»Kako se imenuje vaša država?« so spraševali receptorji, prodajalci, natakarji in taksisti. »United States of South Botscwana«, smo jih namenoma prizadeli. Predvsem so težko sprejeli dejstvo, da imamo tudi mi united states, in to, da nas niso takoj pogruntali, saj so bili večinoma prepričani, da smo Avstralci irskega rodu z ruskim občutkom za lepoto.

Iz ekipe, ki je pred leti preživela dvajset nepozabnih dni v Gruziji, je bil v New Orleansu zraven tudi Pifke, moj sosobnik, cimer po domače. Pifke se tudi spomni, da so nas že takrat zaman poskušali analizirati s svojimi spoznanji in izkušnjami. Na koncu je padel kompliment, češ da dišimo po osebni svobodi. Vedno bolj sem prepričan, da to drži, da nas imajo zato po svetu radi in da nas zato po svetu ne marajo.

Potovanje v večji skupini odraslih in izoblikovanih osebnosti je lahko zelo pestra zadeva. Kdor ne zna čakati, naj ostane doma, saj je čakanje na zamudnike najpogostejša družabna dejavnost. V skupini je seveda tudi kakšen, ki drugih noče obremenjevati s seboj, zato hodi po svoje, na koncu pa vsi skupaj čakamo njega. Starostno, ekonomsko in izobrazbeno pisana četica je v vsakem trenutku dala pravo stvar na pravo mesto. Večinoma smo se v trojkah čez dan potepali, ob večerih pa si na skupnih večerjah pripovedovali tekoče dogodke.

»Od kod prihajate?« je vprašal japonski prodajalec telefonov, medtem ko smo se s hitrostjo mrtvega narkomana odločali za nakup. »Cicely, Aljaska!« smo priznali. Dolgčas bi z nami umrl od lakote.