Knjiga Pokrajina v visoki ločljivosti je že 14. v zbirki GIS v Sloveniji. Tudi namen te knjige je predstaviti najrazličnejša spoznanja raziskovalcev v svetu geografskih informacijskih sistemov na območju Slovenije v zadnjih letih. Zmogljiva geoinformacijska orodja in natančni digitalni podatki omogočajo raziskave raznih procesov in pojavov z veliko natančnostjo. Zato lahko upravičeno trdimo, da pokrajino in njene sestavne elemente raziskujemo v visoki ločljivosti. V knjigi so nazorno prikazani rezultati projektov in izsledki raziskav s področij, kot so: seizmologija, geomorfologija, naravne nesreče, varovanje okolja, geografija, geodezija, arheologija, promet, kmetijstvo, daljinsko zaznavanje in druga. Bralci bodo v knjigi našli nekatere novosti v uporabnosti geografskih informacijskih sistemov, hkrati pa se bodo lahko seznanili tudi z zanimivi rezultati raziskovalnega dela na številnih področjih.

Gospostvo Bela Peč, ki je z izjemo Dovjega in Koroške Bele obsegalo območje Zgornjesavske doline, se je kot samostojna gospodarska in upravna enota izoblikovalo šele sredi 15. stoletja. Življenje v gospostvu sta zaznamovali zlasti visokogorski alpski svet ter s tem povezane specifične klimatske razmere ter bogata nahajališča železove rude. V monografiji sta objavljena najstarejša urbarja gospostva iz 1498 in 1636. Objavljena vira ponujata odlično gospodarsko, demografsko in družbeno sliko gospostva, kjer se intenzivno prepletata agrarna in neagrarna produkcija. Kot tako predstavlja zanimivo izhodišče za morebitne nadaljnje primerjalne študije ne samo za prostor današnje Slovenije ampak tudi za širši vzhodnoalpski prostor ter Furlanijo. Izdajo spremlja obsežna spremna študija.

V slovenskih knjižnicah in arhivih je okoli 25 srednjeveških glasbenih kodeksov, poleg teh pa še več sto posameznih pergamentnih folijev z glasbenim zapisom, ki so se ohranili kot preostanki uničenih srednjeveških glasbenih rokopisov. Z redkimi izjemami je vsebina vsega tega gradiva gregorijanski koral: srednjeveška glasbena kultura, ki je bila poznana vsemu latinskemu Zahodu in predstavlja izhodišče zahodnoevropske glasbene zgodovine. Monografija prinaša vrsto samostojnih razprav, ki obravnavajo različne vidike tega raznolikega gradiva: vsebinske, kodikološke, zgodovinske, notacijske in glasbene. Posebna pozornost je posvečena tistim vsebinskim segmentom, ki odražajo čas in prostor ali so kako drugače izstopajoči, kot je to npr. verzificirani oficij za praznik patronov župnijske cerkve v Kranju. Knjigo zaključuje katalog, ki prinaša opisni seznam vseh doslej znanih srednjeveških glasbenih rokopisov, njihovih fragmentov kot tudi drugih srednjeveških glasbenih zapisov na Slovenskem.

Dvorec Betnava v današnjem času pogosto vzbuja negativne asociacije. Ob njegovi omembi večina Slovencev verjetno najprej pomisli na mariborsko nadškofijo in njene finančne težave. Vendar pa je Betnava glede na svoj več kot poltisočletni obstoj in pomen, ki ga je imela v preteklosti, po krivici zapostavljena oziroma je njena prepoznavnost neupravičeno zreducirana zgolj na novodobne afere.

Peta knjiga Zbranega dela Zofke Kveder prinaša dramska besedila, zbrana v knjigi Ljubezen (1901, Tuje oči, Strti, Pri branjevki, Zimsko popoldne, Pravica do življenja in Ljubezen), enodejanki Pijanec (1905/1906) in Egoizem ter štiridejanko Amerikanci (1908). Postavitev dramatike Zofke Kveder ob dela njenih sodobnic razkrije, da so njena dela vpeta v tematsko mrežo fin de siècla in da jo z deli dramatičark iz drugih književnosti povezuje tudi način gradnje dejanja.

