Druga knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega Voduškovo publicistiko: literarne eseje, članke, kritike in refleksije. Najobsežnejša je študija o Ivanu Cankarju, ki je izšla tudi v samostojni knjigi leta 1937. Pri kritiki in poznejši literarni zgodovini ni naletela na dober odmev, saj so jo ocenili za vsebinski torzo, ki je s psihološke plati nakazal bistvene probleme Cankarjeve poetike do leta 1910 (odnos do naroda, domovine, umetnosti, tujstva, Boga, ljubezni), ostal pa je ta odmev brez analize poglavitne Voduškove teze, tj. prepričanja, da je mati pri Cankarju glavni objekt ljubezenske erotike. Vodušek je tezo nakazal v analizi Podob iz sanj, ki pa je v knjigo ni vključil, tako da je študija ostala tudi brez sinteze.

V monografiji so na podlagi slovenske slovstvene folklore analizirani prikazi različnih tujcev, ki so bili prisotni na slovenskem ozemlju v preteklosti ali pa so prisotni še danes. Kljub pogosto stereotipizirani podobi tujcev, je raziskava pokazala, da se v pripovedih skriva izredna globina in kompleksnost, predvsem pa ta podoba pove več o Nas kot o Njih. Monografija prinaša teoretski pregled dosedanjih raziskav o drugosti v folkloristiki ter izbrane primere Drugih iz slovenske folklore umešča v širši mednarodni okvir s folklorističnega, antropološkega in zgodovinskega zornega kota. Zgodbe o Turkih, Napoleonovih Francozih in Hunih odražajo preplet zgodovinskih dejstev, arhetipskih predstav o nevarnih tujcih in ideoloških vplivov. Te povedke so močno vpete v fizični prostor in kot materializirani opomniki na njeno preteklost krepijo identitetno pripadnost predstavnikov skupnosti. Prikaz zgodovinskih agresorjev v slovenskem izročilu je seveda nekoliko drugačen od prikaza Judov in Romov, s katerimi so bili prebivalci slovenskega ozemlja v povsem drugačnem stiku.

Knjiga predstavlja nov pristop k zgodovinski, etnološki in antropološki obravnavi slovenskega izseljevanja v Argentino. Kaj pomeni biti Slovenc v Argentini? Kako potomci slovenskih izseljencev vzpostavljajo svojo lastno identiteto v argentinskem kontekstu? To so glavna vprašanje knjige, ki se ukvarja s slovenskimi identifikacijami in skupnostmi v Argentini, tako da sledi različnim obdobjem priseljevanja v Argentino ter na tej podlagi analizira procese vzpostavljanja narodnih oziroma emigrantskih skupnostih in identitet glede na družbeno-kulturne in zgodovinsko-politične okoliščine. Delo temelji na etnografskem empiričnem raziskovanju, na metodi avtoetnografije in na antropološki analizi pridobljenega gradiva. Avtorica želi prikazati, da so identitete dinamične in heterogene, saj se identiteta »ne izgubi«, ampak v relacijskem kontekstu vključuje izbiro in razstavljanje razlikovalnih elementov, »diakritike« ali »znakov identitete«, ki omogočajo konfiguracijo meja.

Knjiga predstavlja vsevidna očesca, ki množice sodobnih posameznic in posameznikov gledajo z računalnikov, pametnih telefonov in drugih naprav. Razkriva, kaj vedo o njih spletni iskalniki in kako postanejo vidnejši s pomočjo novodobnih avtoportretov – selfijev. Z novega zornega kota osvetljuje mojstre razkazovanja, od zvezdnikov do politikov, ki živijo od svoje prepoznavnosti. Poleg tega pojasnjuje, zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno, da se milijoni naslajajo ob podobah ljudi, ki so slečeni do kože ali celo odrti in postavljeni na ogled.

Publikacija prinaša nova raziskovalna odkritja devetih avtorjev, katerih prispevki se med seboj dopolnjujejo in prepletajo. Študije z različnih metodoloških in vsebinskih vidikov osvetljujejo fenomen prepletenost profanega in sakralnega na področju umetnosti od srednjega veka do vključno 20. stoletja. Knjiga bistveno razširja poznavanje in razumevanje profanih vplivov v sakralni umetnosti in sakralnih motivov v profanih prostorih, s tem pa pomembno prispeva k razkrivanju naročniških vzgibov in k razumevanju širše družbene funkcije umetnostnih del. Prispevki dajejo vpogled v naročniško ozadje izbranih umetnostnih del in raznovrstnost vzgibov, ki so naročnike vodili pri odločanju za vnos profanih vsebin v sakralne prostore in obratno. Besedila izpostavljajo zlasti tiste vidike umetnin, ki jim je bilo doslej posvečene premalo pozornosti, še posebej v povezavi s funkcijo in njihovo širšo družbeno vlogo. Študije odpirajo nove poglede v razumevanju ozadja nastanka umetnin, interesov posvetnih posameznikov za sakralne vsebine in interesov predstavnikov Cerkve za profane motive v sakralnih prostorih.

