičnih spopadov kot najznačilnejših prvin v njegovi dramaturgiji, pa tudi o sosledju v oblikovanju glavnih tipov dramskih oseb, recimo politika Reformista in intelektualca Opozicionalca oz. Kontrapolitika. In potrjuje, kako si dramatik v skladu s svojim prepričanjem o ontološki funkciji gledališča prizadeva, da bi sam in z njim tudi gledalec ravnala sebi zvesto in neprilagodljivo sredi družbenih, etičnih pa osebnih zagat in perspektiv.

Božo Vodušek (1905–1978) kljub majhnemu številu pesniških objav (nekaj nad 100) velja za modernega klasika slovenske poezije. Prva knjiga Zbranega dela obsega vso Voduškovo poezijo, tako natisnjeno (knjižno in revijalno) kot rokopisno (mladostne pesmi). Glavnina teh pesmi je nastala v 20. in 30. letih 20. stoletja, nekaj pa še v 50. letih – potem pa je Vodušek opustil pisanje izvirne poezije in se posvetil predvsem prevajanju (zlasti Goethejevega Fausta, Baudelairja in nekaterih evropskih modernističnih pesnikov). Pesnik je objavil prav vse pesmi, ki jih je napisal; velika večina jih je ohranjena tudi v tipkopisu ali rokopisu v zapuščini, zlasti povojne pesmi pa nazorno izpričujejo genezo Voduškovega pesnjenja. V obsežnem komentarju so povzeti kritiški odmevi o njegovi poeziji, posamične študije in literarnozgodovinska dognanja; izredno številne so diplomske naloge o posamičnih značilnostih pesnikovega opusa, umeščenega v sočasno literarno dogajanje ali slovensko pesniško tradicijo. Poudariti je treba zlasti obdelavo pesnika kot sonetista, pa tudi dejstvo, da je bil Vodušek sorazmerno nezaželen v šolskih čitankah.

Kako se prevažamo po cestah in vedemo v prometu? Kako lahko spreminjamo vozniške navade in spodbujamo bolj okoljsko odgovorne načine prevoza? To sta dve izhodiščni vprašanji, na kateri odgovarja zbornik, v katerem se avtorice in avtorji problematike vožnje, prometa, transporta in mobilnosti lotevajo celotno, namesto z enega zornega kota, kot je bilo to doslej bolj pogosto. Avtorice in avtorji predstavijo, kako lahko pri raziskovanju prepletemo kvalitativne in kvantitativne pristope, kako uporabni so intervjuji pri razumevanju udobja med vožnjo, kakšno moč ima etnografija pri spoznavanju načina življenja voznikov, kateri tehnološki pripomočki in pristopi so najbolj uporabni za analizo načinov vožnje z avtomobilom, kako lahko raziskujemo vozila in promet z analizo jezika, kako promet s psihološkega vidika izboljša in poslabša naš način življenja ter kako lahko spodbujamo okolju prijazne navade in prakse, in to tako na cesti kot tudi nasploh v življenju.

Obsežna znanstvena monografija obravnava zgodovino čustev, tj. ljubezni, morale in spolnosti. Gre za spremenjeno in združeno besedilo dveh knjig, ki jih je avtor izdal leta 2015 in 2016 pod skupnim imenom »Zgodovina morale«. Vsebina se osredotoča v obdobje med 8. in 19. stoletjem in s številnimi primeri iz arhivskih pisnih in materialnih virov posega v vse predele današnje Slovenije in v soseščino