Baskovska poezija je bila do nedavna malo znana celo na Iberskem polotoku. Zato je zanimanje zanjo, številni prevodi in antologije v tujih jezikih, razveseljivo in spodbudno za tako majhen narod, ki mu je uspelo skoraj čudežno preživeti. Baski danes živijo v treh francoskih pokrajinah ter v štirih španskih, od katerih tri sestavljajo Avtonomno baskovsko skupnost z visoko stopnjo avtonomije. Jezik Baskov, euskera, je avtohtoni jezik. Gre za predromanski ali celo za predindoevropski jezik, preseneča pa njegova trdoživost, saj se je ohranil skozi stoletja.

Jana Putrle Srdič se je v svojem pesniškem prvencu Kutine (Ljubtjana, Aleph, 2003) predstavila kot pesnica z izjemnim občutkom za vizualno, kot pesnica, ki zna in zmore skozi slikanje z besedami pričarati bralcu zdaj realistične, drugič spet nadrealistične mestne pokrajine. V svojih pesmih-slikah se je posluževala predvsem pastelnih barv. To so bile otožne, vase umaknjene, melanholične slike.

David Albahari (rojen 1948 v Peči) jc eden ključnih proznih avtorjev v moderni srbski književnosti. Osrednjega pomena je njegova umetnost kratke zgodbe, s katero je v osemdesetib letih minulega stoletja V nekdanji Jugoslaviji postavil nove standarde za ta žanr. V Beogradu je študiral angleščino, iz katero je veliko prevajal, se posebej moderno in postmoderno ameriško književnosl od E. L. Doctorowa do Thomasa Pynchona.

Naselitve so knjižniprvenec Gregorja Podlogarja. Naslov zbirke je programski in obljublja pohod v neizkrčene pokrajinejezika. Pri branju moramo bitipazljivi: mlademu pesniku negreza obujanje "modernističnih"besednih pustolovščin, ampak, nasprotno, za iskanje starodavne, v metežu polaščanja stvari in sveta mnogokrat prezrte sledi, ki vodi k izviru besedovanja. K tisti izgubljeni nedolžnosti, s katero človek skuša in preizkuša božansko nemost, molk transcedence. K tisti izgubljeni nedolžnosti, s katero človek spregovori iz razcepa do drugega, kot samotnež m tujec. Poezija, ki korenini v razcepu, v rani sveta, ne more biti kričava, noče biti hrupna, saj nam ponuja bolečino užitka. Predvsem pa ne more biti - naj se sliši na prvi pogled še tako paradoksalno - monološka; kdorje slednik, iskalec izvora,je občutljivi prisluškovalec prvinskih glasov,je bitje, ki nagovarja in se pusti nagovoriti.

Trobentarjev pesniški prvenec Rdeča labodka, ki je pred nami, predstavlja presek petindvaj-setih let njegovega ustvarjanja. Nekatere pesmi zaradi svoje ritmično padajoče zvočnosti spominjajo na peta besedila ter hkrati razširjajo vsebinsko paleto tovrstnih besedil.

Vida Mokrin-Pauer (roj. 1961) - pesnica, pisateljica, literarna kritičarka. Avtorica sedmih pesniških zbirk (druga in šesta sta tudi za otroke): Mik - Mladinska knjiga 1988, Jezik v ušesu - Založništvo slovenske knjige 1991, Pasti v slasti - Didakta 1991, Narcisa v vodi - Lumi 1992, Krili v kletki - Cankarjeva založba 1997, Mačke so modre - samozaložba 2000, Lesketanje k-res-nič-kam - Cankarjeva založba 2002; in soavtorica dveh skupinskih satiričnih romanov v pismih Fukljica - Branko 1997 in Spolitika - Cankarjeva založba 1999. Pesmi so izšle tudi v francoščini, italijanščini, angleščini, srbščini, makedonščini in bolgarščini. Po diplomi iz primerjalne književnosti in literarne teorije je pet let delala kot bibliotekarka, od leta 1990 je svobodna literatka. Do leta 2002 je bila devet let literarna urednica revije Primorska srečanja. Živi in dela v Novi Gorici. Modrice so njena deseta knjiga.

