Odkar so se v času družbenih in političnih sprememb v 70. in 80. letih 20. stoletja zelene stranke prvič pojavile v zahodni Evropi (zlasti v Nemčiji), raziskovalci analizirajo različne dejavnike, ki so pripeljali do njihove ustanovitve in razvoja. V knjigi se avtorji osredotočajo na postsocializem in analizirajo medsebojno delovanje treh ključnih dejavnikov, in sicer dinamiko med (1) nacionalno politiko in (2) subjektivnimi značilnostmi zelenih strank v času njihovega razvoja, upoštevajo pa tudi (3) gospodarsko krizo kot dodaten dejavnik. V monografiji je preverjena pogosto spregledana teza, da so subjektivni dejavniki v danem nacionalnem strankarskem sistemu lahko ključni za dolgoročni uspeh ali neuspeh zelenih strank v tem sistemu. Analizo slovenskega primera dopolnjuje primerjava razvoja zelenih strank v Sloveniji in posocialističnih državah srednje in vzhodne Evrope.

"When talking about social responsibility on a global level, every entity doing activities in a relationship with nature shall maintain balance between the economy and the ecosystems. In addition, balance should be searched between the profit and social welfare, or, speaking on a wider scale, between economic and social development. A trade-off shall be achieved between two desirable but incompatible features; or, to be less ambitious, at least a compromise.

Avtor je v tej knjigi nadaljeval in poglobil svoje prejšnje raziskovanje islamskih držav Bližnjega vzhoda. Odločil se je za predstavitev tega, kar je v zadnjem letu skrbno proučeval z delom na terenu - sedanje v povezavi s preteklimi vojnami v teh državah.

Monografija zaslužnega profesorja dr. Antona Beblerja vsebuje prek 40 interdisciplinarnih, družboslovnih, strokovnih in publicističnih spisov zelo širokega razpona. Tematika monografije obsega več besedil s področij sociologije in politologije vojske, ki so nastala v zvezi z razvojem pedagoške in raziskovalne dejavnosti obramboslovja na Univerzi v Ljubljani. Dr. Anton Bebler je bil namreč več let prvi predstojnik in poleg tega izvajalec nekaj predmetov na tem študiju

Elektroenergetska infrastruktura je ena od najbolj pomembnih družbenih infrastruktur, katere nedelovanje ali omejeno delovanje bi povzročilo veliko družbeno škodo in v določenih pogojih celo krizne razmere širših razsežnosti. Z družbeno navezanostjo na elektriko naraščajo naša odvisnost od te vrste energije in s tem povezana tveganja.

Pričujoča monografija predstavlja prvo empirično študijo medkulturnih razlik, ki je bila izvedena v regiji držav nekdanje Jugoslavije in so jo izvedli raziskovalci iz te iste regije. To je njen glavni metodološki doprinos. Z vidika vsebine pa je glavna ugotovitev sledeča: 26 let po razpadu skupne države in 18 let po koncu zadnjih vojnih spopadov rane se zdaleč niso zaceljene, stereotipi in predsodki med narodi nekdanje Jugoslavije pa postajajo vse močnejsi. Posledično raziskovalci ugotavljajo, da globalizacija ni prispevala k zmanjševanju medkulturnih razlik, kvečjemu nasprotno; medkulturne razlike postajajo vse bolj pomembne, lokalne identitete pa vse bolj vidne. Vse to je lahko uspešno torišče za predsodke in stereotipe, ni pa dobra popotnica za krepitev mednarodnega političnega in gospodarskega sodelovanja v državah nekdanje Jugoslavije.

Knjiga ni namenjena zgolj ljudem, ki se ukvarjajo s sociologijo ali raziskovanjem javnega mnenja. Gre za zbirko pogledov na Slovenijo v specifičnih zgodovinskih trenutkih, v katerih sociolog opisuje prevladujoče vrednote, ter spremembe kolektivne mentalitete. Tisto, kar je raziskovalec javnega mnenja z anketiranjem ljudi iz družbe izkopal, je prek objavljenih analiz in intervjujev vrnil. Razsuti tovor vrednot, ki ga je z meritvami izkopal iz globin družbe, je v analizah uredil v pregledne sociološke kategorije, med pogovori z novinarji pa je ta spoznanja prevedel v jezik javnosti in družbi, surovinski bazi sociološke profesije, vrnil analizo, ki omogoča družbeno samorefleksijo. Če respondent, kot v sociološkem žargonu rečemo sodelujočemu v anketi, raziskovalcu pove, kaj si misli o določenem pojavu, potem sociolog celotni javnosti odgovori tako, da razsuti tovor odgovorov spravi v preglednice, razišče časovna nihanja in ugotavlja morebitne vzročne povezave. In to je zgodba te knjige – razsuti tovor individualnih stališč je preoblikovan v 30-letno pripoved o družbi, spremembah in konstantah. (Iz predgovora urednika A. Žerdina)

Knjiga ponuja vpogled v delovanje organizacij na področju menedžmenta človeških virov v predkrizni in pokrizni perspektivi. Na temelju podatkov, ki so nam jih posredovali anketiranci – menedžerji človeških virov, ter poskusa uveljavitve širšega (zgodovinskega) pristopa, ki povezuje nacionalne sisteme zaposlitvenih razmerij (in znotraj teh menedžmenta človeških virov) s spreminjajočimi se ekonomskimi, socialnimi in političnimi konteksti, smo si zastavili naslednja osnovna vprašanja: kako so se zaostrene ekonomske in širše družbene razmere odrazile na področju menedžmenta človeških virov v organizacijah; na katerih področjih menedžmenta človeških virov in na kak način so se zaradi omenjenih kontekstualnih sprememb zgodile največje spremembe.

Avtor kritično obravnava nedoslednosti v slovenski zunanji politiki, tudi v odnosih z ZDA, kar zlasti mali državi otežuje uveljavljanje v mednarodni skupnosti. Pri analizi slovensko-ameriških odnosov nam avtor prvič predstavi doslej še neznane ameriške vladne dokumente (zlasti iz obdobja jugoslovanske krize oziroma osamosvajanja Slovenije), za ponazoritev slovensko-ameriške dinamike pa ob pomanjkanju strokovnih analiz uporabi kopico medijskega gradiva in tudi diplomatske depeše, ki jih je razkrila organizacija Wikileaks. Pričujoče delo tako ponuja poglobljeni vpogled v prvih 25 let odnosov med Ljubljano in Washingtonom, opozarja na zamujene priložnosti in tudi na podlagi teoretičnih dognanj opredeli izhodišča za nadaljnje učinkovitejše slovensko-ameriško sodelovanje. Vsekakor gre za zanimivo branje za vsakogar, ki ga zanima razvoj slovenske zunanje politike in odnosi Slovenije s še vedno najmočnejšo silo na svetu.

V knjigi so predstavljena izhodišča možnega novega razvojnega modela Slovenije, ki temelji na splošno sprejetih vrednotah 21. stoletja, vendar na bolj uravnoteženih razmerjih med delom in kapitalom, upošteva pa velike premike, ki jih v organizaciji človeške družbe terja skokovit tehnološki razvoj. Tisočletne dogme, tj. da je lastnina, ko se pretvori v gospodarsko funkcijo in postane kapital, edini legitimni temelj upravljanja in prilaščanja, je treba premagati.