Ameriška pisateljica Dorothy Allison (1949) se je v uvodu h kratkoprozni zbirki Trash (1998) opisala kot "škilasta lezbijka iz delavskega razreda, odvisna od nasilja, jezika in upanja, ki se je odločila za življenje". Da je bilo soočanje z demoni in s krivicami iz preteklosti še kako pomembno tudi za njeno pisateljsko pot, priča odmevni roman Pankrtka iz Karoline (1992), avtobiografsko obarvana zgodba o osemletni deklici Bone, ki jo je mati rodila pri štirinajstih in ki odrašča v revni družini Boatwright iz ameriške bele sodrge v Južni Karolini v zgodnjih petdesetih letih.

Lezbijke so si selektivno prilaščale določene vidike heteroseksualnih filmskih zgodb ali zvezdniških podob, hkrati pa so jim filmi ponujali nekaj posebnega. Ker dominantna kultura kultura pomuja lezbijkam tako malo podob, s katerimi bi se lahko identificirale, so tiste redke podobe dobile pretiran pomen in vselej našle posebno mesto znotraj lezbične subkulture.

Sam D'Allesandro rojen kot Richard Anderson leta 1956, je študiral na Kalifonijski univerzi, Santa Cruz, in kot mladenič prispel v San Francisco v zgodnjih osemdesetih letih.

Michel Foucault se je rodil leta 1926 v Poitiersu. Študiral je filozofijo in psihologijo ter postal eden najvidnejših mislecev druge polovice 20. stoletja. S pomočjo zgodovine se je posvečal predvsem vprašanjem moči, oblasti, nadzorovanja, kaznovanja, norosti in seksualnosti.

Milan Šelj v pričujočo zbirko Kristali soli s posebno senzibilnostjo lovi vznemirljive utripe svojega intimnega življenja in sveta, v katerega je vpet.

Kratke zgodbe povezuje lezbična motivika skozi prizmo srednješolskega, študentskega in "odraslega" življenja, a tudi širših družbenih aktivističnih vprašanj, ki za protagonistko nikakor niso ločena on njihovega vsakdanjega preživetja. Na prvi pogled veliko zgodb o ljubezenskih pripetljajih, ki pa so vseskozi močno povezani z osebnimi, družbenimi, političnimi in še kakšnimi okoliščinami, v katerih jih doživljajo junakinje, ki so nenehno na previsu med getoiziranim in večinskim, včasih tujim vsetom, tudi kadar je ta razlika v oklepaju.

To je zgodba o najfinejši razvratnici, ki je kdajkoli močila posteljo, o njej, ki se je imenovala Evangeline Musset in ki je bila v srcu velik rdeči križ za zasledovanje, odrešitev in zamotitev takšnih deklet, ki so zaradi svojih zadnjih delov in sprednjih delov in katerihkoli že delov kar se da trpele, kruto tarnale, naj bo to srbež dlani, ali predelov, ki so kar se da strašljivo žgali, kot se pogosto dogodi v pomladi leta ali pa ob tistih časih, ko sede na toplih in udobnih materialih...

86).Audre Lorde se je rodila leta 1934 v New Yorku. Diplomirala je iz bibliotekarstva na Hunter College leta 1959 in dve leti kasneje še magistrirala. Leta 1968 ji izide prva zbirka z naslovom The First Cities, za katero je Dudley Randall napisal, da je to »tiha introspektivna knjiga«. Njena poezija že na samem začetku ni bila preglasna ali vreščava, temveč je v njej vseskozi ohranjala svežino v izražanju, ki je vedno drugače evokativna.

Pirkko Saisio je za roman Rdeča knjiga ločitve leta 2003 prejela prestižno nagrado Finlandia za najboljši roman leta. Avtorica se poleg proze posveča tudi pisanju gledaliških predstav in televizijskih iger, nekaj časa je bila zaposlena kot profesorica dramaturgije na Finski akademiji za gledališče. Roman je osnovan avtobiografsko, pripovedovalka opisuje svoja študentska leta v Helsinkih, ko so bila istospolna razmerja še prepovedana, hkrati pa gre za prikaz širšega družbenega dogajanja v sedemdesetih letih na Finskem. Angažirana mlada študentka močno verjame v revolucijo, ki naj bi po vzoru socialističnih držav prinesla enakost vsem, med pisanjem radikalnih dramskih besedil pa najde dovolj časa, da se dvakrat zaljubi in izkusi, kako težko je zapustiti in biti zapuščen.

Staljeni led (1989) se začenja s kačo, ki se že trinajstič prelevi. Stara koža je nem ostanek. Marçal dreza v pozabljene plasti spomina in ker svet gleda z roba, opazi česar zadovoljni ljudje niti ne slutijo. Poskuša zapisati rane in molk. Za Marçal je otoplitev mogoča šele ob soočenju z očetovo smrtjo. Spomin nanj je poln nasprotij, nežnost se meša s podobo skobca, ki ogroža ''droben'', uporen glas v meni pravi avtorica.