Fotografska monografija govori o ohranjanju spomina na internacijo v italijanskih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. To je bil čas, ko je Kraljevina Italija okupirala del ozemlja Kraljevine Jugoslavije, tovrstna taborišča pa uporabljala kot instrument političnega in rasnega nasilja. Knjiga je del boja proti vsebolj razširjeni zgodovinski amneziji v Italiji in drugod: ljudi ne preseneča samo spoznanje, da je bil Mussolinijev režim agresorski, ampak tudi da je vzpostavil mrežo stotin taborišč v Italiji in na ozemlju današnje Slovenije in Hrvaške. Natančno število taborišč in žrtev ostaja neznano.

Monografija je prva sistematična obravnava keltske zemljepisnolastnoimenske dediščine na jugovzhodnem alpskem prostoru. Z upoštevanjem strogih metodoloških načel, zasnovanih izrecno za preučevanje občutljivega jezikovnega gradiva, raziskava poskuša eksaktno odgovoriti na vprašanje, katera antična in sodobna zemljepisna lastna imena je mogoče v etimološkem smislu z večjo ali manjšo gotovostjo opredeliti kot izvorno galska. Ker je preučevano jezikovno gradivo vpeto v širok časovni okvir, po naravi pa je praviloma fragmentarno in kot takšno zahteva strukturirano in vsestransko etimološko obravnavo, delo s svojimi metodološkimi prijemi in spoznanji v enaki meri pomembno prispeva k zgodovinski slovnici keltskih jezikov, primerjalnemu jezikoslovju indoevropskih jezikov (zlasti z ozirom na problematiko onomastičnih oz. fragmentarno izpričanih jezikovnih sistemov), slovenskim, splošneje slovanskim in romanskim imenoslovnim študijam ter slovanskemu in romanskemu zgodovinskemu glasoslovju ter interakciji med obema jezikovnima sistemoma.

Mikrozgodovina upora in kolaboracije, kot bi lahko podnaslovili Gestrinovo študiju o življenju v podkrimskih vaseh v času med 1941 in 1945 je avtorjev poskus rekonstrukcije najbolj travmatičnega obdobja slovenske zgodovine. Gestrinova zgodovina smrti in upanja ni samo še en deskriptivni opis vojskujočih se enot, temveč prerez nasilnega vsakdana, ki je nekdanje sosede razdelil na odpornike in sodelavce okupatorjev. Le-ti skozi osrednja poglavja knjige znova oživijo tudi zato, ker izvemo o njih skoraj vse: iz kakšne družine so izhajali, kaj so bili po poklicu, v kolikšni meri so bili (če so bili) dejavni v komunistični partiji ali sindikalni organizaciji še pred začetkom vojne. V kolikšni meri so bili (če so bili) razpeti med delom v bližnji Ljubljani in opravki na domačiji, kako so doživljali okupacijo, zakaj so se pridružili partizanskim enotam oz. enotam MAVC in, končno, zakaj so morali ali hoteli ene zamenjati z drugimi in kaj je to pomenilo za njihove družine ...

Pasijonska igra iz Železne Kaple je eno največjih odkritij starejšega slovenskega slovstva in slovenske dramatike zadnjih let. Rokopis, zapisan ob koncu 18. stoletja, vsebuje besedilo starejših verzij pasijona, ki izvirajo iz izgubljene slovenske jezuitske dramatike 17. stoletja.

Knjiga obravnava slovensko-hrvaškega pesnika Stanka Vraza z gledišča, ki ni značilno za slovensko literarno zgodovinopisje. Še posebej to gledišče ni značilno za obravnavo tako edinstvenega literata, kot je na prvi pogled Vraz. Med slovensko pišočimi literati bi zlasti v 19. stoletju stežka našli primerljivo figuro. Vraz namreč v literarni zgodovini ni ostal zapisan le kot nekakšen odpadnik, pač pa tudi kot izvrsten pesnik, kar dodatno prispeva k njegovi skoraj tragični mitski karizmi. Že bežen pogled v njegove biografske podatke pa razkriva še veliko več. Pesnik je bil med prvimi, ki so pri pisanju v slovenščini dosledno uporabljali današnjo slovensko pisavo, in med prvimi, ki so si dopisovali v slovenščini. Pri tem je bila na Hrvaškem recepcija Vraza izrazito afirmativna, kar je dodatno pripomoglo k njegovemu enigmatičnemu statusu. Nabor njegovih dejanj, ki jih je hrvaška literarna zgodovina povzela kot pionirska, pa je še bistveno daljši; med drugim je Vraz prvi hrvaški literarni kritik in pisec prve satire. V slovenski literarni vedi pa je vendarle obveljal za nekakšnega narobe Prešerna, če naj parafraziramo Prešernovo lastno oznako Vraza kot »naróbe Katóna«.