Knjiga govori o tesni navezanosti smrti in poezije, kot se je odražala od začetkov pesnjenja do današnjih dni. Vloga smrti v zgodovini literarnega ustvarjanja je očitna, čeprav v tej knjigi zgolj sugerirana. Različne obravnave nadgrajujejo pojme tematizacije, imaginacije in konstalacije motivno-tematskega opomenjanja smrti v literaturi, odpirajo pa temeljna poetološke razpotja. Smrt kot osnovna matrika človeškega mišljenja, ki se manifestira v poeziji, prehaja v poetično stalnico. Na ta način poezija, sposobna ontološko-eshatoloških dimenzij, na vprašanja o t. i. večnih resnicah, ki se zastavljajo ob tem, paradoksalno odgovarja z življenjem – prav tako v jeziku poezije. O slednjem govori drugi del knjige. V tej publikaciji je mogoče brati raziskave in refleksije izpod peresa znanstvenikov in pesnikov, ki ponujajo globlji vpogled v ustvarjanje nekaterih domačih in tujih pesnikov (F. Prešeren, G. Leopardi, A. S. Puškin, C. Baudelaire, W. B. Yeats, A. Gradnik, A. Ahmatova, G. Strniša, V. Memon) ter hkrati z vsakim prispevkom monolitno razmišljanje o poeziji tudi presegajo.

Monografija Leksikalna sinonimija v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika prinaša leksikografski pogled na razmerje med leksikalno sinonimijo, kot živi v variantnih ubeseditvah individualnih vsebin, in pomenskim jezikovnim opisom, kot ga omogoča prikaz sinonimov v slovarskem priročniku. Delo temelji na slovaropisnih izkušnjah, kot jih je omogočila izdelava Sinonimnega slovarja slovenskega jezika (2016), vsebinsko pa teži k prikazu splošnih slovaropisnih dejstev, udeleženih pri izdelavi sinonimnega slovarja kot tipa slovarskega priročnika.

Spomladi leta 1953 so ob kopanju jam za drevesa pred Prešernovim gledališčem v Kranju naleteli na grobove. Sledila so obsežna izkopavanja pod vodstvom Jožeta Kastelica in Vinka Šribarja iz Narodnega muzeja. Izkopali so 308 grobov. Prepoznali so 15 t. i. baročnih (mlajših) in 293 t. i. ketlaških, to je zgodnjesrednjeveških grobov. Gradivo so shranili v Narodnem muzeju v Ljubljani, kasneje so ga predali Gorenjskemu muzeju v Kranju, dokumentacija pa je ostala v Ljubljani.

Monografija obravnava teologijo reformatorja Primoža Trubarja, s čimer zapolnjuje tako rekoč edino večjo vrzel na področju študij dela našega pomembnega protestantskega pisca. Na Trubarja, kakor ga doživljamo danes, v nacionalni perspektivi, in na njegovo vlogo v 16. stoletju pogleda s teološkega vidika. Posebej se posveti vprašanju virov za Trubarjeva teološka dela in vprašanju njihove izvirnosti. Pri tem analizira predvsem Trubarjeve katekizme, slovenske in nemške uvode k prevodom svetopisemskih besedil in cerkveni red. Na podlagi primerjanja različnih protestantskih teoloških besedil ugotovi, da se je Trubar v tako rekoč vseh pogledih zvesto opiral na Martina Luthra, njegove sodelavce, posebej Brenza, Melanchthona in Dietricha, in wittenberško vejo reformacije. Pri razlaganju Pavlovih pisem je Trubar Luthru sledil v interpretiranju opravičenja, postave, milosti, izvirnega greha, človekove narave, kristologije itn. Pomembnost Trubarjeve teologije tako ni v izvirnosti vsebine ali v nagibanju k cvinglijanstvu, kakor so zatrjevali mnogi starejši raziskovalci, temveč v izvirnosti načina posredovanja utrjenih luteranskih dogem slovenskemu ljudstvu.