Jelena Lasan je pesnica, iz njene poezije je razbrati, da najmanj toliko tudi slikarka, pri čemer ji poezija in slikarstvo dajeta odskočišče za užitkarske polete, ali kot pravi: “Metulja sem ustvarila z mežikanjem očesa.” Njeno jemanje nove in nove poezije je njeno pravo človeško oko, ki s postopkom pesnenja najbolj resnično zre v svet. Zato njena poezije kot najbolj naravno čutilo jemlje svet okoli sebe brezpogojno, lahkotno in ni obremenjena s tradicionalno “posvečeno” pesniško “težo”. Zato Lasanova tudi na svoj poklic “pesnice” gleda večinoma humorno, kozmopolitsko, čeprav vseeno jasno zavezujoče. Kar pomeni, da v vsakem verzu poleg veselja do pesniškega mežikanja izraža tudi svojo jasno, radostno odločitev za igrivi pesniški pogled – pri čimer jo prav nič ne boli in obtežuje dejstvo, da je taka zavezujoča odločitev, kot vsaka odločitev, hkrati tudi nujno “ločitev” od drugih vrst pogledov in analiz, ki so med ljudmi morda bolj običajne in cenjene. Vendar ti drugi pogledi Lasanove resnici na ljubo pretirano ne privlačijo, ali pa kvečjemu kot snov za ironijo, ker “sčasoma telo odpade”, odmevi, ki jih napiše pesnik, pa s časovne razdalje živijo najmanj toliko, kot je telo kadarkoli – tudi, ko je bilo najbolj živo.

Sedma pesniška stvaritev Taje Kramberger vsebuje zanimivo tematiko in metaforiko, saj se pri obeh zazira v preteklost. V imenu že preminulih ljudi iz davnih časov si zastavlja vprašanja – ujetništva, izdaje, življenja, boja in smrti. Pomemben element njenih pesmi so izpiski iz časopisov okrog leta 1900, ki dajejo zapisanemu poseben čar, saj poročila iz preteklosti dopolnjuje avtoričina beseda. Osebe v njenih pesmih so Alfred Dreyfus, prve emancipiranke, dadaisti, anarhisti s konca 19. stoletja itd. Zanimiv dodatek v knjigi pa so tudi grafike različnih ustvarjalcev. (Tina Škrajnar, Bukla)

Pisma so pisane pripovedi – zgodbe, ki opisujejo družine in življenje ljudi, ki jih je avtorica naključno spoznala na ulicah Mostarja in njegovi okolici. Resnične dogodivščine je opisala tako, kot kakor jih je doživljala sama. V nekatere zgodbe je vtkala zgodovinske vire, v druge pa osebna pripovedovanja ljudi.

V knjigi je zbranih 27 pesnikov in pesnic, ki so med pomembnejšimi za moderno turško poezijo. Glavne teme so univerzalne – narava, ljubezen, junaštvo in smrt, zanimiv pa je tudi dodatek, ki zaobjame turško pesniško zgodovino.

Naslov druge knjige Alje Adam se zdi pravzaprav jezen in pesem Zakaj bi omenjala Ahila ta občutek še utrdi, čeprav se za razliko od pričakovane napetosti med spoloma ukvarja z otroškimi spomini, neizpolnjenostjo vseobetajočega življenja, strahom pred smrtjo in strahom pred življenjem. Ahila sploh ne omeni, pač pa zapolni svoj pesniški svet brez kot da nujnega vseprisotnega moškega pogleda.

V poeziji Sapphire neverjetna življenjska zgodba in stik z najbolj grobimi socialnimi problemi mestoma preglasita celo samo avtorico in njen jezik. To je pisanje, ki razbije pričakovanja, povezana z branjem poezije in nam na krožnik postavi kos krvave, utripajoče ulice. Pisanje, ki v slovenskem pesniškem prostoru zaseda mesto eksotike.

Srhljiva pripoved o Rdečem jabolku je variacija na temo pravljičnega lika, ki ga danes poznamo pod imenom Rdeča kapica. Je nekakšen kolaž prvin, izposojenih pri izvirnih ljudskih besedilih, sorodnih pravljici o Rdeči kapici. Združuje motive iz več starodavnih izvirnikov – nekaj francoskih in enega italijanskega. Knjiga ni namenjena otrokom, čeprav jo starejši oziroma zrelejši med njimi lahko vzamejo v roke.

Pritisk resničnost – zunanje in notranje – je enostavno prevelik se zapiše Semoliču na začetku zbirke; no, temu pritisku pesnik le nekaj verzov pozneje najde še eno ime – tranzicija. Takole pravi: v množici takšnih in drugačnih tranzicij ne razumemo več niti samih sebe.

Izbor iz knjižnih recenzij prinaša prispevke, napisane in objavljene v letih 1999–2006 v reviji Sodobnost, v Književnih listih ter na Dnevnikovi kulturni strani. Obravnavane so vse zvrsti sodobnega pisanja, tako poezija in proza kot tudi esejistika in potopisje. Med avtorji in avtoricami se pojavljajo klasiki skupaj s povsem svežimi odkritji, glavnino pa predstavljajo odmevna imena, ki so s svojimi novitetami zaznamovala preteklih sedem let. Izbor je zasnovan s poudarkom na literarnih svetovih in bralskem hedonizmu ter pomeni povabilo k bralski pustolovščini. Lucija Stepančič je leta 2003 za svoje delo prejela Stritarjevo nagrado.

Italijanski pisatelj, esejist in pesnik Primo Levi je bil rojen leta 1919 v Torinu in tam tudi umrl 11. aprila 1987 (samomor). Diplomiral je iz kemije in opravljal poklic kemika do upokojitve. Med vojno je bil najprej partizan, nato so ga ujeli Nemci in ga poslali v taborišče Manowitz-Auschwitz. To ga je zaznamovalo do tragičnega konca. Po vojni je napisal veliko knjig in prejel zanje številne nagrade in priznanja.