Kolektivna monografija, ki jo sestavlja dvajset poglavij izpod peres večinoma slovenskih raziskovalcev in raziskovalk, poskuša inovativno vpeljati nekatere analitične koncepte (kulturni svetniki in njihovi kulti, kulturno svetništvo), z njihovo pomočjo pretresti ustaljene humanistične predstave o procesu kanonizacije oziroma kanonu in na tej podlagi na novo osvetliti izbrane primere. Koncept kulturnega svetništva v tej knjigi služi splošnejšemu premisleku o nacionalizmu kot obliki sekularne oziroma civilne religije. Knjiga pri tem izhaja iz študij kulturnega nacionalizma, ki so od druge tretjine 19. stoletja naprej po vsej Evropi zabeležile razmah nacionalno motiviranega slavljenja »vélikih mož« kulture – pesnikov, pisateljev, skladateljev ter drugih umetnikov in intelektualcev. Množične razsežnosti komemorativnih kultov, ki so jim ritem dajale obletnice, predvsem stoletnice, vzneseno postavljanje spominskih obeležij in pestra ritualna orkestracija, pričajo o ključni vlogi slavljenja umetnikov pri formiranju modernih evropskih narodov.

Monografija se osredotoča na geografsko zamišljanje učencev in dijakov slovenskih šol slovenskih pokrajin ter na vpliv učnih načrtov in katalogov znanja izbranih predmetov ter učbenikov nanj. Izhajamo iz predpostavke, da imajo fotografije pomembno vlogo pri oblikovanju in ohranjanju individualnih in kolektivnih predstav o pokrajini. Pokrajino razumemo ne le kot preplet dejanskega in videnega, ampak tudi kot rezultat dojemanja in interpretacije. Za oblikovanje predstav je obdobje šolanja z vsemi informacijami, ki jih posreduje, izjemno pomembno.

Ali arhitektura sploh še lahko zavzame držo odpora do režima globaliziranega kapitalizma, ki obvladuje današnji svet, ali pa je njena edina možnost, da deluje kot sestavni del njegovega mehanizma? Osnovno izhodišče knjige je, da arhitektura to dilemo vselej že pušča za seboj. Je namreč dejavnost, ki po svoji notranji strukturi deluje tako, da ni niti sestavni del mehanizma vsakokratnega danega sveta niti element odpora proti temu mehanizmu. Je dejavnost, oprta sama nase, dejavnost, ki ima zmožnost, da je in deluje v svetu ne glede na svet in njegove zahteve. Arhitekturo, ki v svetu udejanja to svojo zmožnost, v knjigi imenujemo »arhitektura kot kreativna praksa«. Knjiga je zaris takšne prakse arhitekture. V njej so razviti štirje koncepti ali nosilni elementi arhitekture, ki začrtujejo temeljno strukturno logiko arhitekture. Gre za logiko, glede na katero je zgrajena sama dejavnost arhitekture; in gre za logiko, ki določa način, kako se arhitektura pojavlja in deluje »zunaj sebe«, v svetu. Oba pomena sta neločljivo povezana med seboj: ker je arhitektura zgrajena na poseben način, ker je dejavnost, oprta sama nase, deluje v svetu tako, da ga od znotraj načenja.
Ena od temeljnih tez knjige je tako, da se ravno v tej samostojnosti arhitekture skriva njen potencial, da prebije okvire danega sveta.

Različna prenovitvena gibanja v krščanstvu so v zadnjih desetletjih močno vplivala na melanezijske družbe in kulture. Čeprav imajo te družbe veliko željo po popolni transformaciji, naletijo v svojih prenovitvenih dejanjih na nepremostljivo oviro: trdno vez med načinom bivanja in kraji, kjer se to bivanje udejanja. Ljudje iz vasi Ambonwari v provinci Vzhodni Sepik na Papui Novi Gvineji se soočajo z enakim problemom, odkar je katoliško karizmatično gibanje decembra 1994 prišlo v vas.

Kocbekova esejistika se v desetletju 1941–1951 močno prevesi v programsko-politično pisanje, ki deloma še vztraja na nivoju družbenokritične esejistike, pogosto pa se že spušča na ravnino praktičnosporazumevalnih besedil (poročila, okrožnice, navodila, politični pamflet ipd.). Velika množina gradiva nam je narekovala delitev desete knjige na dve vsebinsko in časovno zaokroženi celoti.