Velike zaprte ustanove so se kot temelj pomoči raznim deprivilegiranim družbenim skupinam uveljavile predvsem v 19. stoletju. Bile so odgovor meščanske družbe na vprašanja, ki jih je postavljala naraščajoča industrializacija; ta je one­mogočala tradicionalne oblike pomoči, skrbi in varstva v skup­nosti. Duševno prizadeti, denimo, niso bili posebno breme v predindustrijski delitvi dela, ko je delo potekalo pretežno na domu (kmetje in obrtniki); ko pa se je delo preselilo v tovarno ali pisarno, so ostali brez varstva.

Pri nas smo poznali take ustanove (ubožnice, blaznice, prisilne delavnice) že v 19. stoletju in še prej, vendar se je nji­hov razcvet zaradi povečanega tempa industrializacije začel šele po drugi svetovni vojni, ko so te skupine naselili v »zanje ustrezne« in od okolja ločene nacionalizirane gradove in druge izpraznjene stavbe.

Proces zapiranja in odpravljanja teh ustanov, imenovan deinstitucionailzacija, se je v svetu začel že med drugo svetov­no vojno ali takoj po njej. Izkušnje koncentracijskih taborišč in vojnih ujetnikov in zavest o tem, da je bila druga vojna tudi osvobodilna vojna proti zatiranju, so opozorile, da so tudi »ci­vilne« različice zapiranja etično neustrezne. Vojne izkušnje so pokazale strokovnjakom, da je mogoče pomagati ljudem tudi v skupnosti, ter pri marsikaterem izmed njih zbudile po­misleke o smiselnosti delovanja totalnih ustanov.