Delo govori o poljsko-slovenskih prevodnih in širše književnih in kulturnih odnosih in ponuja samosvoj pogled na slovensko književnost, ki prihaja od zunaj. Obenem prinaša pomembno sintezo avtoričinega pristopa, v katerem se posrečeno združujeta izkušnja in vednost strokovnjakinje za literarno vedo in odprtost za različne smeri jezikoslovnega proučevanja besedil, vključno s kognitivnim jezikoslovjem. Iz razprav se izriše kompleksna panorama izmenjav med poljsko in slovensko književnostjo, pri katerih so glavni in v marsičem enakovredni akterji izbrani avtorji, ki se vpenjajo v čas od romantike do današnjih dni, in njihovi prevajalci. Skozi prevode se kažejo različne jezikovne senzibilnosti, intelektualni horizonti in interpretacijske usmeritve, hkrati pa tudi razkošje ubeseditvenega potenciala, značilno za situacije, v katerih se z izjemnimi literarnimi deli soočijo prevajalci, ki s svojim znanjem, izkustvom in pogosto drznostjo ustvarjajo in utrjujejo povezave med književnostmi in kulturami. Pričujoča knjiga nas kot svojevrsten vodnik popelje v te nove svetove.

Knjiga ('Zagovori in zagovarjanje: Študije o magičnem v vsakdanjem življenju') je skupno delo osemnajstih uglednih evropskih raziskovalcev verbalne magije in zdravljenja z zagovori. Prispevki so posvečeni fenomenološkim in teoretskim raziskavam zagovarjanja, pri čemer avtorji uporabljajo številne metodološke pristope in obravnavajo zelo različne teme, od vprašanj izvora ustnega izročila do recepcije in razširjenosti zagovarjanja. Osrednja tema raziskav je zagovarjanje, ki je najbolj poetična oblika besedne magije. Zagovori so v Evropi še vedno razširjen žanr in vsebujejo zelo stare elemente magije. Poleg pestrega metodološkega spektra zaobjemajo študije tudi široko geografsko območje: od Anglije do Rusije in Irana, vključujejo tudi Slovenijo.

Antologija Judovska država: temeljni dokumenti političnega sionizma prinaša spise šestih avtorjev, ki so ob koncu 19. stoletja odigrali ključno vlogo pri oblikovanju sionizma, ideologije in gibanja za narodno samoodločbo Judov v lastni domovini. Filozof Moses Hess, zdravnik Leon Pinsker, rabin Isaak Rülf, publicist Nathan Birnbaum, novinar Theodor Herzl ter kulturni kritik Max Nordau analizirajo ekonomsko bedo, družbeno izključenost, politično razdrobljenost in kulturno krizo Judov v Evropi in po svetu. Postavljajo tezo, da je vzrok judovske stiske anomalni položaj Judov kot naroda brez domovine. Zagovarjajo, da morajo Judje pridobiti neko ozemlje kot narodno last in tam ustanoviti avtonomno politično občestvo. Predlagajo tudi diplomatske in praktične načine za dosego tega cilja. Na podlagi teh idej se je na prelomu 19. in 20. stoletja razvilo sionistično gibanje, ki se je osredotočilo na Palestino kot judovsko domovino. Petdeset let kasneje je to gibanje doseglo ustanovitev države Izrael. Sionizem kot specifični judovski nacionalizem je bistven element moderne judovske zgodovine. Hkrati pa brusi razumevanje drugih nacionalizmov, zgodovinskih in sedanjih.

Leta 1928 se je Marthe Müller preselila v Berlin, v vznemirljivo in... metropolo. Kot študentka je v petih letih podoživela bedo in skrajnosti prelomnega obdobja; medtem, ko so se v kabarejih in salonih navduševali za ameriški jazz in seksualno svobodo, so gospodarska kriza in skrajni politični programi vklenili ulice.

