V romanu Po volčje živalski svet s svojo totalno poezijo in homogenostjo volčjega presega predvidljivo človeškost. Tudi tukaj gre za spoj in soobstoj starega in novega, za iskanje harmonije v podeželskem okolju in njegovem koloritu, za duhovno zorenje, za predajanje modrosti iz roda v rod, za konglomerat totalne sedanjosti, ki se razpreda v preteklost in prihodnost in posrka vase vse vidike in razsežnosti bivanja ter vsa duhovna obzorja. Za brisanje meja med funkcioniranjem človeške in volčje družine. V kolektivno nezavedno presenetljivo vstopajo volkovi s svojim ne-umom, pred-umom, s svojo instinktivnostjo, čutnostjo, intuicijo …, volkovi kot duhovna bitja na predracionalni ravni.