Sleherna interpretacija spola pomeni hkrati tudi reprodukcijo spola; kakšno podobo o spolih si lahko ustvarimo na podlagi arheološke literature, kakšno sporočilo prenaša arheološki diskurz? Tatjana Greif se osredotoča na podobo in status spolov v arheoloških razlagah preteklosti, kdaj, kje in na kakšen način se razlage spolov pojavljajo, v zvezi s katerimi vsebinami? Katere vloge in dejavnosti so pripisane moškim in katere ženskam? Ali ženske sploh kakorkoli aktivno nastopajo? Kako se utemeljujejo? Ali se razlage spolov razlikujejo med posameznimi zvrstmi arheoloških objav ali med posameznimi avtorji in avtoricami? In nenazadnje, kaj pomeni pomanjkanje, odsotnost tozadevnih razlag?

Pisava irske pesnica in pisateljice Mary Dorcey sodi v prelomno pripovedništvo osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja, ki je tematiziralo feminizem, rasizem, lezbištvo in raznolikost ženske identitete v vsakdanjem življenju. Z nagrajeno in večkrat ponatisnjeno zbirko kratkih zgodb Hrup iz lope (1988) je začela ustvarjati takrat nove družinske scenarije in prikazovati družbene boje, ki jih bijejo irske ženske, še zlasti lezbijke po izstopu iz vsakdanjega heteroseksualnega in patriarhalnega sveta.

Guillaume Dustan (pravo ime William Baranes), rojen 1965, sprva pravnik, ko odkrije svojo seropozitivnost, se povsem posveti pisanju in glbt založništvu. Najprej v avtofikcijskem stilu napiše tri kratke romane: V moji sobi, Nocoj grem ven in Močnejše od mene. Veristični opisi erotičnih zvez, do skrajnosti prignanega ''potovanja na konec seksa'', predvsem pa nezaščitenih spolnih odnosov (barebacking) povzročijo pravo medijsko vojno in zavračanje. Močno ga napadejo aids aktivisti in gejevska skupnost.

Aimée & Jaguar je največja uspešnica avstrijske pisateljice, novinarke, aktivistke, soustanoviteljice avstrijskega Novega ženskega gibanja (Neue Frauenbewegung) in prevajalke Erice Fischer (roj. 1943). Doslej je bil preveden v sedemnajst jezikov, po njem je posnet tudi odmeven film z Mario Schrader in Juliane Kohler v glavnih vlogah.

Nataša Velikonja se po pesniškem prvencu Abonma zbirkah Žeja in Plevel predstavlja z novo zbirko pesmi Poljub Ogledala.

Guibert velja danes za klasika novejše francoske proze, ki v svoji avtobiografski pisavi nenehno raziskuje odnos med resnico in fikcijo. V kratkem romanu Nor na Vincenta piše dnevnik svojega odnosa s fantom, od katerega naj bi se ukužil z virusom HIV. Tematika okužbe in aidsa je postala središče njegovega nadaljnega dela - v prvi vrsti romanesknega.

Japonska pisateljica Rieko Matsuura (1958) je na univerzi Aoyama Gakuin v Tokiu diplomirala iz francoske književnosti. Kot pisateljica je debitirala z novelo Dan žalovanja (1980), ki jo lahko beremo tudi v slovenskem prevodu v zbirki Najdeno v Tokiu (prevajalka Barbara Mlakar). Druga bolj znana dela so Sebastijan (1981), Učna leta palca P (1993) in Obratna verzija (2000). Piše tudi eseje. Dogajanje v romanu Natural Woman (1987) se vrti okoli mlade risarke stripov Yoko in njenih ljubezenskih prigod z dekleti.

Jordan Cvetanovič (1982) je mlad pisatelj — karkoli to pač že pomeni. Do leta 1993 je živel v Sarajevu in pozneje študiral dramaturgijo v Beogradu, kjer živi še danes. Je avtor drame Ekonom lonec, s katero je bil sprejet na fakulteto dramskih umetnosti in ki je doživela dve premieri, medtem ko sca bili naslednji dve prepovedani. Njegova drama Dilanje emocij je najbolj brana na srbski spletni strani nove dramatike. Piše za znane tuje in srbske revije, za svoje delo kor copywriter pa je prejel več nagrad. Njegova zbirka kratke proze Zgodbe za težko noč izšla leta 2003. Nima hobija ne mačke, zato pa ima telefonskega dvojnika.

»Takrat je bilo grozno. Prepričana sem, da je dandanes razkritje za mularijo lažje tudi zato, ker sem se takrat tkot mož borila za preživetje. Vse njihove bitke sem se bojevala zanje. Nisem bogat človek. Nimam veliko denarja; nimam niti malo denarja. Nič nimam, kar bi lahko zapustila komurkoli na tem svetu. Imam pa to -in to lahko zapustim mulariji, ki se sedaj razkriva in ki se bo razkrivala v prihodnosti.

Tom Lanoye (1958) je eden najbolj znanih Hamskih pesnikov in dramatikov, slovi pa tudi kot izjemen performer, romanopisec, avcor kratkih zgodb in kolumn. Med njegovimi najbolj odmevnimi deli sta Pošastna trilogija in avtobiografski roman Kartonaste škatle (1993), v katerem se na izviren način loteva svoje miadosti in prvih homoerotičnih izkušenj. Pri tem se izogiba pretirane sentimentalnosti in svoje življenje opisuje z odkritim humorjem, mestoma pa četudi s strogo nadzorovano ironijo. Roman odlikujeta igriv in izviren modernistični slog ter komičen pristop do same vsebine.