Z odprtjem internih mej v EU in zavoljo hitrega razvoja lahko dostopne navigacijske tehnologije je v okviru Mediterana opaziti naraščanje števila ljudi iz zahodne Evrope, ki so razvili poseben življenjski stil – združevanje dela, potovanja in vsakdanjega življenja na jadrnicah. V knjigi so etnografsko osvetljena sledeča vprašanja: Kako konceptualizirati te nove oblike gibanj, ki zavzemajo neudobno, vmesno pozicijo med standardnimi dihotomijami znotraj migracijskih študij kot tudi širše družbenih ved: notranje / mednarodne migracije; začasne / trajne migracije; migracije / turizem? Kako teoretično in metodološko umestiti tovrstne posameznike, ki so statistično pogosto nevidni in za katere se zdi, da se uspejo izognejo standardnim kategorizacijam mobilnih oseb (migrant, turist)? V iskanju odgovorov na zgoraj zastavljena vprašanja avtorica s pomočjo etnografske metode raziskuje povezavo med morjem, imaginariji morja in življenjsko-stilskimi migracijami. V ospredje postavlja šest etnografskih portretov, skozi katere osvetljuje podrobnosti iz življenj posameznikov v daljšem časovnem obdobju, imaginarije morja in fizične izkušnje z morskim okoljem.
Na ta način lahko bolje razumem pričakovanja, aspiracije in izkušnje pomorskih življenjsko-stilskih migrantov in poglobimo razprave o začasnem nepripadanju v praksi.

Monografija prinaša prvo temeljno raziskavo o Janezu Ludviku Schönlebnu (1618–1681), pomembnem kranjskem zgodovinarju, pridigarju, teologu in polihistorju, ki kljub svoji veličini in pomembnosti za slovenski in širši evropski prostor do sedaj še ni bil deležen celostne obravnave. Podrobno predstavlja njegovo življenjsko pot in pojasnjuje mnoge vidike njegovega življenja, ki so bili doslej neznani ali slabo poznani. Biografskemu delu sledi pregled celotnega Schönlebnovega opusa, v katerem so zbrani vsi njegovi doslej odkriti natisnjeni in rokopisni, ohranjeni in neohranjeni spisi. Zadnja dva vsebinska sklopa monografije se osredotočata na Schönlebnov zgodovinopisni in govorniški ter pridigarski opus. V ospredju prikaza so njegova najpomembnejša natisnjena dela z omenjenih dveh področij, upoštevano pa je tudi obsežno rokopisno gradivo. Monografija prinaša oceno Schönlebna kot zgodovinarja in pridigarja ter opozarja na pomembno prehodno vlogo (J. V. Valvasor, J. G. Dolničar, J. Svetokriški, J. Basar), ki jo je odigral na obeh področjih

V sedmem zvezku vodnikov po Sloveniji je predstavljenih šest ekskurzij Ljubljanskega geografskega društva, izvedenih med septembrom 2012 in novembrom 2014, dodana je še ekskurzija Geomorfološkega društva Slovenije iz marca 2012. Vsaka ekskurzija je tematsko posebna, tako da se medsebojno dopolnjujejo v raznolik kolaž, ki dokazuje, kako široko je geografsko obzorje. Prva nas popelje na Banjšice in v Čepovanski dol, druga nas seznani z raznovrstnimi pokrajinskimi, zgodovinskimi in umetnostnimi prvinami Selške doline in njenega hribovitega obrobja, tretja nas vodi na vzhod države, v Obsotelje in Kozjansko, četrta po Dravinjski dolini in tamkajšnjih učnih poligonih, na peti se podrobneje seznanjamo z našo najbolj razvojno zaostalo pokrajino Goričkim, predzadnja, šesta, je namenjena predvsem sprehodu skozi polpreteklo zgodovino orožja v Parku vojaške zgodovine v Pivki, zadnja pa nas podrobno seznanja z manj znanimi kraškimi pojavi na flišu in meritvami erozije v flišni slovenski Sivi Istri

Knjiga prispeva nove uvide k raziskavam na področju antropologije (po)socializma, kulture potrošnje, spola in spomina. Temelji na pričevanju sogovornic in sogovornikov, ki ponudijo vpogled v “strukturo občutenja" socialističnega obdobja skozi prakso potrošnje, iz katere se zrcalijo kompleksne ekonomske in politične dinamike ter raznoliki disciplinski režimi na eni strani in razumevanje moči, upora in emancipacije na drugi. Avtorica vzpostavi kritično distanco do pristopa, ki obravnava socializem kot totalitarizem in pokaže, da socialistične politike niso bile preprosto diktirane od zgoraj, ampak izpogajane med državo in državljani/državljankami, pri čemer pa se ženska potrošnica v socializmu ni zgolj odzivala na družbene prepreke in ovire zgodovine, ampak je aktivno soustvarjala družbeni čas. S preučevanjem tega, kako so potrošniki in potrošnice interpretirali in ustvarjali medsebojne povezave med materialnimi predmeti, moralnim ugledom in (samo)spoštovanjem, knjiga pokaže tudi določene specifične prvine slovenskega in jugoslovanskega razvoja evropskih držav po 2. svetovni vojni.