V Besedotvornem atlasu slovenskih narečij (BASN) je obravnavano besedje iz pomenskega polja kulturne rastline, zbrano v 93 krajevnih govorih iz vseh sedmih narečnih skupin slovenskega jezika. Besedje je diferencirano tako na besedotvorni kot na leksično-besedotvorni ravnini in razvrščeno v pet pomenskih sklopov: Divja sadna drevesa, Nadzemni deli kulturnih rastlin, Slama, Sadni mošt in Sadno žganje

Krivopete so divje žene z nazaj zasukanimi stopali, na Slovenskem znane le v folklori severozahodnega slovenskega etničnega prostora, predvsem Benečije in Zgornja Posočja. Avtorica jih postavi ob bok bajčnim bitjem z enako deformacijo stopal, ki jih najdemo v folklori posamičnih ljudstev na različnih koncih sveta.

Leta 1556 je luč sveta ugledala zanimiva knjižica, ki jo je v Baslu natisnil humanistični tiskar Oporinus (Johann Herbster, 1507–1568). Knjižica je obsegala dva spisa, katerih polni naslov se glasi "Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponovnem sklicu tridentinskega koncila?" in "Ali sme papež z orožjem in silo zapovedati protestantom, naj sprejmejo sklepe koncila?". Knjižica sila preprostega videza, ki je bila ravno pravšnjega formata, da jo je bilo mogoče skriti med poštnimi pošiljkami, nima nobene knjižne opreme: avtor je podpisan kot "papeški tajnik", ki se zavzema za mir. Knjižica, ki je pravzaprav dokument politične publicistike, pa je doživela številne ponatise: leta 1557 jo je b Königsbergu natisnil Hans Daubmann, leta 1559 v Augsburgu Valentin Otmar, še istega leta pa je izšla tudi v Pfortzheimu v tiskarni Georga Raba (lat. Corvinus). Pričujoča knjižna tematizacija obeh spisov je prva kritična izdaja izvirnika in prvi prevod s študijo.

V monografiji so predstavljeni krajevni govori v Sloveniji in na Hrvaškem, ki so v tradicionalni slovenski dialektologiji uvrščeni v severni del kostelskega narečja dolenjske narečne skupine slovenskega jezika. Razmejitev slovenskega (in hrvaškega) jezika in njunih narečij s politično mejo med Slovenijo in Hrvaško na tem območju je odraz izključno sociolingvistične, ne pa širše jezikoslovne presoje, ki bi upoštevala jezikovnorazvojne značilnosti teh govorov in jih razmejila na podlagi njihovega jezikovnozgodovinskega razvoja. Z definicijskimi lastnostmi slovenskega jezikovnega sistema se je skušalo dokazati hipotezo, da je del govorov, ki se trenutno uvrščajo v zahodno goransko podnarečje goranskega narečja hrvaškega jezika, lingvogenetsko gledano, del istega jezikovnega sistema kot severni del kostelskega narečja (po starem) oziroma čabranškega narečja (po novem), tj. del slovenskega jezikovnega sistema in ne hrvaškega kajkavskega. Sociolingvistični vidiki jezikovne ali narodnostne pripadnosti niso bili niti predmet zanimanja niti proučevanja.

Osnovna intenca za oblikovanje imaginarne skupine osebnosti, ki je ne povezuje niti čas niti področje ustvarjanja, temveč edinole mesto Maribor, je želja po oblikovanju podpornega okolja Novemu slovenskemu biografskemu leksikonu. Opazna slabša zastopanost osebnosti iz širšega mariborskega prostora v Slovenskem biografskem leksikonu, ki je izhajal med letoma 1925 in 1991, je posledica velikih družbenih pretresov v mariborskem mikroprostoru 20. stoletja, ki so povzročali povečano fluktuacijo prebivalstva, pa tudi hoten ali nehoten izbris celotnih skupin ljudi, če omenimo zgolj nemško skupnost ali ruske emigrante v Mariboru. Pričujoča besedila biografskih študij skušajo odpreti pogled na bolj ali manj pozabljene ljudi, ki so se rodili v Mariboru ali so v njem ustvarjali, nekateri vse življenje, drugim pa je bilo mesto le ena od življenjskih postaj. Obravnava najmlajše osebnosti tokratnega nabora, baletnega plesalca in koreografa Edwarda Cluga, želi biti opomnik, da je edino relevantno zgodovinopisje tisto, ki verodostojno odraža stvarnost tako, da neprenehoma vzpostavlja komunikacijo s sedanjostjo.