Monografija je prispevek k v razvijanju novega odnosa do oseb z demenco, odnosa, ki je prilagojen potrebam osebam z demenco, njihovemu razumevanju sveta in njihovi komunikaciji z nami. Poudarek je na razvijanju prakse, ki je prilagojena potrebam oseb z demenco in reševanju njihovih stisk in težav.

Na konkretnih primerih so prikazani načini za razvijanje novega vzpostavljanja stika z osebami z demenco, ki odstopajo od klasičnega načina iskanja rešitev zanje. Monografija opozarja tudi na stiske svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco. S tem vprašanjem se stroka socialnega dela doslej pri nas še ni ukvarjala, v prihodnje pa se ga bo treba temeljito lotiti, tako da bomo tudi za svojce zagotovili ustrezno mrežo pomoči in podpore. Avtorji se zavedajo, da ne smemo odgovornosti prelagati zgolj na eno stroko, temveč bi morali tako usmeritev zavzeti vsi strokovnjaki, ki prihajajo v stik z osebami z demenco in njihovimi svojci.