Na podlagi različnih kazalnikov smo ocenili kakovost bivalnega okolja v Ljubljani na začetku drugega desetletja 21. stoletja. Pojem bivalno okolje smo opredelili kot značilnosti stanovanja ter njegove ožje in širše okolice, ki so pomembne za zadovoljevanje splošnih človekovih potreb in opravljanje temeljnih človekovih funkcij.

Drugi del antologije Prevajalci o prevodu 2 – Od J. Modra do J. Milič se osredotoča na obdobje od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Prinaša spise o prevodnih vprašanjih, ki so jih prispevali slovenski prevajalci v desetletjih, ko se je književno prevajanje v kvantitativnem in pogosto tudi v kvalitativnem pogledu okrepilo, obenem pa se je močno povečal tudi obseg razmišljanja o prevodnih zadevah. Podobno kot prvi del istoimenske antologije tudi ta zvezek ponuja reprezentativen izbor raznovrstnih avtorefleksivnih, načelnih in programsko-kritičnih spisov o stanju in perspektivah slovenske prevodne književnosti. Delo uokvirja obsežna spremna predstavitev refleksije o prevajanju in prevodih v obravnavanem obdobju, ki prevodno dejavnost umešča v konkretne zgodovinske okoliščine. S svojo široko zastavitvijo je antologija pomemben prispevek k slovenski literarni in kulturni zgodovini ter prevodoslovju.

Šesti zvezek piranskih notarskih knjig prinaša znanstveno-kritično objavo ohranjenih fragmentov treh notarskih knjig iz edinstvenega gradiva piranske izpostave Pokrajinskega arhiva Koper. Gre za dele tretje, devete in desete knjige. Prvi vsebuje 255, drugi 22 in tretji 422 skrčenih latinskih predlog notarskih listin iz razdobja 1284 do 1296.

Knjiga poizkuša odgovoriti na dve ključni vprašanji: kje v Sloveniji ustvarjalni ljudje živijo in zakaj ravno tam. Ugotovitve kažejo, da ustvarjalni ljudje v Sloveniji predstavljajo podoben delež delovne sile kot v najbolj razvitih državah sveta, hkrati pa je to poklicna skupina, ki je v primerjavi z ostalimi v zadnjem desetletju pri nas najbolj narasla.

Knjižica je izšla ob 70. obletnici izhajanja Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, najstarejše in najobsežnejše knjižne zbirke v slovenščini, ki je tudi središče znanstvenega proučevanja in izdajanja slovenske literature. Izdajatelji in uredniki so v njej podrobneje prikazali historiat zbirke, njene konceptualne značilnosti in uredniška načela pa tudi programske zasnove in načrte. Na koncu je predstavljena uredniška zasnova nove podzbirke Zbranih del z naslovom Dela starejšega slovenskega slovstva.

Fotografska monografija govori o ohranjanju spomina na internacijo v italijanskih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. To je bil čas, ko je Kraljevina Italija okupirala del ozemlja Kraljevine Jugoslavije, tovrstna taborišča pa uporabljala kot instrument političnega in rasnega nasilja. Knjiga je del boja proti vsebolj razširjeni zgodovinski amneziji v Italiji in drugod: ljudi ne preseneča samo spoznanje, da je bil Mussolinijev režim agresorski, ampak tudi da je vzpostavil mrežo stotin taborišč v Italiji in na ozemlju današnje Slovenije in Hrvaške. Natančno število taborišč in žrtev ostaja neznano.

Monografija je prva sistematična obravnava keltske zemljepisnolastnoimenske dediščine na jugovzhodnem alpskem prostoru. Z upoštevanjem strogih metodoloških načel, zasnovanih izrecno za preučevanje občutljivega jezikovnega gradiva, raziskava poskuša eksaktno odgovoriti na vprašanje, katera antična in sodobna zemljepisna lastna imena je mogoče v etimološkem smislu z večjo ali manjšo gotovostjo opredeliti kot izvorno galska. Ker je preučevano jezikovno gradivo vpeto v širok časovni okvir, po naravi pa je praviloma fragmentarno in kot takšno zahteva strukturirano in vsestransko etimološko obravnavo, delo s svojimi metodološkimi prijemi in spoznanji v enaki meri pomembno prispeva k zgodovinski slovnici keltskih jezikov, primerjalnemu jezikoslovju indoevropskih jezikov (zlasti z ozirom na problematiko onomastičnih oz. fragmentarno izpričanih jezikovnih sistemov), slovenskim, splošneje slovanskim in romanskim imenoslovnim študijam ter slovanskemu in romanskemu zgodovinskemu glasoslovju ter interakciji med obema jezikovnima sistemoma.

Mikrozgodovina upora in kolaboracije, kot bi lahko podnaslovili Gestrinovo študiju o življenju v podkrimskih vaseh v času med 1941 in 1945 je avtorjev poskus rekonstrukcije najbolj travmatičnega obdobja slovenske zgodovine. Gestrinova zgodovina smrti in upanja ni samo še en deskriptivni opis vojskujočih se enot, temveč prerez nasilnega vsakdana, ki je nekdanje sosede razdelil na odpornike in sodelavce okupatorjev. Le-ti skozi osrednja poglavja knjige znova oživijo tudi zato, ker izvemo o njih skoraj vse: iz kakšne družine so izhajali, kaj so bili po poklicu, v kolikšni meri so bili (če so bili) dejavni v komunistični partiji ali sindikalni organizaciji še pred začetkom vojne. V kolikšni meri so bili (če so bili) razpeti med delom v bližnji Ljubljani in opravki na domačiji, kako so doživljali okupacijo, zakaj so se pridružili partizanskim enotam oz. enotam MAVC in, končno, zakaj so morali ali hoteli ene zamenjati z drugimi in kaj je to pomenilo za njihove družine ...

Pasijonska igra iz Železne Kaple je eno največjih odkritij starejšega slovenskega slovstva in slovenske dramatike zadnjih let. Rokopis, zapisan ob koncu 18. stoletja, vsebuje besedilo starejših verzij pasijona, ki izvirajo iz izgubljene slovenske jezuitske dramatike 17. stoletja.

Knjiga obravnava slovensko-hrvaškega pesnika Stanka Vraza z gledišča, ki ni značilno za slovensko literarno zgodovinopisje. Še posebej to gledišče ni značilno za obravnavo tako edinstvenega literata, kot je na prvi pogled Vraz. Med slovensko pišočimi literati bi zlasti v 19. stoletju stežka našli primerljivo figuro. Vraz namreč v literarni zgodovini ni ostal zapisan le kot nekakšen odpadnik, pač pa tudi kot izvrsten pesnik, kar dodatno prispeva k njegovi skoraj tragični mitski karizmi. Že bežen pogled v njegove biografske podatke pa razkriva še veliko več. Pesnik je bil med prvimi, ki so pri pisanju v slovenščini dosledno uporabljali današnjo slovensko pisavo, in med prvimi, ki so si dopisovali v slovenščini. Pri tem je bila na Hrvaškem recepcija Vraza izrazito afirmativna, kar je dodatno pripomoglo k njegovemu enigmatičnemu statusu. Nabor njegovih dejanj, ki jih je hrvaška literarna zgodovina povzela kot pionirska, pa je še bistveno daljši; med drugim je Vraz prvi hrvaški literarni kritik in pisec prve satire. V slovenski literarni vedi pa je vendarle obveljal za nekakšnega narobe Prešerna, če naj parafraziramo Prešernovo lastno oznako Vraza kot »naróbe Katóna«.