Naslov druge knjige Alje Adam se zdi pravzaprav jezen in pesem Zakaj bi omenjala Ahila ta občutek še utrdi, čeprav se za razliko od pričakovane napetosti med spoloma ukvarja z otroškimi spomini, neizpolnjenostjo vseobetajočega življenja, strahom pred smrtjo in strahom pred življenjem. Ahila sploh ne omeni, pač pa zapolni svoj pesniški svet brez kot da nujnega vseprisotnega moškega pogleda.

V poeziji Sapphire neverjetna življenjska zgodba in stik z najbolj grobimi socialnimi problemi mestoma preglasita celo samo avtorico in njen jezik. To je pisanje, ki razbije pričakovanja, povezana z branjem poezije in nam na krožnik postavi kos krvave, utripajoče ulice. Pisanje, ki v slovenskem pesniškem prostoru zaseda mesto eksotike.

Srhljiva pripoved o Rdečem jabolku je variacija na temo pravljičnega lika, ki ga danes poznamo pod imenom Rdeča kapica. Je nekakšen kolaž prvin, izposojenih pri izvirnih ljudskih besedilih, sorodnih pravljici o Rdeči kapici. Združuje motive iz več starodavnih izvirnikov – nekaj francoskih in enega italijanskega. Knjiga ni namenjena otrokom, čeprav jo starejši oziroma zrelejši med njimi lahko vzamejo v roke.

Pritisk resničnost – zunanje in notranje – je enostavno prevelik se zapiše Semoliču na začetku zbirke; no, temu pritisku pesnik le nekaj verzov pozneje najde še eno ime – tranzicija. Takole pravi: v množici takšnih in drugačnih tranzicij ne razumemo več niti samih sebe.

Izbor iz knjižnih recenzij prinaša prispevke, napisane in objavljene v letih 1999–2006 v reviji Sodobnost, v Književnih listih ter na Dnevnikovi kulturni strani. Obravnavane so vse zvrsti sodobnega pisanja, tako poezija in proza kot tudi esejistika in potopisje. Med avtorji in avtoricami se pojavljajo klasiki skupaj s povsem svežimi odkritji, glavnino pa predstavljajo odmevna imena, ki so s svojimi novitetami zaznamovala preteklih sedem let. Izbor je zasnovan s poudarkom na literarnih svetovih in bralskem hedonizmu ter pomeni povabilo k bralski pustolovščini. Lucija Stepančič je leta 2003 za svoje delo prejela Stritarjevo nagrado.

Italijanski pisatelj, esejist in pesnik Primo Levi je bil rojen leta 1919 v Torinu in tam tudi umrl 11. aprila 1987 (samomor). Diplomiral je iz kemije in opravljal poklic kemika do upokojitve. Med vojno je bil najprej partizan, nato so ga ujeli Nemci in ga poslali v taborišče Manowitz-Auschwitz. To ga je zaznamovalo do tragičnega konca. Po vojni je napisal veliko knjig in prejel zanje številne nagrade in priznanja.

Gabriel Ferrater (Reus, 1922) je na čelo zbirke Ženske in dnevi (1968) postavil kratko pesem svoje žene Jill Jarrell, kar v angleščini in brez njenega imena ali kake druge opombe. Po poroki z njo – skupaj sta sicer živela le slabi dve leti – in po tej njeni reakciji ni objavil nobene pesmi več, napisal pa je komajda še kakšen verz, ki je ostal skrit med kupi papirjev njegove zapuščine. Eden največjih katalonskih pesnikov sploh se je povsem nenadejano odrekel pesniškemu izrazu, ker «ni imel povedati ničesar več». Vse svoje znanje in izkušnje je destiliral v tri drobne knjižice, napisane med 1958 in 1963, in ponovno zbrane pod že omenjenim naslovom leta 1968. Rez, s katerim se je tako odločno ločil od poezije, je dobil vzporednico 27. aprila 1972 s pesnikovim samomorom.

Kot napoveduje že sam naslov, nova pesniška zbirka, ki je nastajala več let, govori o razhajanjih, o slovesu kot neizogibni in nepresežni zgodbi sleherne ljubezenske zveze. Zbirka na eni strani nadaljuje in razvija jezikovne postopke, značilne za dosedanjo Möderndorferjevo liriko, po drugi strani pa pomeni radikalen prelom, ki odpira novo razsežnost eksistencialne in jezikoslovne izkušnje.

Baskovska poezija je bila do nedavna malo znana celo na Iberskem polotoku. Zato je zanimanje zanjo, številni prevodi in antologije v tujih jezikih, razveseljivo in spodbudno za tako majhen narod, ki mu je uspelo skoraj čudežno preživeti. Baski danes živijo v treh francoskih pokrajinah ter v štirih španskih, od katerih tri sestavljajo Avtonomno baskovsko skupnost z visoko stopnjo avtonomije. Jezik Baskov, euskera, je avtohtoni jezik. Gre za predromanski ali celo za predindoevropski jezik, preseneča pa njegova trdoživost, saj se je ohranil skozi stoletja.

Jana Putrle Srdič se je v svojem pesniškem prvencu Kutine (Ljubtjana, Aleph, 2003) predstavila kot pesnica z izjemnim občutkom za vizualno, kot pesnica, ki zna in zmore skozi slikanje z besedami pričarati bralcu zdaj realistične, drugič spet nadrealistične mestne pokrajine. V svojih pesmih-slikah se je posluževala predvsem pastelnih barv. To so bile otožne, vase umaknjene, melanholične slike.