Dr. Branko Vnuk, kustos Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, in dr. Marjeta Ciglenečki, upokojena profesorica Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske Fakultete Univerze v Mariboru, sicer pa neutrudna skrbnica in promotorka ptujske kulturne dediščine, sta se v knjižici posvetila enemu osrednjih spomenikov ne le na Ptuju, temveč tudi v Sloveniji. Od ustanovitve leta 1230 je bil dominikanski samostan 555 let duhovno in kulturno središče, z arhitekturo, poslikavami in drugimi umetninami, ki so zanj nastale v srednjem veku in baroku, pa ostaja v fokusu umetnostnozgodovinskih raziskav in turistične promocije tudi danes. Tako imenovani projekt prenove je mesto in spomeniško varstvo predstavil v podobi, zaradi katere je zavzetost avtorjev, da pozornost obiskovalcev od neustreznih posegov preusmerita k izjemni zgodovini in umetnostnim kvalitetam dominikanskega samostana, nadvse hvalevredna.

Med Kozakovimi dramami je Kongres najbolj neposredno odprt za dialog s posameznikom o njegovem bivanju. Zelo dosledno je namenjen t. i. ontološki funkciji gledališča, ki po Kozakovi razlagi predvsem pomeni, da gledališče zmore v človeku ustvarjati notranjo eksistencialno napetost med resnico in neresnico, med bitjo in nebitjo. Dramo je izoblikoval leta 1967 na podlagi svojih neprizanesljivo kritičnih filozofskih in etiških spoznanj o slovenski in evropski sočasni stvarnosti, zlasti še o položaju, vlogi in aktivizmu intelektualcev in sploh mislečih ljudi v njej. S svojim odporniškim dejanjem, z alegorijskim prikazom spopadov in prizadevanj na univerzi je razkril bistvo dogajanj v družbi. V dramo je vgradil svoje še vedno nagovarjajoče ideje o posamezniku, kulturi in družbi, svojo perspektivo. Z dramaturškimi zaostritvami, uvedbo groteske in usmerjanjem k negaciji negiranja vrednot je omogočil, da jo gledalstvo in bralstvo prepozna in o njej razmisli.

Znanstveno-kritična objava fragmentov notarskih knjig enote Piran Pokrajinskega arhiva Koper iz let 1301–1320 /1321/ kot sedmi, zadnji zvezek zaključuje enega od segmentov programa edicij virov za slovensko zgodovino, sprejetega leta 1972. Zajema pet rokopisov: enajstega, dvanajstega, štirinajstega, petnajstega in šestnajstega ter dodatnega neoštevilčenega, ki skupaj beležijo 287 latinskih predlog notarskih listin.

Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov obravnava nastanek slovanskih geolektov hierarhične stopnje jezika iz njihovega skupnega jezikovnega prednika, praslovanščine (do ok. 800 n. š.) preko staroslovanskih geolektov (ok. 800–1000 n. š.). Pri modeliranju lingvogenez so za vsak slovanski jezik upoštevani njegovo staroslovansko izhodišče (enotno ali neenotno) in težnja v njegovem jezikovnem spreminjanju (divergentno ali konvergentno), določene so njegove definicijske lastnosti, ki so intepretirane kot inovacije oz. arhaizmi znotraj areala.

Monografija Slovenska literarna veda od Trubarja do druge svetovne vojne je življenjsko delo Darka Dolinarja, strokovnjaka za zgodovino in metodologijo literarne vede na Slovenskem.

V trinajstih generacijah potomcev znamenitega polihistorja J. V. Valvasorja (1641–1693) najdemo celo vrsto zanimivih ljudi, od znanstvenikov, umetnikov in politikov vse do mučenca Katoliške cerkve in italijanske teroristke. V pričujoči monografiji je skupaj z njihovimi družinami predstavljenih tistih pet, ki so bili na Slovenskem vsak po nečem zadnji. Najstarejši, Franc vitez Gadolla (1797–1866), je zapustil občudovanja vreden, skoraj povsem neuporabljen rokopisni domoznanski opus.

V vodniku je predstavljenih osem ekskurzij Ljubljanskega geografskega društva, izvedenih med junijem 2015 in majem 2018, dodana je še ekskurzija iz septembra 2014, izvedena v okviru posveta ob 90-letnici prvega zavarovanja Doline Triglavskih jezer. Čeprav je ekskurzijam težko določiti vsebinsko rdečo nit, lahko z malce bolj ohlapnim pogledom izkristaliziramo štiri vodilne tematike: urbano geografijo s predstavitvijo Maribora, Velenja in Sevnice, regionalno geografijo s predstavitvijo Prlekije, Baške grape, Čepovanskega dola in Trebuše ter vojaško geografijo z obravnavo italijanske obrambne črte na območju Podbrda in podzemnih varovalnih objektov v Gotenici na Kočevskem. Izpostavimo lahko še geografijo zavarovanih območij, v okviru katere kar dva prispevka obravnavata Triglavski narodni park. Za članke je značilna slogovna raznolikost, od klasičnega geografskega pristopa do šegavega prispevka z literarno konotacijo.

Tretji zvezek (osebnosti s priimki na črke Ble–But) Novega Slovenskega biografskega leksikona vsebuje 277 gesel o najvidnejših slovenskih in s Slovenijo povezanih osebnosti in družin iz vseh obdobij naše zgodovine. Osebnosti smo izbrali s področij antropologije, arheologije, arhitekture, biologije, čebelarstva, ekonomije, etnologije, farmacije, filma, filozofije, fizike, geodezije, geografije, geologije, glasbe, gledališča, gospodarstva, gozdarstva, izseljenstva, jezikoslovja, krasoslovja, kulinarike, kulinarike, leksikografije, lesarstva, literature, lutkarstva, medicine, paleontologije, politike, popularne glasbe, prava, psihologije, sociologije, šolstva, športa, umetnostne zgodovine, urbanizma, veterine, zgodovine itd.

Monografija o Mariji Tereziji se pridružuje številnim obeležitvam 300. obletnice rojstva cesarice Marije Terezije, ki so potekale v letu 2017. Vladarica je bila v preteklosti pogosto objekt znanstvenega raziskovanja, a večinoma v tujem zgodovinopisju. Slovensko zgodovinopisje se je do sedaj z njenim življenjem in vladanjem ukvarjalo sorazmerno malo. Pričujoča monografija tako prinaša številne nove ugotovitve in nove poglede na Marijo Terezijo in njeno dobo. Pri monografiji je sodelovalo več kot dvajset priznanih raziskovalcev, večinoma iz Slovenije, nekaj pa tudi iz tujine. Izhodišče prispevkov je slovenski prostor in vplivi cesaričnih reform nanj. Te reforme so bile korenite, temeljite in dolgoročne, kar pomeni, da njihove učinke čutimo še danes, čeprav se tega morda ne zavedamo. Druga rdeča nit monografije pa je ohranjanje spomina na Marijo Terezijo na Slovenskem kot tudi v njenih nekdanjih deželah, ki so danes samostojne države (Avstrija, Madžarska, Hrvaška in Češka). Monografija je napisana pretežno v slovenskem jeziku, medtem ko so prispevki tujih avtorjev v tujem jeziku (nemško, angleško, italijansko in hrvaško) z daljšim slovenskim povzetkom.