Bedenice so tretja knjiga, ki jo avtor posveča Koprivi na Krasu. V njej ima glavno besedo pokojni etnolog in slovstveni folklorist Milko Matičetov mednarodnega slovesa, ki je zapustil ogromno neobjavljenih zapisov iz Koprive in kraške okolice. Obsežnost, bogastvo in pestrost teh domoznanskih, etnografskih in folklorističnih zapiskov, ki so nastajali od njegovih mladih let dalje, so narekovali še eno zajetno knjigo, katere poglavitna vsebina sega od zgodovinskih izročil iz starih in polpreteklih časov ter folklornih in drugih ljudskih pripovedi, zgodb, pronicljivih portretov vaščanov in vaščank do raznih anekdot, pravljic, pesmi, molitev, pregovorov, rekov, vaških špotljivk, starih narečnih besed in drugega drobiža. Njegova rokopisna zapuščina je dopolnjena s prepisi tonskih posnetkov pripovedovalcev in pevcev iz Koprive, ki jih je prispeval Glasbenonarodopisni inštitut iz Ljubljane, avtor knjige pa jo je še obogatil z živim kraškim izročilom ter s sorodnimi zapisi in objavami drugih avtorjev, med katerimi je treba posebej omeniti zapiske avberskega župnika Virgila Ščeka. S to knjigo je sklenjena trilogija o Koprivi, ki obsega materialno, družbeno in duhovno kulturo kraških ljudi

Namen obravnave je predstaviti in opredeliti. katere besed(ic)e nastopajo v vlogah prostih morfemov, na katere polnopomenske besede se ti prosti morfemi navadno pomensko in skladenjsko navezujejo in kakšna in kolikšna je vloga prostih morfemov v slovenščini. Na vsa ta vprašanja vsaj do neke mere odgovarjajo obstoječi slovnični in slovarski priročniki, za prepoznavanje in razumevanje prostih morfemov pa je verjetno koristna ciljna obravnava, ki skuša čim bolj celovito zaobjeti pojav prostomorfemskosti v slovenščini. Namen te obravnave je tudi do neke mere usmeriti nadaljne slovnične in slovarske predstavitve prostih morfemov v čim bolj jasno prepoznavanje pojava prostomorfemskosti. Ta pojav namreč do neke mere rahlja meje leksemov in odločilno vpliva na pomenska in slovnična razmerja med leksemi, s tem pa sogradi in sooblikuje slovensko skladnjo.

Lepota dolenjske pokrajine, rodovitna ravnina, vinorodni griči in gozdnati hribi so stoletja dolgo privabljali cerkveno in posvetno gospodo, ki je krojila pestro zgodovino, domačemu življu pa z njo in ujmami povezane boljše in slabše čase. da zadnjih ni bilo malo, pričajo pretresljive socialne pripovedi, a kot blažitev trpljenja tudi številne anekdote in šaljive pripovedi, posebnost pa so morda tiste, ki izkazujejo zelo pretanjen občutek za jezik, za pomen in zven besed, s katerimi lahko zvito nadvladajo kogar koli. Prav to želi poudariti naslov knjige Naruobe prav, kajti nič ni nujno tako, kot je videti na prvi pogled.

Dr. Katarina Šmid, znanstvena sodelavka in docentka Univerze na Primorskem ter odlična poznavalka antične umetnosti, je v knjižnici o Orfejevem spomeniku osvetlila enega najbolj občudovanih spoemnikov na Slovenskem, ki opominja na čase, ko se je Ptuj imenoval Poetovio in bil mnogo večji in pomembnejši, kot je dandanašnji. Monumentalna nagrobna stela enega od mestnih veljakov morda še vedno stoji na svojem prvotnem mestu, od srednjega veka do sredine 19. stoletja pa je služila za pranger. Izjemen spomenik rimskega kiparstva je vzbujal pozornost že v 16. stoletju, v novejšem času pa skorajda ni bilo poglobljenih razprav o njem. Katarina Šmid je podrobno preučila reliefne upodobitve, jih primerjala s sorodnimi motivi na drugih antičnih umetninah, podvomila je o pravilnem branju danes komajda še vidnega napisa, predlagala novo datiranje veličastnega pomnika antične Petovione ter hkrati opozorila na nujne ukrepe za njegovo ohranitev.