Če je politični tisti film, katerega poslanstvo sta družbeni in ideološki boj, če skuša s sliko in zvokom povedati resnico o tem, kakšen ta svet je in kakšna je v njem usoda delavskega razreda, podvrženega spremljevalnim procesom telesnega in duševnega uničevanja, kakkšna je usoda manjšin itd. - ali ga je potemtakem treba opredeliti z njegovim "reprezentativnim" poslanstvom, z njegovo zvestobo resničnosti? kakšno je razmerje med fikcijo in dokumentrnostjo v političnem in/ali militantnem filmu? In pa tudi, kaj dovoljuje in upravičuje razlikovanje med političnim in militantnim filmom ter med militantnim in propagandnim filmom?

»Nobene poti ni – ne ravne, ne vijugaste –, ki bi standardne ameriške filme približala filmom, kot so Kiarostamijev Kje je hiša mojega prijatelja?, Pasolinijev Evangelij po Mateju ali Moje poletje pri dedku Hou Hsiao-hsiena. Ni se treba »opravičevati« za »počasnost« filmov Abbasa Kiarostamija ali Hou Hsiao-hsiena: otrokom, ki so vajeni drugačnih filmov, drugih ritmov, drugačnih scenarijev, je take filme treba predstaviti mirno in brez zapletanja. Prav tako mirno je treba sprejeti prve reakcije, tudi neprijetne, ki jih izzove šok ob soočenju s filmom, o kakršnem se jim niti sanjalo ni. Edina resnična izkušnja srečanja z umetniškim delom je povezana z občutkom izgona iz udobja lastnih navad in idej. Prizadevati si moramo za takšno srečanje, četudi učinki niso takoj vidni ali izmerljivi. Resnično srečanje z umetnostjo je tisto, ki pusti trajne..«

Alain Bergala, iz knjige

IN MEMORIAM
Dragi Franci, Jože Dolmark Filmski utrinek, Vlado Škafar

UVODNIK
Sodobni dokumentarni film, uredništvo KINA! *