Zbirko kratke in krajše pripovedi Zgodbnice iz Črkja sestavljajo besedila, ki posegajo v osnovo besednega izražanja, kar pomeni, da je v njih poudarjeno iskanje mej v smislu zapisa. Ni toliko poudarka na sami zgodbi (naraciji) v ustaljenem smislu, pač pa so besedila zgrajena na pretočnosti zapisa in s tem govorice. Takšna pisava posega v osnove slovenščine, a jo nekako nadomešča s črkščino.

„Samo z osebno nravjo utemeljena presoja lahko določi, kakšne morajo biti pesmi, da vse skupaj ne spominja na novinarske članke, zapisane na način pesmi; se pravi v stihih, ki pa so tudi zgolj bolj ali manj nalomljeni pripovedni stavki. Kaj vse ni pesem? Peti pesem ali zapisati pesem? Zapeta pesem se ohranja skozi glasbo. Uglasbiti, skladati, pesniti. Skladaš skladbo, pesniš pesem. Uglasbljata oba: skladatelj in pesnik, skladateljica in pesnica. Povedati, prebrati pesem. Ljudska pesem, umetna pesem, ustvarek. Ponavljanje pesmi. Kdaj pesem postane ljudska? V čem se loči od umetne pesmi? Zgolj lastništvo? Ljudske pesmi se spreminjajo, nastajajo različice.

Vzkliknice so dišeča, z domačimi in eksotičnimi primesmi začinjena jed, ki ni primerna za postne ampak za praznične dni. Posebna odlika zbirke je namreč humornost in samoironizacija pesniškega početja, tako da se gibljemo med brzicami in vodnimi zasuki vznesenosti, melanholije in smeha.