»Naučiti se branja in pisanja, prirejenega prav za slepe, je ena izmed najvažnejših točk v izobrazbi slepega.« To je citat Minke Skabernè (1882–1965), pobudnice in ustanoviteljice prve slovenske knjižnice za slepe, ki ponazarja njeno vseživljenjsko prostovoljno delo. Monografija s postavljanjem Minkinega življenja in dela v zgodovinski kontekst ustrezno ovrednoti njen prispevek k skrbi za slepe in njeno vlogo v razvoju njihovega izobraževanja. Ob preglednih študijah o njenem šolanju in službovanju (Tatjana Hojan), vlogi v razvoju skrbi za slepe na Slovenskem (Aleksandra Serše) in delu za knjižnico slepih (Petra Testen), ki jih uokvirjata pregled ženskega gibanja in dobrodelnosti na prelomu stoletja (Irena Selišnik) ter oris rodbine Skaberne (Tone Smolej), so v knjigi ponatisnjena tudi Minkina temeljna besedila, s katerimi je tvorno vplivala na ustanovitev Zavoda za slepe v Ljubljani in orala ledino v razvoju skrbstva za slepe na Slovenskem. Zbrano slikovno gradivo Minko Skaberne umešča v krog družine, sodelavcev in prijateljev. Knjiga je izšla ob 100-letnici Knjižnice slepih in slabovidnih, ki v priznanje njenih prizadevanj za to ranljivo skupino nosi njeno ime.

Monografija Vi čuvarji ste obmejni osvetljuje dejavnike in procese, ki so v 19. stoletju vplivali na poudarjanje narodne identifikacije kmečkih prebivalcev Goriških brd. Narodni aktivisti so poleg rabe slovenskega jezika v šoli in cerkvi in opredeljevanja za slovenski pogovorni jezik na popisih posebej spodbujali Brice k izražanju identifikacije s petjem slovenskih »narodnih« pesmi. Zato so pospeševali delovanje pevskih zborov in poskušali iztrebiti petje neslovenskih pesmi – predvsem furlanskih in italijanskih. Na pevsko dejavnost izven okvira društev je pomembno vplival način življenja prebivalstva, ki ga je močno zaznamoval sistem zakupništva, t. i. kolonat. Knjiga poleg obravnave narodnih identifikacij kmečkega prebivalstva obmejnih območij na osnovi t. i. ljudske kulture predstavi tudi raziskovanje ljudskih pesmi v Goriških brdih, med katerimi so imele posebno mesto narečno obarvane priložnostne pesmi, ki so v vsakdanjem življenju prebivalcev dopolnjevale repertoar ljudskih in cerkvenih pesmi, znanih na širšem slovenskem ozemlju.

V šestih prispevkih monografije so analizirani obstoječi in porajajoči se izzivi na področju delovne mobilnosti v Evropski uniji, pri čemer jih avtorji obravnavajo skozi prizmo mobilnih delavcev v različnih poklicih. Z večdisciplinarnim pristopom in uporabo različnih metodoloških prijemov so avtorji ustvarili ogrodje za analitične diskusije o učinkih mobilnosti v EU, učinkovitosti in pravičnosti prostega pretoka oseb znotraj EU ter večplastnosti posledic za posameznike, države članice in nacionalne politike.

Knjiga, v izvirniku Joškos Kinder. Flucht und Alija durch Europa (ur. Klaus Voigt, 2006), je pričevanje Josefa (Joška) Indiga (1917–1998), v času druge svetovne vojne komaj malce več kot dvajsetletnega hrvaškega Juda in mladinskega cionističnega vodje v organizaciji Mladinska alija, ki jo je vodila znamenita Recha Freier. Otroci, ki jih je reševal, so bili iz različnih držav srednje in vzhodne Evrope, stari do 18 let.

Maribor velja za najuspešnejše industrijsko mesto v nekdanji Jugoslaviji z visokim deležem delavskega prebivalstva. Tudi dosežki na področju umetnosti so v Mariboru pogosto tesno povezani z zdaj propadlimi industrijskimi velikani, ki so jih vodili široko razgledani, domačemu mestu predani in za umetnost dovzetni direktorji in inženirji. Med paradnimi konji mariborskega gospodarstva po drugi vojni so bila tudi gradbena podjetja, kjer se je rodila ideja o organizaciji kiparskega simpozija. Maribor je bil med letoma 1967 in 1986 najmlajše od štirih delovišč slovite slovenske Forme vive. Umetniki iz sedmih držav so ustvarili devetnajst betonskih skulptur velikih dimenzij, ki so jih urbanisti postavili na ključne točke mariborskega mestnega tkiva. Izdelava skulptur iz betona po načrtih in modelih umetnikov je bila velik izziv za gradbenike; zahtevno nalogo so vsakič znova opravili uspešno in z zanosom. Forma viva Maribor je primer odlične sodobne urbane opreme in izvrsten spomenik mariborski industriji.

Zametki znanstvenega preučevanjaslovenskega izseljevanja segajo v čas pred prvo svetovno vojno, ko je pojav dosegel svoj zgodovinski višek. V tridesetih letih 20. stoletja je preučevanje izseljenske tematike dobilo akademsko podlago in teoretično utemeljitev v okviru ljubljanske univerze. Sistematično raziskovanje slovenskega izseljenstva se je intenzivneje razvijalo od šestdesetih let dalje, se tematsko razvejalo in postalo področje sodelovanja raznih znanstvenih disciplin.

Drugi del knjige prinaša Kocbekovo programsko-politično ter širše kulturno in politično angažirano esejistično pisanje (eseji, govori, poslanice, članki idr.) iz zadnjih dveh vojnih in prvih povojnih let. V njih se razkriva premalo raziskana in poudarjena Kocbekova politična, celo državniška vloga, ki jo je imel dve leti v novo nastajajoči državi FLRJ, še pred tem pa kot neformalni državni pooblaščenec v Vatikanu, ko je kot revolucionar, ki je sprejemal aktivno sodelovanje z marksisti-leninisti, skušal tlakovati pot novi državi v povojni skupnosti evropskih držav. Prvi vzpon doseže Kocbekovo programsko-politično pisanje z govorom na Tivolskem kongresu (Fronta svobode na Slovenskem, 1945), ki je bil iztočnica za njegove nadaljne tovrstne spise. Temu sledi odmevni in verjetno že usodni govor na CK ZKS 4. oktobra 1946. Z njim je sprožil plaz pogroma, ki se je še stopnjeval po govoru o objektivnih subjektivnih pogojih slovenske svobode na zasedanju SNOS-a 9. novembra 1946. Uredniški komentar s tekstnokritičnimi opombami ob zaključku osvetljuje besedila prvega in drugega dela Desete knjige.

V monografiji je na podlagi arhivskih virov iz domačih in tujih srhivov predstavljeno Plečnikovo življenje, analiza uresničenih in neuresničenih projektov pa nam kaže izjemnost in enkratnost njegovega dela v širšem evropskem kontekstu. Posebno odliko knjige predstavlja tudi bogato slikovno gradivo, pri čemer ni odveč poudariti, da je fotografije posnel avtor sam.