Po mladostni mitološki Medeji in tri leta po Cidu se je Corneille lotil dram s snovjo iz rimske politične zgodovine. V tragediji Horacij (1640), nastali na podlagi branja Livija, je obravnaval izvore rimske države, zlasti bratomorno vojno med Albo in Rimom, ki sta bila prek Horacija in Kuriacija v družinskih povezavah. Zmagoslavje je doživela njegova drama Cina (1642), v kateri je pod vplivom antičnih virov (Seneka) uprizoril zaroto zoper cesarja Avgusta, a tudi vladarjevo širokogrudno pomilostitev zarotnikov.

V Pompejevi smrti (1644) opisuje Pompejev umor in kleopatrin boj za oblast. V teh dramah je zlasti vznemirljiva podoba antične ženske kot političnega dejavnika (Sabina. Emilija, Kleopatra) skozi oči klasicističnega dramatika. Corneilleve rimske politične tragedije Horacij, Cina in Pompejeva smrt sodijo v vrh dramatikovega ustvarjanja, njegov celotni dramski opus pa pomeni vrh evropskega klasicizma.