Kar odkriva naslov zbirke Na mojstrovi poti, Casimiro de Brito razloži v uvodnem besedilu, ki je pesniška delte reke z izvirom v kristalnih kapljah mojstra Lao Zija. Je dolgo potovanje, polno porazov in sprememb, tako kot vse umetniško ustvarjanje. V pesmih se izliva čistost besedišča, ki govori o podzemnem hudourniku človeškega bitja v njegovi skrivnostni samoti, o neusmisljenosti narave časa, življenja z odtenki dobitkov in izgub, sanj in obupa, modrega podrejanja naravi, glasu ljubezni, motorju in zakonitostih predhodnega obstoja.

Jacques Izoard je eden najvidnejših predstavnikov belgijske poezije, napisane v francoščini. Pričujoči izbor pesnikovega obsežnega opusa je skrajno oseben.

Izbor najboljših kratkih proz, ki je na Flamskem izšel leta 1997. Berckmans je v njih vpeljal osrednji dogajalni prostor svojih literarnih del: antwerpensko četrt, kjer je živel in jo je sam imenoval bodisi "Siva cona" ali "distrikt" bodisi Barakštat. Gre za odpisan del mesta s povsem svojimi zakonitostmi, taborišče, kamor so strpali družbene izmečke brez prihodnosti, zapite nakaze, ali pa so se ti tja sami zatekli.

Maroški pisatelj Mohamed Šukri (1935-2003) je doma in v svetu zaslovel s svojim knjižnim prvencem, avtobiografskim romanom Goli kruh, ki je s svojimi drznimi, neizprosnimi opisi krute stvarnosti povsod dvigoval precej prahu.

"Kdaj bo prišel čas sprijaznjenja?/Čas, ki ga čakam, čas, ki se ga bojim?" Peter Semolič tudi v zadnji zbirki vprašanja, zabeleženega v verzih iz Barjanskih ognjev, ne zastavlja nič manj usodno, kot je to v svojem obsežnem pesniškem opusu počel doslej. Pa čeprav bi se komu utegnilo zdeti, da vpričo humorja, (samo)ironije in ciničnih zbodljajev, s katerimi je Noč sredi dneva do kosti prežeta, govorjenje o usodnih rečeh tem pesmim ne prihaja ravno naproti.Ni res.

Hana
hana je pesnica.
oziroma hoče postati.
oziroma mora počakati, da jo ostali potrdijo.
išče svoj glas.
seveda, kdo ga pa ne.

Sodobna kitajska poezija predstavlja izbor pesmi kitajskih pesnikov, ki sodijo v t. i. »tretjo« in »četrto generacijo«. V desetletjih po tragičnih tian'anmenskih dogodkih se je avantgardna struja kitajske poezije, ki so jo v sedemdesetih in začetku osemdesetih let utemeljili »megleni pesniki«, razvila v nepregledno množico slogov, skupin in gibanj, se začela širiti po množici uradnih, poluradnih in neuradnih poti, se udomačila na internetu in nasploh obrnila na glavo vse tisto, kar je bilo še pred dvema desetletjema mogoče zatrdno reči o kitajski sodobni poeziji in njenem mestu v kitajski državi.

Pravljica Zakaj je babica jezna pripoveduje o treh razbojnikih, babici Medi in vnučkoma Medanji in Medušku. Babica in vnučka se sprva krasno ujamejo v veselju do razbojniških dogodivščin. Tudi ko babica opusti svojo vlogo vzgojiteljice in začne ravnati po otroško, je še vse krasno. Potem pa babica začne ravnati tako, da je to nesprejemljivo celo za brezmejno domišljijo njenih vnukov.

Ljubim poezijo.
Toda pravim:
naj ta pesem umre, če to pomeni,
da bodo ljudje živeli bolje,
da bo družba bolj pravična
in bodo mračnjaki vseh vrst
res odgovarjali za svoja dejanja.

Pesem je le podana roka.

Če ne bi Titi
mislil le na prevare,
pa tudi ne bi
takrat cepnil z omare
in tudi akvarij
se ne bi razbil
in tudi Titi
bi se zmočil ne bil,
gospa pa bi kuhala
mirno doma
in ne bi povzročila
trohe gorja,
ne imela bi se
za kaj bati gospoda,