Sodobna švedska avtorica Inger Edelfeldt (1954) je svoj prvi roman izdala pri enaindvajsetih letih. Do danes je objavila že skoraj dvajset knjig, večinoma romanov, tako za mladino kot za odrasle. Je tudi pesnica, avtorica stripov, prevajalka ... in dobitnica številnih nagrad. Njeni junaki (pogosteje junakinje) živijo v razkolu, ki nastane ob trčenju pričakovanj z resničnostjo. So ljudje vseh vrst, vseh družbenih slojev in starosti. Nihajo med sanjami in stvarnostjo, med svetlobo in temo, med močjo in ranljivostjo, med domišljavostjo in samoprezirom, hrepenenjem po pripadnosti skupnosti in popolno izolacijo. V njenih delih je kot nekaj samoumevnega prisoten vsakdan, hkrati z njim pa tudi skrivnostno in neznano. Osebe zgodb so vse na svoj način "popačene", pogosto nemočne ob soočenju z občutki, ki jih ne zmorejo razumeti ali nadzirati.

Pere Calders (1912-1994) je začel objavljati ravno ob začetku španske državljanske vojne. Sodi med katalonske pisatelje, ki so po letu 1939 prisilno ali prostovoljno zapustili domovino. Naselil se je v Mehiki, kjer je preživel triindvajset let. Kljub izgnanstvu ni prenehal z objavljanjem. Stik z bralci mu je uspelo obnoviti leta 1955, ko je izšla prozna zbirka Kronike prikrite resnice. Zbirka obsega besedila napisana med 1936 in 1952. Usoda Caldersove prve zbirke je podobna usodi mnogih drugih literarnih del, ki so v tem času nastala v katalonskem jeziku.

Alejandra Pizarnik je izjemna osebnost, izjemni sta njena življenjska usoda in njena poezija. Ni je mogoče uvrstiti v nobeno posebno pesniško smer. Čeprav je v njenih verzih marsikaj, kar je značilno za nadrealistično poetiko, a je hkrati tudi mnogo takega, kar jo loči od nje. Zazrta je predvsem v notranji človekov univerzum, išče globino človeške biti, njeno središče. V nekem smislu nadaljuje bogato pesniško tradicijo pomembnih španskoameriških pesnic, kot so Storni, Agustini, Mistral... Toda Alejandra hoče prekiniti s sentimentalizmom, ki je prisoten v njihovi poeziji. Njena beseda je silovita, odločna, lapidarna in natančna. Pizarnikova je postala mit najmlajših pesniških generacij, ki so se pojavile na španskoameriški pesniški sceni v osemdesetih in devedesetih letih prejšnjega stoletja. Njena tragična življenjska usoda jo uvršča med osebnosti, kot so Jean-Paul Richter, Hőlderlin, Novalis, Chatterton, Blake, Sylvija Plath...

Na poezijo Paola Ruffillija so sprva vplivale zgodovinske avantgarde; že v prvih zbirkah jo je zaznamovala intenzivna liričnost, izražena v kratkih ali srednje dolgih (zvečine pet- do sedemzložnih) in sinkopiranih verzih, ki se zableščijo kot svetleče puščice in »zarežejo v živo«, bralca očarajo in obenem spravljajo v stisko, kakor je ob njihovem prebiranju leta 1978 zapisal Roland Barthes. Ruffilli si – kot pravi sam – prizadeva, da bi »s čimmanj besedami povedal in prikazal kar največ«; je tipičen »miselni pesnik«, le da se njegovo mišljenje ne razvija kontinuirano, temveč fragmentarno, kot osvobojeno pripovedne logike, v preiskujočem in bolečem zasebnem monologu (kamor občasno pripusti tudi »zunanje« glasove, vznikle med prikazovanjem), kjer so dogodki, situacije in motivi priklicani z nenehnimi premori, preskoki in prekinitvami, pod strogim nadzorom uma. Zdi se, kot da Ruffillijev lirski subjekt postavlja resničnost v oklepaj in iz ozadja, s pretehtano distanco odvrača pozornost od »stvari sveta«, ki so sicer percipirane v svoji konkretnosti, a se izmikajo čutom, vselej predvsem metonimije življenja, tesno povezane z refleksijo o bistvu in usodi pojavov. Lucidno obvladovanje pesniške snovi pa se druži s podtalnim, na trenutke že kar dramatičnim nemirom; Ruffillijev verzni ritem delno posnema prozaični ton, bogatijo pa ga gosto, a na prvi pogled naključno posejane rime in aliteracije, ki v avtorjevo programsko odčaranost vnašajo krčevitost in gibčnost.