Nihče me ni pričakal, ko sem pristal. le lučaj od ekvadorske meje. tu so bila mitralješka gnezda. visoko v pogorju, da me je nekaj tiščalo v glavo. In sem bil zgubljen. brez naslova. Brez telefonske številke. okoli je bila prava puščoba. mesto je moralo biti daleč. Pasto. Kaj so me poslali sem, med norce. ki so me po kaki uri prišli pobrat, me po razdrapanih cestah vozili še dve uri v nekakšno ogromno vas, nizkih hiš, blatnih ulic, indijanskih obrazov, morda z enim samim hotelom.

zagotovo z enim samim lepim fantom, ki so ga določili za mojega bralca. ki se me ni bal, ali pa se me je, saj je bila večino časa ob njem prilepljena njegova punca. verjetno ti je le bilo težko, tu, v pastu, pred polnim vaškim gledališčem, dvajsetletnemu, brati moje opolzke pesmi. carlos, bil si ves zmeden, ko so naju pustili sama, na kavi, tebe, s tvojo španščino in par angleških besed, ki so počasi pritekale na jezik, bolj ko sta se najina pogleda združevala in telesi bežno dotikali. na vaji si sedel na oder, vzel si glasbeniku nekakšno tolkalo, udarjal s prsti po njem in me gledal, da sem si zaželel pograbiti tebe, tvojo punco, vse, ter odleteti v pariz, o katerem si sanjal, o oblikovanju, o vsem lepem, česar tu ni bilo. vsak večer smo pili. tu se strašno pije. in sanjali. in si samo z očmi govorili, da se imamo radi. in samo jaz sem odšel.