Monografija prikazuje zgodovino evropske umetne glasbe v obdobju baroka. V vsebinskem smislu ima tri obsežnejše dele: prvi je posvečen epohalnim novostim v italijanski glasbi na prehodu v 17. stol.; drugi opisuje glasbo v 17. stol. v štirih glasbeno najpomembnejših evropskih deželah (Italija, nemške dežele, Francija, Anglija), tretji pa glasbo v prvi polovici 18. stol., ko je mogoče opaziti določeno ustalitev internacionalno uveljavljenih žanrov in glasbenih oblik. V delu se prepletajo različne vsebinske sestavine: opisano je glasbeno življenje v posameznih zgodovinskih okoljih; na to se navezujejo prikazi glasbenih žanrov; opisane so posamezne zgodovinske glasbene oblike, njihov nastanek in razvoj; prikazana je vrsta skladateljskih osebnosti; slednjič vključuje monografija vrsto analitično-kritiških opisov posameznih izbranih kompozicij, ki ilustrirajo glasbene oblike, žanre in skladateljske osebnosti.

Knjižna zbirka Umetnostna topografija Slovenije prinaša temeljne inventarne popise naše umetnostne dediščine. S strokovno besedo in sliko predstavlja vse, kar se je po slovenskih krajih zmetnostno zanimivega in pomenljivega ohranilo, opozarja pa tudi na tisto, kar bo dediščina šele postalo. Tako nam topografske knjige pomagajo spoznavati, ceniti in ohranjati dragocen del naše kulture in identitete.

Dr. Katarina Mohar se je kot dobra poznavalka opusa Slavka Pengova, freskanta, ki je na Bledu slikal tako v župnijski cerkvi sv. Martina kakor tudi v Vili Bled, ko je bila ta po drugi svetovni vojni Titova rezidenca, v knjižici lotila ne le predstavitve vsebine na socialističnih upodobitvah, temveč tudi bogate zgodovine spreminjanja prostora, na katerem stoji Vila Bled, opreme stavb in parka ter vsakokratnega (političnega) konteksta uporabe.

Avtor je zbral in interpretiral lepo število mikrotoponimov in priimkov u območja katastrske občine Dipalja vas (avtor uporablja mlajše variantno poimenovanje Lipalja vas), kot so izpričani v spisovnem in kartografskem katastrskem gradivu, nastalem med letoma 1813 in 1839 in hranjenem v Državnem arhivu v Gorici. Avtorju uspe prikazati jezikovno pisanost tega narodnostno mešanega območja, ki se kaže tudi v medsebojnem slovensko-italijansko-nemškem prevajanju zemljepisnih imen. Poljudnoznanstveni slog pisanja ne gre na škodo strokovnosti njegovih interpretacij. Besedilo /.../ je tehten prispevek k poznavanju imenske pokrajine in k zgodovinskemu domoznanstvu Kanalske doline.

Osrednji del monografije je analiza odrazov praslovanskih ijevskih samostalnikov moškega spola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Praslovanski ijevski samostalniki moškega spola se v tem obdobju lahko odražajo v ojevski (moški), ijevski ženski, ijevski moški (gospod, ljudje, deloma pot), ujevski (cirkumflektirane enozložnice) in ajevski sklanjatvi.

Četrta knjiga Zbranega dela Zofke Kveder prinaša neobjavljeno pripovedno prozo iz rokopisne zapuščine in dva romana: Nado, ki je izhajala le v reviji Slovan (1902 - 1904), in Njeno življenje (1914), ki je izšlo v knjižni obliki. Med vsemi svojimi slovenskimi besedili je pisateljica le ti dve označila kot romana; sta tudi njeni najdaljši besedili. V slovensko literaturo sta vnesla nov pogled na zakonsko in družinsko življenje, namreč pogled ljubeče žene in matere, ki v pripovedi dejansko deluje kot središče družine, vendar žal nima moči in vpliva, da bi družinsko življenje usmerjala po svojem čutu za dobro in pravično.