Atene in Rim, Aleksandrija, Bizanc, Abu Simbel, Stonehenge, Borobodur, Machu Picchu, Chichen Itza, Xi'an, Novgorod, Zimbabve in druga imena, ki naseljujejo imaginarij današnjega zahodnega človeka in se pojavljajo v katalogih uspešnih turističnih agencij, so svoj pohod začela počasi in pred mnogimi desetletji, pravzaprav nekaj stoletji. Predvsem skozi literaturo so si utrla pot v vsakdanje življenje. Najprej v življenje elite, med mlade evropske aristokrate in povzpetnike, ki so dozorevali skozi grand tour do Rima, Neaplja in morda celo do turških Aten in Istanbula, nato pa še v življenje novega meščanstva, ob pomoči številnih odprav, vojaških Napoleona v Egipt in raziskovalnih tja in na Bližnji Vzhod. Vse to je bilo uspešno prepleteno z vohuni in njihovimi opravki, povezanimi s kolonialističnimi cilji evropskih velesil. O vsem tem pripoveduje tudi Agatha Christie. To je okolje in učinek nekega zanimanja za preteklost, ki je v devetnajstem stoletju postopoma prešlo iz ljubiteljskega in ljubosumnega zbirateljstva, polnega fantastičnih in eruditskih razlag hkrati, v posebno disciplino - arheologijo (Schnapp, 1993).