Ozemlje - vogal razsežne celinske gmote, ki jo v večjem delu oklepa Azija - ne more biti označujoča prvina, ker nikoli ni imelo jasnih naravnih meja. Grki so, tako kot Egipčani ali Mezopotamci, verjeli, da je Zemlja nekakakšen velik otok, obdan od vseh strani z »reko Okean«, ki »hrumi okrog sveta«. To je podoba, ki jo je Hefajst izdelal na Ahilovem ščitu in se ponavlja na prvih zemljevidih Zemlje.

Pripovedi popotnikov so prinašale nove podatke, zato se je ta podoba sveta širila, njene meje so se odmikale in znotraj njih so zaživele pošasti in čudeži. Gmota dežel se je tedaj razdeli­la na troje delov: Evropo, Azijo in Afriko. Morje je ločevalo Evropo in Afriko, meja z Azijo - vanjo je bilo mogoče priti čez Bospor in po toku Dona - pa je ustrezala bolj kulturnim kakor zemljepisnim merilom.