Zgodovina ni nespremenljiva. Je konstrukcija, odvisna od časa. To konstrukcijo oblikujejo spremenljive potrebe po osmišljanju zgodovine, težnje v znanstvenem razvoju, svetovni nazor zgodovinarjev ter politične in družbene razmere, v katerih pišemo o njej. To, da je zgodovina spremenljiva, velja še posebej za raziskovanje stanov. Na raziskovanje stanov so od njegovih začetkov v zgodnjem 19. stoletju bolj kakor na veliko večino zgodovinopisnih področji vplivale interpretacije, utesnjene v nacionalna razlagalna izročila, in zgodovinskopolitične polastitve. Stanovi so namreč omogočali oblikovanje zgodovinskega izročila, ki je podpiralo deželni patriotizem in ustvarjanje nacionalne zavesti. Poleg tega pa ukvarjanje z njimi samodejno vodi tudi do normativnega vrednotenja njihove vloge v procesu državnopolitične modernizacije.

V globalni delitvi dela je imela kraljevina Jugoslavija mesto periferije evropske polperiferije, ki so jo sestavljali fašistični državni sistemi. Podrejeni položaj v kapitalistični svetovni ekonomiji je določal naravo konfliktov med jugoslovanskimi elitami, katerih težišče je bil spor med fašističnim (centralističnim) in katoliškim (avtonomističnim) modelom korporativizma.

Amina Maaloufa (1949, Bejrut) slovenski bralci že poznajo. Prevedeno je zgodovinsko delo Križarske vojne v očeh Arabcev (2008) pa romana Samarkand (1999) in Taniasova pečina (2010: Goncourtova nagrada, 1993). Izvori niso ne zgodovinopisje, ne roman, so spomini na kraje, čase in ljudi, ki so Maaloufa na določen način spravili na svet. So hkrati knjiga, ki pomaga razumeti vso pestrost Bližnjega Vzhoda.

Pričujoče delo je analiza Prešernovega Krsta pri Savici s stališča Freudove (in deloma M. Klein) teorije gonov, in sicer v primerjavi s štirimi deli svetovne književnosti: Homerjevo Iliado, Heliodorjevimi Etiopskimi zgodbami, Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija in Kleistovo dramo Družina Schorfferstein.

Arhitekturna zavest vedno znova obravnava lasten predmet; obravnava razmerja, ki se spletajo med zavestjo in predmetom; pojasnjuje splošne, temeljne predpostavke, ki omogočajo ustvarjanje in razumevanje arhitekture kot umetnosti (Arhitekture).

Pričujoča knjiga ni povzetek zgodovine filozofije. Naslov je treba razumeti dobesedno. V knjigi so torej - od avtorja do avtorja in v bolj ali manj kronološkem vrstnem redu - našteti razlogi, zakaj brati katero od njihovih del, čeprav za to ni nobene zunanje prisile: niti tiste prisile, ko moramo dokazati svojo izobrazbo zunaj izobraževalnega sistema in izpitov.

Evropejci, odprite to knjigo, stopite vanjo. Po nekaj korakih v temi boste zagledali tujce, ki sedijo okrog ognja, približajte se, prisluhnite: govorijo o usodi, ki so jo namenili vašim trgovinam in plačancem, ki jih varujejo. Morda vas bodo opazili, toda pogovarjali se bodo naprej in niti ne tiše.

Večina tukajšnjih ljudi ob Indiji pomisli na prenaseljeno, revno deželo tretjega sveta. Orientalistično stališče, da je indijska podcelina prenaseljena in revna, vsebuje ne preveč skrito podmeno o kavzalni zvezi med obema, revni so, ker jih je preveč, in revni bodo ostali, dokler jih bo toliko.

Pričujoča knjiga je izvorno napisana v hebrejščini. Moja materinščina je jidiš, vendar je hebrejščina jezik mojega ustvarjalnega duha, jezik mojih sanj in nedvomno jezik, v katerem pišem. Odločil sem se, da bom knjigo izdal v Izraelu, saj sem jo prvotno namenil izraelskim bralcem - tistim, ki se imajo za jude, in onim, ki se opredeljujejo za Arabce. Razlog za to je čisto preprost: živim v Tel Avivu in tam poučujem zgodovino.